Naj za začetek navedem dva podatka, ki ju na prvi pogled ne povezuje nič drugega kot to, da gre za knjige in da je v obeh primerih vpleten domnevno največji prodajalec knjig na svetu, Amazon. Pred časom je bilo v osrednjem slovenskem dnevniku objavljeno sporočilo, da je bila družba Amazon tako rekoč prisiljena omejiti število novih (recimo temu »izvirnih«) knjig, ki jih napiše umetna inteligenca, na največ dve knjigi na dan, kajti izkazalo se je, da lahko umetna inteligenca z istega naslova (kot je npr. jezikovni model ChatGPT) posreduje tudi več objave vrednih knjig na dan. Vsekakor pomenljiv in vsebinsko nadvse zanimiv podatek.
Skoraj povsem istočasno sem avtor tega razmisleka ob še enem bolj ali manj mimobežnem kliku na spletno stran Amazona med še nekaj drugimi naslovi knjig, ki jih reklamirajo in ponujajo kot verjetno trenutno zanimivejše od drugih, zaznal naslovnico knjige z naslovom Ne verjemite vsega, kar mislite (Don’t Believe Everything You Think), znane tudi pod nekoliko daljšim naslovom Ne verjemite vsega, kar mislite, kajti vaše mišljenje je začetek & konec trpljenja, ki naj bi jo napisal vsaj meni dotlej neznani avtor prodajnih uspešnic Joseph Nguyen.
Seveda se na prvi pogled lahko marsikomu zdi, da med navedenima poudarkoma, pravzaprav tremi, kajti sledi še eden, v resnici ni kake res pomenljive povezave in da bi tako z enim kot z drugim ali tretjim lahko na enak način povezali še vrsto drugih bolj ali manj vznemirljivih vesti, ki jih večina ljudi spregleda ali pa jim v nepregledni množici informacij, ki smo jim iz dneva v dan izpostavljeni, ne pripiše posebne pomembnosti ali vznemirljivosti. Na primer podatku, in to je napovedani tretji poudarek, da so v okviru enega od projektov, ki jih vodi ali vsaj financira eden od petih najbogatejših ljudi na svetu, Elon Musk, nekomu (že) namestili v možgane čip, ki lahko vpliva na delovanje njegovih možganov oziroma lahko z njegovo pomočjo spodbudijo možgane in izboljšajo njihovo delovanje, vplivajo nanje v korist osebe oziroma, če se izrazim nekoliko bolj skladno s časom, osebi omogočijo boljši izkoristek njenih možganov, v danem primeru zlasti z namenom omogočiti izboljšanje gibalnih sposobnosti. In ne le da si tovrstne poskuse lahko privošči bajno bogati Musk, temveč, kot smo bili obveščeni ob ogledu ene od informativnih oddaj TV Slovenija, si jih lahko omisli tudi že kak ljubljanski inštitut. Tovrstni čip so namreč v okviru nekega raziskovalnega projekta vstavili v možgane neznani osebi tudi na enem od ljubljanskih inštitutov. Predstavnik inštituta in, kot je bilo mogoče sklepati, član ekipe, ki je ta poseg izpeljala, je skušal poseg – vsaj videti je bilo tako – pravzaprav opravičiti, češ da gre za poskus, kako s pomočjo tovrstnih čipov gibalno prizadetim ali morda celo gibanja nezmožnim osebam omogočiti čim bolj normalno gibanje. Skratka, šlo naj bi za to, da bi razvili čipe in jih vstavljali v možgane oseb, ki so iz kakršnih koli razlogov gibalno ovirane ali gibanja celo povsem nezmožne, naj bo zaradi poškodb ob nesrečah ali morda zaradi prirojenih napak oziroma hib, medtem ko gre v primeru poskusov, ki jih izvajajo s podporo Elona Muska, prav gotovo pa še v mnogih drugih podobnih primerih, praviloma za veliko bolj daljnosežne cilje in težnje. Po eni strani gre seveda res za prizadevanje za razvoj in, recimo, nenevarno, neškodljivo vstavljanje čipov za spodbujanje delovanja možganov ali izboljšanje koordinacije med možgani in drugimi organi/deli telesa, a gre tudi za razvoj in nameščanje vmesnikov, ki bi omogočili interaktivno delovanje človeških možganov, naravne inteligence in umetne inteligence (visoko razvitih in nadvse zmogljivih računalnikov) na način neposredne komunikacije oziroma interaktivnega delovanja obeh »sistemov« (naravnih možganov in računalnika oziroma umetne inteligence) kot združenega sistema oziroma za povezovanje/združevanje potenciala izjemno hitre obdelave neskončne količine podatkov (računalnik, umetna inteligenca) s potencialom za zdaj še samo za človeka in njegove možgane značilne kreativnosti, zmožnosti iskanja in intuitivnega uzrtja rešitev, za katere razpoložljivi, načrtno generirani algoritmi (še) ne zadoščajo ali (še) ne obstajajo.
