Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Mateja Bedenk Košir: Menjam ekran na dotik za 200 snežink ali objem

Sodobnost / Izredne pošiljke  / Mateja Bedenk Košir: Menjam ekran na dotik za 200 snežink ali objem

Mateja Bedenk Košir: Menjam ekran na dotik za 200 snežink ali objem

Dvakrat. Dvakrat sem prijela knjigo v roke, prebrala dvajset strani, nato pa obupala. Kaj se tukaj dogaja? Kdo je fant in kdo je Madar? Vse skupaj je bilo shizofreno, plašilo me je. Pričakovala sem knjigo o najstnikih, dobila pa norost. Je šel Luigi Ballerini, mednarodno priznani pisatelj, pa tudi zdravnik in psihoanalitik, pri opisovanju notranjega sveta najstnika v romanu Šifra 2.0 predaleč? Držati sem se morala modrosti, da ko se enkrat nečesa lotiš in se obvežeš, moraš to tudi končati. In spet sem začela brati od začetka.

*

V mojo psihoterapevtsko pisarno zadnja leta prihaja vse več najstnikov. Fant, ki sumi, da tu in tam izgubi spomin, in ne ve, kaj takrat sploh počne. Dekle, ki jo moti vsak delček njenega telesa, in ne ve, komu od vrstnikov je vsaj malo podobna. Fant, ki se mora med hojo vsak deseti meter ustaviti, stopiti korak nazaj in skrbno preveriti podplate, ali se ni na njih morda nalepila kakšna nesnaga. In naslednji, ki ga je očim dnevno zverinsko pretepal in je zdaj sicer v varnem okolju, a travmatično reagira z zamrznitvijo vsakič, ko se počuti ogroženega, in to se zgodi zelo pogosto. Vsi so stari od deset do osemnajst let (samo kot zanimivost: tretje in zadnje obdobje razvoja človekovih možganov začne z desetim in konča s šestindvajsetim letom), vsi zelo bistri, telesno nemirni in s težavo pri vzpostavljanju očesnega stika. Zato se z njimi pogovarjam tako, da jih kar najmanj ogrožam, na način, ki je zanje čim manj invaziven. Valjam se torej po stolu, na katerem sedim, se pretegujem, veliko se čohljam po laseh, ko govorim, jim ne gledam v oči (Ne, ne, ne v oči!). Še najpogosteje med sebe in najstnika postavim zaboj s kinetičnim peskom, po katerem nato celo uro brodiva z rokami, medtem ko se pogovarjava. To jih sprosti. Tudi psica Hara, ki leži v sobi, jih sprošča. Tudi na odrasle deluje sprostitveno. Pes je narava, pes ne ogroža. Narava nas pomirja. Človek bo varnost najprej iskal v naravi, nato pri živalih, šele na tretjem mestu je sočlovek. In če je izoliran od vsega tega? Nepredstavljivo, kaj lahko povzroči v človeku izoliranost, osamitev.

Naša um in telo imata izjemno moč. Ljudje iz istega družinskega sistema ali z isto travmatično izkušnjo lahko razvijejo različne obrambne mehanizme, ki so eni bolj, drugi manj družbeno funkcionalni. Prijateljico je na primer mama samohranilka do šestega leta vsako jutro doma za osem ur privezala na posteljo in šla delat, saj nista imeli denarja za vrtec. Danes je zdrava, funkcionalna odrasla oseba, z le nekaj potezami drugačnosti. Včasih, ko delam z žrtvami nasilja, se pri sebi sprašujem: »Groza, kako sploh lahko govori po vseh teh grozodejstvih?« Ljudje znamo biti drug do drugega nepopisno kruti in že zdavnaj bi morali izumreti, če ne bi bilo v nas mehanizma preživetja in ljubezni.

Toda nazaj k Šifri 2.0.

*

Izvem, da je fantu ime Nič. Njemu nič ne pomeni, da mu je ime Nič. To je zanj zgolj izbor črk, njemu je vseeno, kakšen je izbor. Vse skupaj me spominja na treniranje psa. Povelje »sedi!« ga lahko učiš s katero koli besedo želiš. Namesto sedi! mu lahko ukažeš miza! – ko bo pes doumel, kaj ukaz pomeni, se bo usedal na ukaz miza.

