Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
Upravičeni ste do brezplačne dostave!

Kristina Jurkovič: (Od)ločitev kot pogoj avtonomije v romanih Lidije Dimkovske

 

Da je vstopanje v branje (in pisanje) vstop v vsakič nov dialog z besedilom in s samim seboj, ni nič novega. In da vstopamo bolj ali manj zavestno opredeljeno, verjetno tudi ne. Da besedilo, ki ga beremo (ali pišemo), presejemo skozi izkušnje, spomine, projekcije, pričakovanja, védenje ali skozi nekaj, za kar mislimo, da védenje je, pa le zakriva prazne prostore. Ali kot pravi ameriška literarna teoretičarka in prevajalka Deirdre Lashgari v uvodu h knjigi esejev Violence, Silence, And Anger, v katerem sicer govori o socialni in kulturni pogojenosti angleško pišočih avtoric, ki v svojih delih obravnavajo nasilje, opazovalec do objekta oziroma bralec do vsebine že vnaprej zavzame neko stališče, še toliko bolj, ko gre za nekaj drugačnega. In če je razlika med (pretirano) subjektiviziranim pričakovanim in »prejetim« prevelika, smo manj pripravljeni narediti to, kar Lashgari imenuje travesía – premik proti razumevanju različnosti oziroma drugačnosti, si torej upati in stopiti iz svojega zakoličenega ozemlja znanega (torej varnega) in se prebiti skozi na videz neprehoden teritorij ter stopiti na ozemlje drugega, ki predstavlja grozeče neznano. Zahtevano je torej gibanje. Dinamika, nekaj napora, ne nazadnje tveganje, da ta premik proti dialogu in razumevanju lahko pomeni konflikt. A travesía je mogoča le, če smo pripravljeni preizprašati svoja stališča ter  slišati in videti skozi tuje ušesa in oči. Če dopustimo nove perspektive.

Čeprav seveda ne nameravam govoriti o Lidiji Dimkovski, si ne morem kaj, da ne bi ob njeni literaturi pomislila najprej nanjo. Zaradi otroškega spomina sem z Lidijo že od nekdaj povezovala daljavo – predstavljala sem si jo kot nekoga, ki stalno prihaja in odhaja, ki mora ves čas premoščati razdalje. Za Makedonijo sem namreč prvič slišala na avtocesti nekje južno od Münchna sredi sedemdesetih let, ko smo gastarbajterske družine na začetku še enih poletnih počitnic v natrpanih avtomobilih hitele proti temu, kar so politiki imenovali matica, naši starši domovina, mi, otroci, pa smo ob tem pojmu razvijali protitelesa, proti Jugoslaviji. Drugače, kot je v romanu Zakaj se otrok v poletni kuha zapisala švicarska pisateljica romunskega rodu Aglaja Veteranyi, avtorica, ki je močno vplivala na Lidijino ustvarjanje: »Ljudje iščejo srečo kot naša kri srce. Če kri ne teče več k srcu, se človek posuši, pravi moj oče. Tujina je srce. In mi kri.« Ekonomski (in deloma tudi politični) migranti smo kot kri tekli v obe smeri, zdaj proti tujini, ki je bila za naše starše rezervno srce, zdaj proti domovini, ki je bílo v večjem državnem telesu, tekli smo po ožilju, ki je bilo nenehno prihajanje in odhajanje. Nekaj desetletij pozneje se je ta kri razlila na vse strani, po vsej Tujini: iz zdomcev, prostovoljnih prebivalcev Tujine, so nastali razseljenci, neprostovoljni prebivalci Tujine. Ko je torej takrat julija naša petčlanska družina pristala v prvem od mnogih zastojev tisti dan in v razgretem avtomobilu, natlačenem s kovčki, gradbenim materialom za nastajajočo hišo in šverc rezervnimi deli za sorodnike, čakala, da se karavana premakne, se je oče znervirano napotil proti avtomobilom pred nami, češ da gre pogledat, kaj se dogaja. »Neke Makedonce sem srečal tam spredaj,« je rekel, ko se je spet usedel za volan, »ti imajo šele daleč, z nekaj sreče bodo doma šele jutri.« Nato je vžgal avto in nadaljevali smo pot, se peljali zdaj za avtomobili, zdaj mimo njih, pomahali smo si ali se gledali skozi zaprašene šipe;  spomin mi tudi pravi, da so smo pomahali tudi avtu, natrpanem z otroki, kovčki, rezervnimi deli za sorodnike in gradbenim materialom za hišo v periferiji Skopja, presenetljivo podobni tisti v romanu Rezervno življenje.

V Lidijino literaturo sem torej vstopila skozi osebne filtre. In zato je bilo branje Lidijine pesniške zbirke Nobel proti Nobelu, njenega vstopa v slovenski literarni prostor, izkušnja (sprva) zavrnjene travesíe. Na zbirko sem preslikala subjektivizirana pričakovanja in si tako zaprla možnost dialoga. Njenega pesniškega jezika nisem razumela, preveč me je iritiral. Lidijina ekspresivna moč je demontirala svet, kot da je vsakršna harmoničnost nekaj neavtentičnega in celost utvara. Dolge linije prozno uglašenih verzov se niso rimale na nič znotraj mene. Njene domišljije sprva nisem prepoznala kot (redko) odliko. Edino, kar me je nagovorilo, je bila razpuščena šaljivost, sicer pa so si absurdno, groteskno in nadrealistično podajali roko. Njena poezija mi je vzbujala nelagodje in kar nekaj časa je moralo miniti, da sem prehodila razdaljo do nje.

Pisanje Lidije Dimkovske pač ni literatura ugodja ali lagodja, s te pozicije tudi ni napisana. Vendar Lidija Dimkovska zaradi tega zagotovo ni pisateljica margine; je pisateljica sicer zračne, a vedno naporne decentraliziranosti – decentralizacija je tudi ena od karakteristik njene proze, pripovedno orodje in točka, okrog katere se vrtijo njene zgodbe, ki tako preizkušajo bralčeve »veščine« opazovanja, ali je pripravljen razširiti svoj zorni kot in uzreti svet … ne nujno na novo, vsekakor pa drugače. In, če se ob tem znova naslonim na Deirdre Lashgari, opustiti delitev sveta na tipična nasprotja jaz-ti, mi-oni, slabo-dobro, center-margina, skupina-posameznik, opustiti torej binarno dioptrijo. Decentralizacijo v njenih delih vidim kot način oziroma obliko zavračanja vsakršnih pozicij moči, kot sredstvo za rekonstrukcijo življenjskih usod, kjer nikoli ni veljavna le ena resnica. V tem smislu Dimkovska izbere oziroma zgradi tudi svoje like, ki ne morejo biti in niti nočejo postati del neke splošno veljavne sredine. V prvi vrsti so individualisti, ki iščejo svojo celost, kar pomeni, da najprej sledijo sebi, svojemu »gonu« po samorealizaciji, avtonomiji v najširšem pomenu besede, kar jih individualizira še toliko bolj. A čeprav se kolektivnemu izogibajo, zgodovina in družbeni dogodki ves čas posegajo v njihova življenja in jih sooblikujejo.

/…/

Komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart