I.
Na nekem mestu v esejih O literaturi Umberto Eco zapiše, da je že ob prvem branju Nervalove pripovedi Silvija, ko je odložil knjigo, izkusil »učinek megle«, kot je opredelil ta nenavaden občutek. Pozneje je besedilo prebral še večkrat, da bi poskušal razumeti in si razložiti ta neopredeljivi fenomen, ki ga je v njem vzbudila pripoved. Eco pravi, da pri dvajsetih letih, ko se je z zgodbo soočil prvič, še ni znal izraziti tega občutja, toda, kot piše, je iz pripovedi vedno prišel, kakor da bi imel zaspane oči, ne tako kot bi se prebudil iz sanj, ampak kakor na pragu jutra, ko se šele počasi prebujamo iz sna, ko se prvi odmevi zavesti mešajo z zadnjimi odtenki sanj. Eco skuša s pojmom učinek megle opisati neulovljivi in morebiti celo neubesedljivi trenutek, ko izgubljamo mejo med sanjami in resničnostjo.
Megla je pravzaprav oblak, ki je v stiku s tlemi, oblak torej, ki se še ni vrnil na nebo. V bistvu gre za meteorološki pojav izhlapevanja vlage s površine, fenomen je poznan in običajen na vseh geografskih širinah in dolžinah. Kljub temu da je meglo in oblake mogoče povsem racionalno opisati ter vedno bolj natančno opazovati in napovedovati s pomočjo radarskih posnetkov ter na podlagi zahtevnih teoretskih modelov, pa je ta na videz preprost pojav od nekdaj nosil v sebi tudi neko drugo razsežnost, nekaj skrivnostnega, temnega, a tudi poetičnega, kar je potem vstopalo skozi nevidna vrata v svet človekove imaginacije, poezije in umetnosti. Saj megla vedno nekaj zakriva, zastira in skriva, hkrati pa se skozi meglo v obrisih, sencah in slutnjah vidi tisto, kar je običajnemu pogledu nevidno. Megla je v številnih mitologijah simbol za prehodno, skrito, nevidno, a bistveno, torej za vse tisto, s čimer poskušamo opisati dušo. Ko opazujemo meglo, meglico, ki lebdi nad morjem, suhim travnikom, med starimi oljkami ali se vzpenja ob strmem hribu proti vrhu otoka, slutimo, kako se ločuje resničnost od sanj, nebo od zemlje, celo duša od telesa.
Učinek megle, sem pomislil veliko pozneje, ko sem poskušal obuditi spomin na nevihto, ki se je nekoč razbesnela nad morjem, v kanalu med kopnim in otokom. Hladen, hiter in besen veter, ki je dvigal morje, upogibal oljke in premetaval čolne, je v hipu spustil težke in temne gmote oblakov, ki so vzhajali kot kvas nad priobalnim gorovjem v daljavi, potem se je v hipu, kot bi trenil z očmi, morska pokrajina spremenila v podobo vesoljnega potopa. Otok se je potopil, pogreznil v najhujšo nočno moro. Orkanski sunki vetra so dežne kaplje zgostili v nepredirno megleno zaveso, ki je zagrnila otok. Za opazovalca v daljavi sem bil neviden, ki sem stal na tej strani meglene zavese, prav tako pa mi je bil tudi on zgolj prikazen, ki je stala na dežju nekje na drugi strani morskega kanala. Otok, kipenje morja, divjanje oblakov, vse se je spremenilo v privid, slutnjo, silhueto iz sanj, ki izginja. In šele pozneje, ko se bo nevihta polegla in se bo megla dvignila v nebo, bo opazovalec morebiti spet pomislil, ali je pred njim otok v daljavi ali samo sanja, saj se je podoba oljčnega otoka dvignila iz morja kot najlepša izmišljija? Kdo je resničnejši, otok ali opazovalec?
*
Megla je izjemno natančen in hkrati poetičen pojem za poskus opisa fenomena, ki ga nosi v sebi vsak človek, saj kdo še ni izkusil tesnobe ob nenadni in boleči prekinitvi sanj, ko v prvem hipu ne vemo, ali so resnične sanje ali je resničnost sanje. Običajno nam odleže, ko vendarle uspemo prepričati sami sebe, da so bile na delu samo sanje, pogosto moreče in težke, v katerih smo bili ogroženi, seveda dopuščam, da so včasih sanjarije lahko tudi tolažeče in odrešilne, pa vendar, ključno za tovrstna doživetja je, da nam je ljudem, morebiti vsem živim in tudi neživim bitjem, podarjen občutek, redek in presežen, da izkusimo ali celo prestopimo mejo med resničnostjo in sanjami, med dejanskim in domišljijskim. Čeprav ga zmorejo ujeti in opisati na tako prefinjen način le redki, pa je izkušnja presežnega, povsem drugačnega in nevidnega sveta podarjena vsakemu izmed nas. Izkusimo ga lahko v sanjah, ob opazovanju narave in seveda v umetnosti, saj je prav poezija njegov dom.
*
Stojim pred trafiko, se spominjam, in vrtim stojalo z razglednicami, ogledujem si podobe mesta z obzidjem, starodavne jadrnice in moderne trajekte, samotne peščene plaže, turistične znamenitosti in arheološke ostaline, ki so ovekovečene na mestoma kičastih, a tudi nostalgičnih fotografijah, odtisnjenih na lahkem kartonu. Sonce in veter, človeški prsti in predvsem čas počasi načenjajo slike na vrtiljaku. Podobe bledijo, tako kot spomini; čeprav nekoč intenzivni, barviti in na videz večni, se sčasoma obrabijo, prekrijejo jih nove plasti doživetega, sprva kot meglica, ki jo opazujem na fotografiji, ujeti v zgodnjem jutru na obali idiličnega obmorskega mesta, toda že v naslednjem hipu se zazrem v divje, težke in razdiralne valove, ki se dvigajo visoko nad valobrani in utrjenimi nasipi. Penina iz vode, soli in vetra grozi nič hudega slutečemu opazovalcu, da ga bo preplavila, pograbila in potegnila nekam daleč na odprto morje, skupaj s spomini in svetom, brez pozdrava ali poslovilnega pisma.
Včasih so dolga pisma potovala z vlaki, konji ali peš tudi po mesec dni, preden so žalostne novice s fronte ali vesela sporočila o rojstvu, poroki ali selitvi prispela do naslovnika. Danes je vse drugače, dolgih pisem ne piše nihče več, sporočila so postala kratka in okoli sveta potujejo s svetlobno hitrostjo. Tudi lepo navado pisanja in pošiljanja razglednic iz obmorskih krajev, kar smo radi počeli, ko smo bili še otroci, takrat, ko je bil svet še velik in skrivnosten, so zamenjale objave na družabnih omrežjih ter fotografije iz pametnih telefonov, ki pa jih nihče več ne shranjuje. Tako bodo predali in stene, kjer smo zbirali pisma in razglednice s širnega sveta, nekoč ostali prazni. Ljudje bomo na stara leta ostali brez spominov, čeprav vemo, da smo narejeni iz take snovi, kot je spomin.
*
Periodično vračanje v isti kraj, vrnitev v izseljeni dom, kratko potovanje s trajektom čez morski kanal in pogled na otok v daljavi, ki lebdi na gladini kot spomin, ali samo vnovično branje priljubljenega pesnika, ki ga nosiš v stari popotni torbi, morebiti ene same pesmi, so več kot zgolj navada oziroma rutina. Vračanje in obnavljanje imen krajev, poti, ljudi in knjig ima moč rituala. Ponovitev obnavlja spomin in utrjuje krhke identitete. Tako noben pohod na vrh otoka ni več identičen s prvim vzponom, v tem primeru tistim, ko sem se prvič povzpel po ozki vijugavi in strmi poti skozi oljčni gaj na vrh Bokolja, od koder se mi je odprl pogled na na videz povsem drugačno morje, veliko, modro in odprto do horizonta, kjer so odsotno in v tišini plavali oddaljeni otoki na drugi strani znanega in vsakdanjega sveta. Poslej je vsak vzpon svojevrstna ponovitev, obnovitev spomina, hkrati pa iskanje tistega izgubljenega čudenja, ki živi edino v spominjanju, v pripovedi, pravzaprav samo v jeziku, v katerem je shranjena podoba. In zdaj hodec ve, da se z leti tudi kamnita pot spreminja, kot reka menja svojo strugo. Sprva ozka potka, po kateri so lahko stopali samo koze, ovce ter pastirji in ribiči, ki je vijugala med starimi kamnitimi zidovi in skozi nizke, z ostrim trnjem in grmičevjem zarasle prehode, brez oznak in znamenj, kjer si se lahko orientiral zgolj po varljivem spominu, se je povsem spremenila. Otočani, tisti najstarejši, s katerimi sem rad posedal pod zvezdami ob vinu, kruhu in ribah ter jih predvsem poslušal, so pogosto pripovedovali, kako so nekoč hodili vsak večer pod temi istimi zvezdami po tisti težki in dolgi poti na drugo stran otoka, da so lahko zgodaj zjutraj dvignili mreže iz morja. Potem so se z ulovom na ramenih vrnili nazaj v vas in odveslali na trg, kjer so prodali ribe. Seveda so se zvečer spet napotili na drugo stran. V času italijanske okupacije pa so se možje na drugi strani skrivali pred soldati, da jih ne bi mobilizirali ali deportirali v taborišča. Po več mesecev so čepeli pod milim nebom, na vročini in mrazu. Niso pa bili v tistih vojnih letih vsi skriti med skalami ali na partizanskih čolnih. Spominjam se namreč moža, ki je že dolgo, preden smo pri nas začeli odkrito in vsaj nekoliko bolj verodostojno govoriti ter predvsem odkrivati slepe pege v povojni zgodovini, pripovedoval o svojem begu in večtedenskem skrivanju v pohorskih gozdovih, potem ko se je zaprla pot v Avstrijo za pobegle vojake ustaške NDH. Vseh teh mož, mojih pripovedovalcev, na otoku ni več, ostale so le njihove zgodbe, ki si jih pripovedujemo na poti proti vrhu otoka, tudi o tistih, ki so od tukaj, z druge obale, bežali v majhnih čolnih, tudi na vesla, v letih po drugi vojni v Italijo in naprej v Ameriko, nekateri so na poti utonili, na druge so svojci pozabili. Vsaka pot, ki ohranja sled človekovih korakov, je vedno polna zgodb, ki so trajnejše od kamna in asfalta.
Med zadnjo vojno, ki je tukaj še vedno najbolj trdno znamenje v času, po katerem se merijo dogodki pred in po tem, so pot s pomočjo vojaške mehanizacije začeli širiti in s tem tudi rušiti njeno stoletja dolgo podobo. Padli so bori in oljke, podirali so se kamniti zidovi, ki so ločevali in ščitili skopo zemljo med majhnimi parcelami in oljčniki, otoška stezica je postala makadamska cesta, po kateri se zdaj vozijo avtomobili s turisti in gorski kolesarji. Na vrhu otoka, kjer je bila nekoč na skali samo rdeča markacija, ob kateri je bila vpisana še nadmorska višina hriba, zdaj stoji visok stolp za mobilno telefonijo in internet. Razgled pa je ostal isti, v mojih očeh se je ohranilo čudenje, kot takrat, ko sem bil zgoraj prvič. Podobo ohranjajo moj spomin in predvsem zgodbe, ki jih čuvam in nosim v sebi, ko sem daleč stran.
II.
Po dveh mesecih izolacije zaradi izbruha pandemije se ukine ukrep prepovedi gibanja med občinami. Za nekaj dni odpotujemo iz praznega in na videz opustelega mesta, v katerem smo bili ujeti. Ceste so še vedno puste, počasi potujemo in tiho opazujemo pokrajino, ki se odpira in zapira okrog nas. Nekaj odsotnega, skorajda nedeljsko svečanega je v vožnji, kot bi se po dolgi zimi vračal domov, vse je kot nekoč, le pomlad je povsem drugačna. Obiščemo starše, pri kosilu govorimo o času, o dnevih, ki so nas ločili. Nihče ne zna več povedati, kdaj se je pravzaprav ustavil svet. Kakor da bi minil samo en neskončen dan, dolg in počasen, kakor tiha glasba, ki nima začetka in konca. Odpeljemo se po prazni cesti naprej. V Martjancih izstopim iz avtomobila in kljub temnim ter nagubanim oblakom, ki se spustijo vse do rumenih, cvetočih polj, kjer se pasejo čebele, nadaljujem pot peš po makadamski cesti. Ob prvih težkih kapljah, ki tolčejo po prašni poti, se umaknem v gozd. Gosto in zeleno listje zgoraj zadrži nevihto, ki tolče po krošnjah. Svetloba je nežna, čista in ostra. Prižgem cigareto, slonim ob drevesu in opazujem visoke trave in šope pomladnih cvetlic, dokler ne potihnejo drobne kaplje. Potem znova stopim na dolgo, prazno in mokro cesto. Griči v daljavi, ki se v obris naslikajo na obzorju, tam na koncu makadamske ceste, me spominjajo na otoke v megli.
Pomislim, v hoji, pešačenju, se skriva nekaj globljega, kar začutim šele, ko se odpravim na daljši sprehod ali pohod, ali po drugi strani, kadar sem sredi pisanja knjige, bodisi romana ali pesniške zbirke. Pišem predvsem v ritmu tistih, ki hodijo peš, torej v dolgih in vase zavitih stavkih. Hoja je način spominjanja. O tem so nam pričali romarji po dolgih pohodih v svete kraje, o navdihujočih sprehodih so pisali že zgodnji filozofi in poročali drzni raziskovalci novih dežel, o koristih pešačenja nam vzneseno govorijo celo sodobni pohodniki, ki v hoji iščejo smiselno preživljanje prostega časa. Ritem hoje in pisanja nam dajeta občutek, da nam pri tem sledi tudi duša. O njeni fenomenologiji nam govorijo nevroznanost, antropologija, psihologija, filozofija in ne nazadnje religije, vendar mene zanima v prvi vrsti duša poezije. Poezija je že izvorno, skozi pesniški jezik, zavezana nagovarjanju duše; z iskanjem smisla, lepote in ljubezni. Pesnik, četudi ne piše, biva na pesniški način, v tistem ožjem pomenu, na način pesništva, kot nosilec in prenašalec smislotvorne govorice, kar pomeni biti izbran; to pa razumem korensko, torej, kot tisti, ki je iz-bran, torej prebran. Pesnik je tvorec pesniških podob, v katerih se prepoznamo. Tudi čez tisoč let, ko pesnika več ne bo, se v njegovih pesniških podobah še vedno nekdo lahko prepozna. To je morebiti celo blizu legendi o preseljevanju duš, kajti prav skozi jezik se prenaša smisel skozi čas in prostor. Vse od začetka, ko je jezik ločil svetlobo od teme. Pesnik ves čas nastavlja tišini svoje notranje oko in uho, ampak nagovorjen si, ko najmanj pričakuješ. Oglasi se kot navdih med dolgim sprehodom. Mir, tišina, zbranost so način, kako preživljamo pesniško na tem svetu. To so trenutki, ko hrup in kič sveta, ki sta nam vsem tako privlačna, za hip odpadeta, kot omet s podobe sveta, in se nam svet razkrije, zasije kot metafora, saj nekje nad nami je vprašanje, ki nima odgovora. Lebdi v zraku kot oblak nad ravnico; čeprav ga ne vidimo, vse življenje slutimo njegovo temno senco, ki nas spremlja in nagovarja. Je to samo naša resnična, a nevidna in minljiva podoba, obraz z našim edinim imenom, ki smo ga dobili ob rojstvu? Je to tisto, kar se nikoli ne spremeni, je to naše bistvo, ki nekje lebdi, kot naša prva izgovorjena beseda, glas, ki je odtaval s pomladnim vetrom? Morebiti se nekoč vrne čez reko kot oddaljen odmev ali kamen, ki se nikoli ne potopi; upamo, da ga bomo spet nekje slišali, ta odmev iz sanj, tvoj glas, ki govori. Kajti nič se ne more izgubiti, kar je bilo ustvarjeno, tako kot trave, gozdovi, sonce in bolečina ter ljubezen, ki se vedno znova vračajo, vznikajo po dolgih hladnih in pustih mesecih in včasih letih, vrnejo se kot pesem pod lahkimi perutmi ptic v prvem toplem dnevu. Ustavimo se za hip, ozrimo se v nebo in zemljo, v reko, ki počasi teče, a nikoli zares ne odteče. Prisluhnimo tišini, pozabljenim korakom, ki so nekoč stopali ob tej skrivnostni reki, ob tem vrtinčastem toku, ki daje in jemlje, za hip se spet ozrimo v reko, ki je edino v nas in ki ji pravimo življenje.
*
Poezija in pomlad, ki jo opazujem samo skozi okno, kako počasi, vendar vztrajno preobraža vidno, imata v svojem bistvu nekaj globoko skupnega, tako rekoč zavezujočega. To je čas obnavljanja, prebujanja, prerojevanja tako narave kot tudi človeka. A tokrat je na videz vse drugače, kot bi človek bil tokrat izvzet. Drevesa, trave, ptice so na drugi strani stekla, kot bi naravo opazoval na ekranu, ki me varljivo varuje pred okužbo. Mesto je kot fotografija krajine brez ljudi. Iščem jezik neobičajne izkušnje, s katerim bi prestopil prosojno, krhko stekleno pregrado, ki se v prisilni osami spušča med nas in razmejuje ljudi, besede in osamljenosti.
Včasih je dovolj, da si osmislimo dan, zgolj ena sama pesem, ne nujno, da jo napišemo, še lepše, če jo preberemo, saj vsak človek potrebuje pesem vsaj dvakrat v življenju, prvič kot uspavanko in drugič kot žalostinko. Poezija je torej naša večna sopotnica in spremljevalka, kot naša nevidna duša, četudi se tega ne zavedamo, saj njen čas vedno pride prehitro. Pesništvo je že tisočletja oblika človekovega spraševanja o smislu življenja, predvsem pa iskanje lepega in presežnega, tako so bili prav pesniki tisti, ki so se v davnini prvi spraševali o naravi sveta in skrivnostih vesolja. Tako so nastali prvotni miti, zgodbe ali pripovedi o nastanku sveta in človekovem mestu v njem. Eden od prvotnih mitov, ki so se fragmentarno ohranili vse do danes, je znameniti Ep o Gilgamešu, katerega nastanek datiramo približno v drugo tisočletje pred našim štetjem, v čas babilonsko-asirske književnosti. Že ta prastari ep vsebuje vsa tista vprašanja, ki usodno zadevajo vsakega človeka vse do danes, to so vprašanja ljubezni, lepote in nesmrtnosti. Čeprav mnogi trdijo, da je poezija nekaj staromodnega in zaprašenega, kar nima več prostora v današnjem času – seveda so med najglasnejšimi prav tisti, ki so se zadnjič po naključju srečali s pesniško knjigo pri domačem branju v šoli –, vam lahko pričam iz lastne izkušnje, da je pesništvo, torej pesem, kot prestižna oblika mišljenja, lepote in tudi etike pravzaprav ves čas okoli nas, četudi se tega ne zavedamo. Kajti, vsakič, ko želimo slišati ali povedati nekaj lepega, smo že v obnebju poezije in pesništva. Poezija ne živi samo v pesniških zbirkah, ampak je način prebivanja na svetu. Preprosto rečeno, vsaka radijska čestitka, voščilnica ob obletnici, iz srca izrečena želja ali ne nazadnje osmrtnica potrebujejo vsaj en sam verz; tudi zato so pesniki na svetu. Ali še očitneje, vsako razpoloženje, tako v času zaljubljenosti kot v času žalosti, potrebuje svojo pesem ali melodijo; zato pravim, da kadar si zaljubljen, so vse pesmi o ljubezni, in kadar si v vojni, so vse pesmi pesmi o smrti. Torej se prav skozi pesništvo, kljub skokovitemu napredku znanosti in tehnologije, ki smo jima priča v zadnjem stoletju, ohranjajo in prenašajo vprašanja o smislu naših življenj vse do danes, saj si vrednega in dostojanstvenega življenja ni mogoče zamisliti brez zavedanja o smislu, kajti vsak človek je obdarjen s srečo rojstva in tragično izgubo.
Vsaka pesem, vsak prvi verz seže do začetka jezika ter ga prenavlja, kot narava spomladi, in tako obnovi njegov začetek in rojstvo v času prvotnega ognja in vode. Živimo v prehrupni dobi, polni znakov in pomenov, a z nič več smisla kot v kateri koli drugi dobi. Pravijo, da se je poezija izpela, da so pesniki že vse povedali in da sodobnost potrebuje druge komunikacijske kode; a ta misel je pošastna, zamislite si bralca, ki bere poezijo čez sto, čez tisoč let in pravi, da okrog leta dva tisoč ni bilo poezije, kot da se je izgubila sled za smislom in se je prav v naši dobi izgubil stik z mrtvimi, s tisto nevidno vezjo, ki jo zmore vzdrževati edino jezik, umetnost nasploh. Vsak pesnik ustvarja vez z mrtvimi, njihov nemi glas odmeva v bralčevi notranji pokrajini. To je neslišni glas, tako kot ljubezen, ki se prenaša z jezikom od mrtvih na žive, od živih na mrtve. Šele ko se pesnik postavi v vrsto z mrtvimi, s svojimi prvotnimi govorci, najde smisel v svojem pesnjenju. Slišim pesem o najlepši roži, ki se prebuja v nas.
III.