Nič je namreč z »drugega sveta«. Tja so ga postavili drugi, ki jih ne pozna, za katere sploh ne ve, da obstajajo. Ljudje, ki se želijo okoristiti z njegovimi potenciali. Njegov cilj je čim boljši dosežek pri letenju z dronom in čim večji napredek, da bo lahko prešel na naslednjo stopnjo računalniške igre z vojnimi cilji. Pozna pa Madar. Ta je vedno ob njem. Kot glas, ne kot telo. Madar mu pomeni varnost.

Ko Luigi Ballerini opisuje, kako je Nič prvič videl snežinke in jih presunjen nepremično več minut opazoval z glavo, nagnjeno nazaj, kako so padale z neba, edinstvene in raznolike, sem se enake očaranosti spomnila tudi sama. Če bi v tem trenutku snežilo, bi bila spet enako očarana in presunjena, četudi sem prizor kot otrok ponavljala, kadar se je le dalo. Kot snežinke je raznolik in edinstven vsak posameznik na našem planetu, vendar ga današnji način življenja in kapital silita v vedno manjšo kreativnost, k vedno večji enakosti, uniformiranosti. Prav za to so še posebej ranljivi najstniki. Zakaj?

Daniel J. Siegel, ameriški psihiater, specialist otroške in najstniške psihiatrije, je pred desetletjem začel zbirati strokovnjake različnih strok (filozofija, zgodovina, nevrologija, medicina, biologija, antropologija itd.), da bi skupaj dognali, kaj pravzaprav najstništvo sploh je. Ob tem so se med njimi na sestankih razvijale burne debate, ki jih je včasih kateri izmed strokovnjakov v žaru nestrinjanja z ostalimi celo zapustil. Bi lahko ob tem rekli kako najstniška reakcija? Sieglovo izhodišče je bilo, da teza, da je najstništvo plod »podivjanih hormonov«, ne drži.

Do česa so se dokopali? Prišli so do dveh izhodišč, ki veljajo za vse sesalce, torej ne samo za ljudi. Prvič, v obdobju najstništva (pri ljudeh se, kot je iz imena razvidno, to obdobje začne po desetem letu) pade število že vzpostavljenih nevrotransmiterskih povezav na polovico. In drugič, vsem se v možganih zniža nivo živčnega prenašalca dopamina (ki nas motivira, da dosežemo cilje, saj spodbuja mišljenje, domišljijo, ob pomanjkanju pa povzroča nemotiviranost, brezvoljnost in čustveno praznino), zato so najstniki »blago« depresivni. In zato jim je veliko stvari brez veze, brez smisla, dolgočasnih. Zakaj narava to naredi? Zaradi evolucije! Če najstnik (navadno s pomočjo odraslih spodbud) najde polje ustvarjalnosti, v katerem uživa, postane osredotočen, takrat mu nivo dopamina narašča, takrat ni depresiven ter je lahko bolj ustvarjalen. Hkrati tudi lažje izvaja in prenaša tiste dejavnosti, ki se njemu zdijo nesmiselne. V tej ustvarjalni fazi zelo hitro vzpostavlja nove nevrotransmiterske povezave; po domače rečemo, da si »kravžljamo možgane«. Na ta način se lahko za nekaj specializira in je lahko v tem celo odličen, vrhunski. In s tem se začne razlikovati od drugih. Če pa najstnik ne zmore raziskovati in ne razvije radovednosti, je zelo ranljiv in nagnjen k temu, da ga pogoltnejo obnašanja, v katerih se mu sicer dvigneta hormona adrenalin (ki zvišuje hitrost in jakost srčnega utripa, širi dihalne poti, poveča dotok krvi v mišičevje) ali endorfin (ki je naraven blažilec bolečine in ima podoben učinek kot opijati). Oba hormona torej pozitivno, a kratkotrajno ugodno vplivata na razpoloženje, vendar navadno ob tem ni kreativnosti, ni razvoja možganov. V mislih imam hitre vožnje z avtomobili, različne druge nevarnosti ter utapljanje v virtualnih svetovih.

