Prva postaja
Moja mama je umrla prvega marca dopoldne. Zadnjih deset dni je preživela v bolnici, kamor so jo zaradi pljučnice premestili iz doma upokojencev. V tem času me je poklicala računovodkinja doma in me obvestila, da bom moral plačati za cel mesec, čeprav mama leži drugje – taka so pravila. Nisem ugovarjal. Jasno mi je, da postelje ne morejo oddati drugemu, četudi je res, da z odsotnim varovancem nimajo dela in stroškov.
Nekaj dni po pogrebu je računovodkinja klicala znova. Izrazila mi je sožalje in me opozorila, da je mama umrla prvi dan novega meseca, kar po pravilih pomeni, da bom dobil še en račun. Umolknila sva oba. Ona verjetno zaradi zadrege nad delom, ki ga mora opravljati, jaz pa zaradi šoka. Mislim, da sem celo zastokal. Ne zaradi bolečine, le zrak se je oklenil glasilk in ni vedel, kaj z njimi.
Računovodkinja je prekinila moreče vzdušje s prisilno veselim glasom. Zame ima tudi dobro novico. Ker je mama umrla dopoldne, mi lahko odpišejo kosilo v vrednosti 3,10 evra.
*
Šel sem na sprehod in razmišljal o robotih. Zaželel sem si, da bi me poklical stroj in da gospe ne bi bilo treba opravljati take službe. Čutil sem tisto, kar verjetno Španci razumejo kot pena ajena, sram in nelagodje, bolečino ob opazovanju nekoga, ki počne tisto, kar se človeku ne spodobi: pretvarja se, da ima v možganih namesto lastne zavesti zgolj službena pravila.
Direktorici doma sem napisal besen mejl. Poklicala me je in se opravičevala, da pravila pač morajo upoštevati.
*
Bili so časi, ko so ljudje obstajali, a posameznikove zavesti ni bilo. V kolektivnem umu nezavedanja sebe so živeli rajsko življenje in Biblija prva dva, ki sta pričela misliti z lastno glavo, poimenuje kot Adama in Evo, arhetipskega Moškega in Žensko. Rodila sta Abla in Kajna, Nomada in Kmeta.
Da so hkrati obstajali tudi drugi ljudje, prizna Biblija sama. Abel gre in si najde ženo, preseli se v drugo naselje.
*
Pred tisočletji je morala biti zavest povsem drugačna od naše. Omejena je bila na zavest Vloge.
Joseph Campbell v Mitih, po katerih živimo pripoveduje o izkopavanjih pradavnega svetega mesta Ur. Arheolog Leonard Woolley je našel grob kralja in njegovih spremljevalcev. “Živali in dvorjani so bili živi zagrebeni, […] Okostje harfistkine dlani se je še zmerom dotikalo harfinih strun.”
Ko na Wikipediji odprete članek o Leonardu Woolleyju, v rokah drži inštrument, ki ga je harfistka držala v slavnostni pozi, medtem ko so jo živo zakopavali. Predstavljam si, kako so počasi, lopato za lopato, nasipali zemljo nanjo, na ostale člane orkestra, kraljeve svetovalce in dvorjane. Niti premaknili se niso. Nihče ni krilil in mahal v grozi ter poskušal pobegniti. S prsti na strunah so čakali. Še zadušili so se pazljivo. V smrtnih mukah se niso premikali, da ne bi pokvarili prizora za večnost, umirali so tako, kot so vseskozi vedeli, da bodo.
Kajti niso bili Francka in Janez, marveč Harfistka in Svetovalec, ne posameznik, marveč Vloga. Vsaka med njimi je imela vnaprej pripravljen scenarij, od začetka do konca, in človek izven nje ni obstajal.
Verjetno je bil celo nedoumljiv in nepredstavljiv. Še do nedavnega so v Indiji vdovo, ki ni hotela odigrati svoje vloge in stopiti na grmado z moževim truplom, imenovali a-sati, ne-bitje.
*
Ko je zemlja prekrila še topla trupla, so zraven groba že stali nova Harfistka, Svetovalec in Dvorjani, skratka vse vloge na dvoru, vključno z novim Kraljem. Telesa so se zamenjala, vloge so ostale. /…/