Po katastrofi druge svetovne vojne, v letih, ko so si ljudje le počasi in stežka celili rane, ki se niso scela zarasle vse do danes, so se mnogi misleci, od umetnikov, znanstvenikov, politikov do humanistov, spraševali, kako obnoviti porušen, požgan in duhovno razsut svet, ki je obležal v pepelu. Pepel se je dobesedno sipal z neba, padal je kot sneg sredi zmagovitega maja. Kadilo se je iz dimnikov koncentracijskih taborišč in iz požganih in bombardiranih mest. Povsod so rasle samo ruševine. Tudi tisti pomladni dan je bil na videz podoben vsem pomladnim dnevom. Aprilskega dežja, ki običajno prikliče v spomin podobo tega letnega obdobja, verjetno tistega dne ni bilo, vsaj nihče se ga ne spomni več. Ulice in ceste, čeprav zdaj suhe, ki so se vile med nizkimi hišami s sveže prekopanimi vrtovi in starimi sadovnjaki na zadnji strani, niso bile prašne. Jutranja vlaga in pomladna meglica, ki se je zgodaj razpršila nad mestom, sta široko cesto, ki je vodila skozi središče, mimo Dobrayeve kavarne in naprej proti Lendavski cesti, utrdili. S ceste se je v notranjost hiš in nazaj na dvorišča, kjer so mogoče že cvetele češnje, slišalo samo podrsavanje težkih, boječih in z usodo preobteženih korakov. Hodili so in stopali celo dopoldne po cestah skozi Soboto, prihajali so s kovčki, culami in vrečami. Ropotali so tudi vozovi, tovornjaki in motorji, ki so še pred poldnevom dvignili v zrak tudi nekaj prahu, ki pa ni mogel skriti obrazov s ceste. Nekateri so zagotovo jokali, drugi so vdano nosili težke kovčke, ne vedoč, kam potujejo. Mnoge je bilo samo preprosto sram, ko so videli sosede, znance, celo tujce, ki so stali pred svojimi hišami z vrtnim orodjem v rokah ter z istim izrazom v očeh opazovali sosede, znance, morebiti samo tujce, ki jih ženejo v sinagogo na Lendavski cesti. Vozili so jih tudi iz okoliških vasi in krajev, veliko pozneje, ko jih bodo poskušali prešteti in popisati njihova imena, jih bodo našteli več kot tristo.
Medtem ko se je na dvorišču pred soboško sinagogo, obdano z visoko kovano ograjo, pred katero so stali nemški in madžarski vojaki z besnimi psi, zbirala množica, so prav tisto dopoldne v soboški Trgovski šoli dijaki zadnjega letnika opravljali zaključne izpite, ki so trajali od 17. do 26. aprila 1944. Dobrih štirideset let pozneje sem bil po naključju tudi sam dijak te šole. Zlahka si predstavljam, da so dijaki in dijakinje, ki so zjutraj hiteli proti šoli s torbami in ošiljenimi svinčniki, zagotovo videli prestrašeno množico, ki so jo vodili madžarski vojaki skozi mesto. Pomislim, morebiti so med njimi videli, samo bežno pozdravili katerega od svojih sošolcev, sošolk, znancev, sosedov ali samo tujcev iste starosti, ki je namesto šolske torbe z ošiljenim svinčnikom zdaj s težavo vlekel težek in v naglici napolnjen kovček. Vanj so stlačili vse, česar ne bodo nikoli potrebovali. V tistem hipu, tistega poznoaprilskega dne, sta se na tisti široki cesti, ki še danes vodi skozi mesto, srečala in za vedno ločila dva svetova, kot dva pogleda. Mlade oči, velike, lepe, zaljubljene v življenje, polne pričakovanja in nemira, so se za hip srečale in spogledale s prav takšnimi očmi, lepimi, zaljubljenimi in nemirnimi. Med njimi je bila samo cesta, mogoče se je prav takrat dvignil tudi prah, kot se je dvignil že mnogokrat, prah, ki še danes leži nekje na strehah nizkih hiš, ki vodijo proti Lendavski ulici, med njimi je bila torej samo ravna in dolga cesta, po kateri se spet sprehajam, vendar enim je bilo dano, da se bodo še isti dan po njej vrnili domov, velika večina drugih pa je po tistem dnevu ni videla nikoli več.