Nič je živel v izoliranosti računalniškega omrežja, v svetu, kjer se ga od rojstva nihče ni fizično dotaknil. No, le tu in tam, kadar je imel vročino, ga je negovala Madar, ki mu je hladila čelo. Kar zmrazi me ob misli, da bi bila moja hči ali sin ali kateri od otrok ali najstnikov, ki pridejo k meni, v stiski in se je/ga ne bi smela dotakniti in ji/mu s tem pomagati umiriti njen/njegov notranji vihar Seveda lahko objamemo in umirjamo z besedami, a to vsekakor nikoli ne more biti dovolj, še zlasti ne pri otrocih. Kako je Nič sploh preživel vse to? Nič so »objemali« filmi zunanjega sveta, polni podob človeških čustev, narave, glasbe ter Madar s svojim zanesljivim, umirjenim tonom glasu. In ko se – v najstniških letih, pri štirinajstih – Nič znajde v resničnem svetu, doživi velik šok. Toda šok doživijo tudi tisti, ki se z Ničem srečajo ob njegovem prestopu v realnost.

*

Mlada zdravnica Stephania najde nezavestnega in skoraj na smrt podhlajenega najstnika, ležečega v snegu v kratkih hlačah in majici. Odpelje ga v najbližjo bolnišnico, v kateri dela njen mož Luca, prav tako zdravnik. Bralec sprva dobi vtis, da je vzgib reševanja in zaščite del njunega profesionalnega treninga. A ne dosti pozneje se Luca skoraj nagonsko odloči zatajiti sprejem mladega pacienta v bolnišnici, ko po njem sprašujeta dva odrasla, ki se predstavljata za fantova starša. Pozneje poskuša ženi pojasniti, zakaj se je tako odločil. Kako je zaslutil, da nekaj ni v redu, da je na objokanih »starših« nekaj nepristnega, nenaravnega? Kako je Luca to prepoznal?

Pri psihoterapevtskem delu prepoznavamo nepristnost ali odsotnost stika z lastnim telesom in s tem s čutenji, ko nam klienti pripovedujejo žalostno ali strahovito zgodbo tako, kot da opisujejo nekaj povsem banalnega (npr. kako se skuha juha, olupi banano, potuje od točke A do točke B …). Naproti ti pridejo le podatki, v njih ni nikakršnih čutenj, sama praznina. Oseba, ki pripoveduje, sicer ve, kaj bi morala čutiti, vendar tega ne čuti. Oseba je odcepila (ali, kot rečemo v psihoterapevtskem žargonu, disociirala) čutenja takrat, ko je travmatični dogodek doživela, saj so bila v danem trenutku ta preveč silovita in ogrožujoča. Pri obeh odraslih, ki se predstavljata za starša izginulega dečka, je nepristnost izražanja čutenj, občutij drugačna. Lažeta! In Luca to prepozna.

Ko Nič okusi sneg, ko zatipa preprogo v hiši, ko občuti stik z zdravnico in zdravnikom, pride do spoznanja: »Vse sem se naučil, le tega ne, da je resničnost mogočna.« Ugotavlja, da človek ne more imeti le glasu, da potrebuje tudi telo. Da je naše telo veliko več kot le sredstvo za nošenje možganov in zagotavljanje osnovnih potreb. Telo je inštrument. Telo ti z zanesljivo natančnostjo sporoča, če se le naučiš in znaš prisluhniti, kaj čutiš ti in kaj čutijo telesa drugih. In Nič v novem svetu spoznava, da ne čutiš le z ušesi, temveč tudi z rokami, očmi, kožo, nosom. Če buljimo v ekran, vsa ta čutila spijo. So neuporabljena, skoraj zanemarjena.

*

Razmišljala sem, da Nič v novem svetu preživi zaradi svoje in ljudem bistvene lastnosti – radovednosti. Ta ga žene, da stopa prek meja svoje omejenosti in strahu. Skoraj bi rekli, da avtor skozi radovednost nagovarja vprašanja osebne in družbene svobode in izbire. Če si radoveden, lahko vidiš in začutiš prek meja znanega. Meje so nam pogosto vsiljene najpogosteje s strani avtoritete, ki skuša na ta način manipulirati z lastnim strahom pred novostmi in drugačnostjo. Če si dovolimo – oziroma nam je omogočeno – začutiti svet, drugačnih od našega, se tega ne bomo več bali, ta svet nam ne bo več tuj. Z novim svetom se bomo lahko povezali in našli svoje mesto in celo kreativnost tudi znotraj nove skupine ljudi. Le kaj si današnji mladostnik predstavlja pod tem? Zaradi socialnih in računalniških omrežij smo danes hkrati vsi povezani, vendar ne poznamo drug drugega. Računalniški medij med nami ustvarja fizično distanco.