A to, kar vsa navedena dejstva dejansko povezuje, je bolj ali manj izpostavljena ali vsaj v podtekstu opazna prisotnost umetne inteligence oziroma pomembna vloga le-te. V prvem primeru naj bi ta nastopala kot »avtor« knjig, ki naj bi bile dovolj dobre (in dovolj vešče izpisane), da naj bi jih bili pri Amazonu pripravljeni tiskati in ponuditi bralcem; če prav razumem, se ob tem pravzaprav bojijo samo tega, da bi jih pisateljevanja zmožna, morda še posebej usposobljena »enota« (jezikovni model) umetne inteligence z dovolj kakovostnimi rokopisi tako rekoč zasula. V drugem primeru gre za opozorilo, da ima tudi naravna (človeška) inteligenca svoje meje in (notranje) inhibicije, na kar nas opozori kdaj pa kdaj tudi soočenje naravne in umetne inteligence, ki se ponuja kot možni nadzornik, mentor in vodič naravni inteligenci, medtem ko nas tretji primer opozarja na možnost, da bodo zlasti s pomočjo umetne inteligence oblikovani in uporabljeni novi prijemi za obvladovanje oziroma manipuliranje naravne inteligence in podrejanje ljudi tistim med nami oziroma tistim interesnim skupinam, korporacijam idr., ki bodo obvladovale nove centre moči, katerih ključna prednost bo ravno razpolaganje z umetno inteligenco in obvladovanje prednosti, ki jih bo omogočila. Navedimo preprost, že znan primer! V dnevniku Delo smo lahko prebrali reportažo o švedskem podjetju, v katerem umetna inteligenca že nadomešča tretjino (700) delavcev. S tem podatkom ne želim sejati panike, saj gre vendarle za en primer, čeprav zagotovo ne edini, želim samo poudariti, da raba umetne inteligence že prinaša opazne velike spremembe tudi v vsakdanje življenje ljudi, česar se večina, kot kaže, ne zaveda.
V veliki meri je umetna inteligenca že prisotna tudi v življenju in delovanju ljudi, ki, kot pač radi na kratko opišemo svoje delo(vanje), »pišemo«, delujemo na področju kulture, delujemo v javnosti itd. Umetna inteligenca je, če ne drugače, prisotna in dejavna vsaj v procesu priprave in izvedbe številnih naših dejanj in odločitev, ko pišemo (tudi literaturo, znanstvene ali strokovne članke ali knjige). Prisotna je kot vse bolj neizogibno in nujno orodje in vir pomembnih, pa vendar prej ko ne selektivno zbranih ali odbranih podatkov ne le za vse aktivnosti vseh nas, četudi smo nemalokrat skeptični ali celo prestrašeni ob nezadržnosti vdiranja umetne inteligence v naše življenje in delovanje, vključno z menoj, ki zdaj to pišem, vse bolj pa vdira tudi v vsakdanje življenje več ali manj vseh ljudi, zlasti v vse bolj »pametnih« mestih.