Zares se spomnim vedno manj; imen vseh sošolcev, s katerimi sem presedel štiri srednješolska leta na soboški ekonomski šoli, ne morem več obnoviti na pamet, v živem spominu so mi ostali le njihovi mladostni in nasmejani obrazi. V moji notranji predstavi so ostali isti, nespremenjeni, potopljeni v megli, kot bi jih gledal na kateri od tistih redkih ohranjenih šolskih fotografij. Na zadnjem skupnem srečanju, ob trideseti obletnici mature, v Zvezdi, v Salonu Murske republike, so med nami zakrožile fotografije z maturantskega izleta, ki jih nekateri, na našo srečo, še vedno skrbno hranijo. Z navdušenjem in široko nasmejani, s pozabljeno nedolžnostjo v očeh smo si ogledovali in si podajali iz rok v roke tiste majhne, zvite in obledele fotografije, razvite na staromodnem fotografskem papirju, kot bi si delili dragocenosti posebne vrste, kar spomini zares tudi so, saj smo narejeni iz snovi, kot je spomin. Redke in za vse nas vedno bolj dragocene fotografske spominke, saj njihova vrednost in sijaj v naših očeh naraščata z vsakim vnovičnim pogledom, kajti ko se bodo fotografije dokončno razgubile po predalih, bodo za tistega, ki se jih bo še spominjal, vredne največ. Naj povem, da morebiti ostane zapisano, bili smo na maturantskem izletu v Dubrovniku, tam, kamor se je v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja običajno potovalo ob takšnih priložnostih. Čeprav sem takrat zaključeval zlata srednješolska leta, sem mogoče že tam, ob pogledu na brezdanje morje, ki je plivkalo pod visokim kamnitim obzidjem, ki že stoletja varuje ozke dubrovniške ulice, slutil, da se vse manj vidim v poklicu, povezanem z ekonomsko stroko. Šele leta pozneje, ko sem z vlakom ob nedeljah potoval v Ljubljano in se ob petkih vračal na soboško postajo, sem doumel, da bo moj poklic spominjanje, pisanje. Zdaj, po nekaj izdanih knjigah, pa zares tudi vem, da se v pisanju skrivajo sanje, torej pisanje ni samo posredovanje informacij, računovodskih tabel in štetje dobička, čeprav je tudi to v življenju pomembno, ampak je pisanje predvsem način življenja, sledenje svojim sanjam, ki niso zgolj neuresničljivo in bolestno zaziranje k nedosegljivim zvezdam in predajanje kratkočasnim užitkom, ampak je sanjarjenje kot pisanje, v prvi vrsti zbranost, upovedovanje nevidnih, skritih in tudi temnih globin človekove duše. V ekonomski šoli sem se pri predmetu strojepisje, česar se dijaki verjetno več ne učijo, čeprav vsi tolčejo po računalniških tipkovnicah, naučil izvrstno desetprstno slepo tipkati. Ta veščina mi služi še danes.
*
Ob obupu in uničenju epohalnih razsežnosti, ki ga je povzročila vojna, se je zdelo, da je civilizacija, kakršno so poznali do takrat, pred dokončnim zatonom. Svet je bil pred usodo, ki je pokopala že številne kulture pred njim. Samo pomislimo na piramide, ostanke antičnih mest ali arheološke izkopanine kot najbolj evidentne simbole nekdanje kulturne veličine in hkrati civilizacijskega propada. Zaprem oči in si za hip prikličem v spomin veličastne in skrivnostne figure, ki že stoletja nemo, negibno in potrpežljivo zrejo z obal na Velikonočnem otoku; ob tem se vedno sprašujem, tako kot so se že mnogi pred menoj, kaj nam tiste otožne, a mogočne postave, izklesane iz vulkanskega pepela, pripovedujejo. Mimogrede, kar je pomenljivo tudi za našo zgodbo, na otoku je šlo samo še navzdol po prvem dokumentiranem srečanju z Evropejci, namreč leta 1722, na velikonočni ponedeljek, ko je otok po naključju odkril nizozemski morjeplovec Jacob Roggeveen, ki ga je v svojih zapisih pozneje tudi poimenoval, kljub temu pa se je v spominu prebivalcev še ohranilo staro ime Rapa Nui. Zakaj je civilizacija, ki se je naselila in visoko razvila na tem izoliranem in od sveta oddaljenem otoku, morala ob naključnem stiku z zunanjim svetom izginiti skupaj s svojo zgodbo? Kot bi skrivnost svojega obstoja odnesli s sabo v grob. Ne vemo zagotovo niti tega, od kod in predvsem kako so prišli na ta majhen, v tistem času zagotovo skorajda rajski otok, mar so brodolomci oziroma zavojevalci pripluli iz Polinezije ali so prišli iz Južne Amerike? Kakor koli že, kljub temu da so na otoku ostale številne materialne ostaline, kipi, zidovi, kamnita bivališča, orodja, klinopis in drugo, so ljudje že zdavnaj izgubili svojo zgodbo; nihče od živih ne more več obnoviti prvotne zgodbe, mita, v celoti. Ostale so ruševine, ki imajo kulturni pomen, a morebiti za vedno je bila izgubljena zgodba in s tem temeljni smisel. Brez smisla pa ni skupnosti, družbe in posledično tudi ne civilizacije.