Ničeva rešitelja bitke proti Ničevim rabljem ne dobita samo s senzibilnostjo in pogumom, temveč tudi s pomočjo Lucovega očeta in njegovega prijatelja. Še en opomin, koliko več varnosti imamo, če imamo dobro socialno mrežo, ki nas lahko zaščiti v stiski in bogati v dobrih časih. Več glav več ve. Več teles – več objemov. Kako pomembno bi bilo o tem govoriti z mladostniki, starši? Kako pomembno je to za vsakogar od nas? Enemu gotovo bolj, drugemu manj, vendar je pomembno. Prinaša on-line igranje računalniških igric s prijatelji dovolj stika? Kako pogosto se zgodi, da se mladostniki lahko »družijo« le še na tak način, vse, kar je bolj telesnega, pa je zelo ogrožujoče?

Ljudem navadno dajejo občutek varnosti položaji, kjer naletijo na predvidljivost, moč, stabilnost, ali ljudje, ki jim vzbujajo take občutke. To v knjigi predstavljata Lucov oče, upokojeni general, in njegov vojni prijatelj. Ko se Luca in Stephania z Ničem skrijeta v odmaknjeni gorski koči, ob njuni prošnji po pomoči po vojaško začutita klic dolžnosti in se odpravita na misijo. V takem svetu je bil vzgajan tudi Nič. Tudi njemu je to domače. Ob zvoku strelov nekdanja vojna tovariša nagonsko primeta za pas, kot da bi tam iskala pištoli. Sama gesta zbuja v bralcu občutek varnosti, četudi tam orožja ni. Ta dva sta samozavestna, ko se znajdeta v svojih domačih vlogah. Tudi Ničeva rešitelja prepoznata, da je njegov letni trening vojnih veščin in računalniških znanj za vse njih ključen, da jih lahko le Nič reši iz zagate. Torej njegova izoliranost in znanje nista le zloraba. Tudi vsak mladostnik verjame, da so njegove strasti koristne, četudi se včasih odraslim zdi, da so »bluzenje« ali samouničevalna dejanja. Odrasli se premalokrat zmoremo zares poglobiti v mladostnikov svet in ga razumeti. Pisatelj v vsem tem nagovarja prav to: ali je res vse le črno-belo?

A naj je upokojeni general v svoji vlogi vojaka še tako odločen, ne more omajati moči mlade zdravnice, ženske, ki je varno navezana na svojega moža. General dodeli povelja Niču in ta jih začne izvrševati, četudi ve, da jih ne bo mogel izpolniti. Kot vojak uboga ukaze. General zaukaže zdravnici, da ostane ob Niču, medtem ko se bliža vdor hudodelske združbe. Zdravničina naravnanost na moža premaga moč vojaka, zoperstavi se mu, izrazi svojo voljo: njeno mesto je ob možu. Skupaj sta se v vse skupaj zapletla in skupaj bosta vztrajala do konca, kar koli že se bo zgodilo. Del mame v njej čuti, da je Nič ne potrebuje, saj je v tistem trenutku v vlogi vojaka, v tistem trenutku Nič ni nemočen fant. Pisatelj morda tukaj ne nagovarja le lojalnosti, razberemo lahko, da posameznik ne potrebuje vedno le sočutja, včasih potrebuje »trdo roko«, navodila. In vendar, kako težko je prisluhniti svojim potrebam, še posebej v kriznih trenutkih? Odlično izhodišče za »moško debato« o vojski, ciljih in disciplini.

*

Nič sprejme nov svet in v njem najde svoje mesto. Navadil se je bližine ljudi, ki ga obkrožajo, in tudi oni so ga sprejeli z vsemi njegovimi posebnostmi. Sprejeli so, da bližino še vedno dojema kot vdor v svoj osebni prostor, prej in bolj intenzivno kot večina. Svet, v katerem je začel graditi svojo identiteto, v katerem je bil izoliran od ljudi, mu vseeno na neki način daje varnost in oporo, je del njega. Je tudi Nič. Ta del drugačnosti se je naučil imeti rad, ni pa več to glavni, prevladujoči del njegove osebnosti. V novem svetu se ne čuti več izgubljenega in prestrašenega. Zdaj je tudi Michele. A tako kot v starem tudi v novem svetu Nič/Michele ostaja zvest samemu sebi: zelo je radoveden.

 

Ni komentarjev
Objavi komentar