Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Helena Koder: Gospa Bovary, to sem jaz!

Sodobnost / Uncategorized  / Helena Koder: Gospa Bovary, to sem jaz!

Helena Koder: Gospa Bovary, to sem jaz!

Čudno: tako zelo je oguljen je ta citat, pa ga lahko gulimo še kar naprej in ga ne zmanjka. Za to je kar nekaj razlogov. Najprej ta, da za njim stoji literarna avtoriteta z imenom Gustave Flaubert. Tudi ton, ta vzklik, kajne, je tak, da si ga hitro zapomnimo. Iztrgan iz konteksta, iz neznanega dialoga vzbuja vtis, da ga je sprožilo pisateljevo vznemirjenje, če ne že kar razburjenje, ker so kar naprej drezali vanj zaradi njegove nesrečne junakinje Emme, ki si jo je bil izmislil. Ne smemo pozabiti, da se je moral zaradi njene nemoralnosti zagovarjati na sodišču! Ampak glavni razlog, da je ta citat uporaben še danes, se gotovo skriva v dejstvu, da je v njem zaobjeta vsa zapletenost odnosa med avtorjem in njegovim pisanjem. Vsakomur je razumljiv, ker je tako preprost, hkrati pa je povsem odprt, ne podaja nobene končne resnice, temveč poziva k razmišljanju: je briljantno izhodišče za interpretacije. Zakaj? Ker bralec ve vse o izmišljenih junakih literarnega dela, o avtorju pa ne ve ničesar. Seveda lahko o njem ve marsikaj. Lahko ve, kje se je rodil, šolal, kaj vse je napisal, sklepa lahko o vplivih, preferencah in vsem mogočem, avtorju lahko pripisuje razne namene, ki da jih je imel pri svojem pisanju; bralec je lahko celo literarni izvedenec, a pisatelj kot posameznik, kot človeško bitje bo kljub temu tudi zanj še zmeraj uganka. O gospe Bovary lahko vemo zelo veliko, ker nam je pisatelj o njej veliko povedal. O njem ne vemo ničesar, ker nam o sebi ni »vsega« povedal. Zato je ta citat preprost in enigmatičen hkrati. In zato tako zelo uporaben.

Malo sem pretiravala, ko sem rekla, da nam pisatelj o sebi ni povedal ničesar. Nekateri pisatelji so zapustili za sabo marsikaj, iz česar lahko literarni izvedenci spletajo biografske zgodbe in najdevajo dokaze za svoje literarne teze. In Flaubert je eden tistih, ki so preučevalcem zapustili veliko gradiva. Njegova zapuščina je ogromna in do potankosti pregledana, a še vedno prihajajo na tržišče knjige o njem. Vendar literarni zgodovinarji, ki so se ukvarjali z raziskovanjem pisem in drugih rokopisov v Flaubertovi zapuščini, zatrjujejo – tako vsaj zagotavljajo verodostojni viri v Wikipediji –, da Flaubert tega stavka o Bovaryjevi ne česa podobnega ni nikoli zapisal. Stavek je bil prvič zapisan nekaj desetletij po pisateljevi smrti, ko je René Decharmes objavil razpravo o Flaubertu. Ker tega podatka ni dobil od neposrednega vira, mu sploh ni posvečal posebne pozornosti in ga je spravil v opombo pod črto. Neimenovani vir je namreč Decharmesu povedal, da je pisateljica Amélie Bosquet Flauberta nekoč vprašala, kdo je Emma Bovary in Flaubert naj bi bil odgovoril – vendar ne tako enoznačno, kot to citiramo zdaj –, takole: »Madame Bovary, c’est moi, d’après moi,« se pravi, gospa Bovary, to sem jaz, kakor sem jo sam ustvaril (lahko bi se razumelo tudi »ustvaril po samem sebi«). Kot zanimivost naj omenim, da se je Flaubert s to pisateljico pozneje sprl in povsem razšel, in to zaradi ideoloških in estetskih (!) razlogov. Bila je feministka in ji ni bilo všeč, kako Flaubert v Emmi prikazuje žensko. Ali je torej citat avtentičen ali ne, tega ne bomo izvedeli nikoli, dejstvo pa je, da ni ostal zaprt v neki opombi, ampak se je hitro prebil v publicistiko, akademske razprave in celo v učbenike. Postal je eden najpogostejših literarnih citatov 20. stoletja.

Je pa Flaubert, in njegova zapuščina to hrani, zapisal tudi nekaj čisto nasprotnega. Zapisal je, da je gospa Bovary vse, česar ne mara. In tudi, da se je pri opisovanju nekaterih prizorov v njen lik tako močno vživel, da je občutil fizično slabost. Skratka, njegove izjave o Bovaryjevi, preverjene ali apokrifne, se zdijo protislovne. V resnici pa njihova protislovnost samo dokazuje, kako zelo zapleteno je razmerje med avtorjem in njegovim delom.

