Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Andrus Kivirähk: Oskar in govoreči predmeti

Sodobnost / Uncategorized  / Andrus Kivirähk: Oskar in govoreči predmeti

Andrus Kivirähk: Oskar in govoreči predmeti

1.

Babica je sedela na enem koncu mize, oče na drugem. Oskar je sedel med njima. Vsi so jedli juho z mesnimi kroglicami.

Oskar je imel od nekdaj rad juho z mesnimi kroglicami. Pa ne le zato, ker se mu je zdela dobra. To juho je bilo tudi zabavno jesti. Grahova juha, na primer, ni bila nič drugega kot enolična zelena brozga, in medtem ko jo je jedel, si je bil primoran izmisliti kaj razburljivega. Tako si je, kadar koli je jedel grahovo juho, predstavljal, da na krožniku pred njim brbota globoko močvirje. Z žlico ga je moral izprazniti, da bi se lahko dokopal do zakladov, ki so ležali na dnu. Poleg tega so se, potem ko je pojedel močvirje, iz njega prikazali okostnjaki in razburjeni močvirni škarti, saj je okoli njih nenadoma začelo izginjati poznano okolje – zelen gostljat svet.

V resnici seveda na dnu grahove juhe ni bilo nobenih zakladov, okostnjakov ali škratov. Oskar je to dobro vedel, a vseeno je bilo bolj zanimivo jesti, če si je predstavljal takšne stvari.

Juha z mesnimi kroglicami je bila veliko bolj zabavna od grahove juhe, saj se je v njej razločno videlo kroglice, krompir in korenje. Še posebej so seveda v oko padle debelušaste mesne kroglice. Oskar si je predstavljal, da so to okrogli morski levi, ki plavajo med belimi in rdečimi ledenimi ploščami, torej med koščki krompirja in korenja. Sicer rdeče ledene plošče v resnici ne obstajajo, a kaj potem – Oskar se je igral in v njegovem morju so obstajale. On sam je bil polarni pilot, ki je krožil nad ledeno juho. Morski levi so se skušali skriti med ledenimi gorami, a njegovemu sokoljemu očesu ni bilo mogoče uiti. Z žlico je iz morja dvigoval eno ledeno ploščo za drugo, dokler niso nazadnje prestrašeni morski levi plavali na odprtem morju. Nikamor več se niso mogli skriti. Takrat jih je spretno polovil in jih odnesel v živalski vrt. No, pravzaprav je mesne kroglice kar pojedel.

Toda danes Oskar ni imel apetita. Morski levi so lahko med ledenimi ploščami čofotali brez skrbi. Žlico je sicer pomočil v juho, a ni še nič pojedel – le skušal je odriniti mesne kroglice na en konec krožnika.

»Jej, Oskar, kaj se igračkaš,« ga je opomnil oče.

»Ja, ja,« je zamomljal fant in začel z žlico krožiti po juhi.

»Kako je mogoče, da je mama šla kar za dva meseca v Ameriko?« se je čudila babica. »Krščenduš, saj to je skoraj celo poletje!«

 

Ni komentarjev
Objavi komentar