*
Liki, literarne osebe, narejeni in porojeni iz pesniške ustvarjalne domišljije in zgneteni iz snovi, kot je jezik, živijo svoje vzporedno, nadčasno in onkrajprostorsko življenje, tudi v zavesti in govorici tistih, ki nikoli ne berejo, vendar tega slednji žal ne bodo nikoli vedeli. Postave in podobe, narejene iz jezika, priklicane iz navdiha in s stalnim prebivališčem v spominu, so pravzaprav zares še najbolj podobne duhovom, ki hodijo, tavajo in blodijo skozi vse čase, minule, sedanje in tudi prihodnje. Hodijo po skrivnostnih pokrajinah domišljije še dolgo po tem, ko zbledi ali celo izzveni še zadnja sled za njihovimi avtorji, ustvarjalci, iz katerih jezika so ušli. Pesniške podobe so še najbližje ideji o preseljevanju duš. Literarni liki se s svojimi enkratnimi, tragičnimi in velikimi usodami, ki so vedno nekako večje od življenja samega, naseljujejo v zavest bralcev ali samo poslušalcev. Potujejo med njimi in migrirajo skozi dolga časovna obdobja in prestopajo zidove in pregrade prostora, saj so lahki, nevidni in gibki kot jezik. Veliki literarni mag, argentinski pesnik in pisatelj Jorge Luis Borges je zapisal, da ne verjame v svoj lastni obstoj, v resničnost svoje osebe, prepričan je bil, da je njegov jaz sestavljen iz številnih literarnih likov, ki so se med branjem naselili v njem, piše, da je njegova zavest sestavljena iz mest, ki jih je obiskal, in iz zgodb, ki jih je slišal. Pesniške podobe nas oblikujejo, njihova lepota nas osmišlja. Branje poezije in romanov, poslušanje glasbe, ogledi razstav, torej umetnost v najširšem smislu, so kraljevske poti v svet domišljijskega, nadčasnega in tudi presežnega, jezik je nevidna krajina, kjer domujejo zgodbe in njihovi pripovedovalci; živijo, dokler jih osmišljajo njihovi bralci, gledalci in poslušalci.
*
Počasi obrnem zadnji list in pretresen odložim roman Tujka, kot bi pravkar sam preživel ter dobesedno izkusil Hamoutalino tragično in povsem simbolno presežno usodo. Izjemen literarni lik ženske, ki me je popolnoma pretresel, da mi še vedno za hip zastane korak, ko mi stopi naproti na samotni poti proti otokom ali samo gričem v megli, je mojstrsko ustvaril pisatelj Stefan Hertmans na slikovitem ozadju srednjeveške Evrope, v letih po prvem tisočletju, ko se je rušilo krhko ravnovesje in navidezno sožitje narodov, kultur in predvsem treh velikih religij. Krščanski svet, pod okriljem križarjev, je blodil proti Jeruzalemu, Judje so bežali in umirali v pogromih, muslimani so širili svoj vpliv v notranjost Evrope. Vse skupaj kot metafora in eksplozivna mešanica sanj in resničnosti, kakor prerokba za sodobni svet, čeprav je zgodba zgodovinsko povsem trdno umeščena v svet pred tisoč leti. Hamoutal, njena tragična, razklana in pobita, po svoje lepa duša, ki je bila ustvarjena, da bi izkusila vse zgodovinske, kulturne in religiozne trke, s katerimi je bil iztirjen takratni svet, živi v bralcu še danes. Zaživela je v jeziku, v domišljiji pripovedovalca, preživela bo v dušah bralcev.
Pomislim, če ne bo nihče več bral, kam se bo zatekla tujka Hamoutal?