Prav zaradi zapletenosti in neulovljivosti tega razmerja sem se na citat o gospe Bovary spomnila, ko sem poslušala in prebirala odzive na podelitev Nobelove nagrade za literaturo Petru Handkeju. Bili so v glavnem dvoji: eni, in teh je več, so grajali Nobelovo žirijo in nagrajenca, drugi, bolj maloštevilni, so razlagali, da je bilo nagrajeno pisateljevo delo in ne Handke kot oseba. Tu in tam se je oglasil še kdo, ki je rekel, da bo Handke, pisatelj ali človek, z vsem tem pač moral živeti in preživeti.

Seveda je najbolj preprosto reči, da Handkeju ne bi smeli podeliti Nobelove nagrade, ker da se je leta 1991 postavil na stran Miloševićevega režima in si umazal ime. Nobelova nagrada za literaturo je nekaj drugega kot na primer nagrada za neko odkritje v naravoslovju. Pri kakšnem kemiku ali matematiku bi najbrž tak madež na njegovi biografiji mirno prezrli. Lik pisatelja, kakor ga civilizacijsko razumemo in dojemamo, pa predstavlja tudi moralno avtoriteto, zgled človečnosti in torej terja neoporečnost. Videti je, da črno-beli prikaz sliko najbolj izostri.

Je pa zelo preprosto reči tudi takole: nagrajen ni bil pisatelj, nagrajena je bila literatura. Pisatelj je črn, literatura je bela in slika zelo razločna: pisatelj je sicer javna oseba, kolikor je njegovo delo javno, vendar ima kot zasebnik svoja prepričanja, ki jih ima pravico izražati, in če pri tem naredi kakšen faux pas, neroden korak, se pač spotakne, morda celo pade, a ko se pobere, gre lahko, kot vsak drug človek, naprej. To je njegova pravica. Njegova literatura, ta pa je javna zadeva, tako rekoč last človeštva, in če je ta literatura dobra – in Handkejeva zagotovo je –, potem si zasluži nagrado. Tudi Nobelovo.

Kar zadeva oni tretji glas, da bo Handke s tem pač moral živeti, ta glas je, vsaj v medijih, tako maloštevilen, da ga je komaj vredno omenjati. V bistvu gre za dejstvo: res je, Handke bo s tem bremenom, s tem težkim nahrbtnikom moral živeti. Mogoče mu bo pri tem pomagalo, da je kot potohodec nahrbtnika vajen. Še od tistih časov, ko je pri dvajsetih letih z mornarsko vrečo čez rame odšel iz tuje domovine v obljubljeno deželo. Čez mejo.

Nobenemu od omenjenih odzivov na Handkejevo nagrado se nisem mogla brez pomislekov pridružiti. Odločitev za črno-belo podobo res izostri sliko, a kaj narediti s tistimi sivo-belimi odtenki, ki jih je tudi na črno-belih fotografijah zelo veliko in ki pravzaprav naredijo sliko živo, plastično, resnično? Odtenki so resničnost, črno-bela slika je umetna. Vendar nam marsikdaj pomaga, da sploh zmoremo neki temeljni uvid. Zame je na primer temeljna slika o fašizmu tridesetih let in drugi svetovni vojni črno-bela. O Hitlerju sploh nočem razmišljati na drugačen način. Njegova tako imenovana človeška plat me ne zanima, z njo se preprosto nočem ukvarjati. Vem, da s tem komu delam krivico, na primer žrtvam iz Dresdna ali po vojni izstradanim nemškim ujetnikom ali …, ampak samo tako lahko opravim s stvarmi, ki so se dogajale davno v preteklosti. Za časovno in emocionalno bližje dogodke, v katere nisem več neposredno vpletena, pa se skušam dokopati do slike s čim več niansami med črno in belo. Barve me niti ne zanimajo. Nianse pač.

Imam se za bralko, preberem več knjig, kot je potrebno, da si uradno pripuščen v to kasto, a priznati moram, da me obisk knjižnega sejma vsako leto bolj spravlja v tesnobo, ker vidim toliko krasnih knjig, ki se jih nikoli ne bom niti dotaknila, kaj šele, da bi jih prebrala. Ob mojem čisto osebnem nelagodju, ki ga občutim, ko knjigo odložim vedoč, da je ne bom prebrala do konca, je odločitev, da knjigo sploh odprem, še toliko bolj zavezujoča. Tako sem kar nekaj nobelovcev iz zadnjih let brala šele po tem, ko so dobili to nagrado. Le Clésia na primer ali Modianoja. Coetzeeja še sploh nisem brala, mi je zelo žal. S Handkejem pa je bilo drugače. Kar nekaj njegovih knjig sem prebrala že davno in zato je bil ves gnev, pa tudi cirkus okoli njegove nagrade zame nekaj čisto drugega, kot če bi se to zgodilo s kakšnim drugim pisateljem. In zato nisem mogla preprosto prevzeti nekega mnenja, temveč sem morala začeti o tem razmišljati. Mislim, da gre tukaj res za nianse, ne zato, ker jih vidim jaz, ampak ker so nianse bistvena značilnost Handkejeve pisave, njena največja dragocenost. Sicer pa so nianse bistvo dobre literature. Kot vse umetnosti. Tudi kadar je končni izdelek tako črno-bel kot jedkanica, za katero je potrebno ostro šilo. Ostrina.

 

Zakaj Handke zame ni samo neki pisatelj? /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar