Andrej Blatnik
Senca v branju
Letos poletja ne preživljam na potovanju, kakor sem počel skoraj vsako leto od polnoletnosti dalje. Spoznavanje daljnih neznanih dežel sem zamenjal za ponovno seznanjanje z bližnjimi in bolj znanimi. Tistimi, ki živijo v zapisanih besedilih. V knjigah, pa tudi v časopisih in revijah. Nekatere od izbranih knjig berem prvič, druge ponovno, da v njih znova uživam ali pa da vidim, kako so se spremenile oziroma kako sem se od prejšnjega branja spremenil jaz. Bolj se poletje izteka, bolj se zdi to dobra ideja. Daljne dežele so si v vseh teh letih, ko sem potoval po njih, postajale vse bolj podobne; še manj privlačne jih je naredilo to, da so postajale vse bolj podobne domači deželi, in ona njim. Globalizacija, zmiguje slehernik, je ulica, na kateri živimo, in tisti, ki prej ni imel pitne vode v bivališču, zdaj pa jo ima, tisti, ki prej ni mogel kupiti iphona za vogalom, zdaj pa ga lahko, se globalizacije veseli, kaj daje iskalcu drugačnosti pravico, da nad njo negoduje?
Svet se res spreminja. Včasih, tam nekje na začetku govorjenja o globalizaciji, smo že drobne razlike povzdigovali v nebo, fetišizirali, opozarjali, da celo vodilne globalizacijske blagovne znamke svoje izdelke prilagajajo vsakemu tržišču posebej, da McDonald’s nima po vsem svetu enake ponudbe (kako naj bo v islamskem svetu svinjsko meso v burgerju? in v hindujskem goveje?) in Coca Cola ne enake stopnje sladkosti. V tem smo videli upanje za ohranjanje različnosti sveta. Danes se pritožujemo, da so po blagovni znamki enaki izdelki drugačni, ko jih kupimo čez mejo, da čokolada nima enakega okusa in da je pri nas v njej manj čokolade, da so ista čistila, kupljena bolj severno, manj toksična. Drugačno nam pomeni slabše, in slabše nam ni všeč; da lahko pijemo vodo iz pipe, medtem ko je veliko sveta še zmeraj ne more, pa se nam zdi samoumevno. Sploh pa imamo izbiro, izbira je važna, če nam ni všeč voda, ki priteče iz pipe, bomo pač pili kupljeno v plastenki, ne da bi prav dolgo razmišljali, kaj bo s plastenko, ko se odžejamo, s tem naj se ukvarjajo drugi, prihodnji ljudje.
Svet se je spremenil, in branje se spreminja z njim. Zdi se, kot da zdaj branje, vsaj branje knjig ali drugih zahtevnejših besedil, postaja za marsikoga tuja, daljna dežela, kamor se le najpogumnejši odpravljajo iskat neznano. Včasih smo imeli bralni proces za enega osnovnih mehanizmov spoznavanja drugačnosti, zdaj pa, včasih potožimo, si tudi knjižne vsebine, vsaj tiste v množičnem obtoku, postajajo vse bolj enake. Ena izmed knjig, ki sem jo bral to poletje, je bila tudi (prvopisna, drugopisna in tako naprej, vse do zadnje različice) razprava Sama Ruglja Krčenje, ki govori o slovenskem založništvu zadnjih let, pa tudi o z njim povezani eroziji duha. Priročen izgovor ob delu v komunikacijskem krogu knjige je, da se poslovanje krči zlasti zaradi te erozije duha, saj da ljudje nočejo več brati zapletenejših vsebin, saj da ljudje sploh nočejo več brati, ampak raje gledajo različne zaslone.
Kdor je (podobno kot osrednji lik mojega romana Spremeni me, ki si očita, da je ljudi z ustvarjanjem uspešnih oglasnih sporočil zapeljal v napačne odločitve) nagnjen k samoobtoževanju za stanje sveta, morda pomisli, da drži tudi obratno – da je duh erodiral med drugim tudi zato, ker smo ga začeli poudarjeno zalagati s poplitvenim bralnim gradivom. Dr. Gašper Jakovac je v Delu, 20. avgusta 2019, povzel raziskavo Durante/Pinotti/Tesei, objavljeno v American Economic Review (torej ne, kakor bi se lahko glasil običajen hitropotezni ugovor, v kakem levičarskem propagandnem trobilu, ampak v več kot stoletje stari zelo vplivni znanstveni reviji), o zaslugah medijske družbe Mediaset za uspeh strank Naprej, Italija in Gibanje 5 zvezdic. Naraščanja njune priljubljenosti ni spodbudila le pristranskost poročanja, ampak predvsem navidezno nepolitični razvedrilni televizijski programi, ki so z zmanjševanjem kognitivnih sposobnosti ustvarili podlago za hitropotezno mišljenje populistov. Ni še znanstveno raziskano, da imamo vedno bolj populistične državne voditelje zato, ker ljudje berejo zmeraj bolj plitvo, kot spremembe v branju opisuje Nicholas Carr v knjigi Plitvine (2010, slovenski prevod 2011), vendar je ta hipoteza precej bolj verjetna kot pa obratna.
Založniška in medijska usmeritev v plitvine najbrž ni nastala z zamislijo ‘poneumimo ljudi, da jim bo lažje vladati’, to je stranski učinek, verjetneje jo spodbuja nereflektirano upanje, da bo tako trga več – da bo lažje vsebine bralo več ljudi. Pa so nehali brati še tisti, ki so prej brali več, na primer izobraženci – podatki raziskav Knjiga in bralci iz let 2014 in 2019 to jasno kažejo.
Bralne raziskave običajno povprašajo po številu knjig, ki ste jih po lastni odločitvi prebrali v zadnjih dvanajstih mesecih. Bojda so nekateri časi primernejši za branje kot drugi, in če ni druge možnosti, se verniki branja lahko tolažimo, da je naš čas pač manj primeren; ko bo minil, se bo to spremenilo. Bojda so razlike tudi med letnimi časi. Kroži nekakšno splošno prepričanje, da je pravi čas za branje poletje. Z dopusti človeku vrne prosti čas, ki ga je v turboproizvodnem ritmu že skorajda izgubil, in v poletni vročini prija zleknjenost in branje v senci! Temu prepričanju se pridružuje tudi mnenje, da poleti večinoma beremo kaj lahkotnejšega, da se pač sprostimo od utrujajočega, včasih ubijajočega ritma materialne in duhovne proizvodnje. (Branje v senci se imenuje tudi rubrika v reviji Literatura, ki se pojavlja le poleti in prinaša, uganili ste, lažje berljiva besedila.)
Nekaj let sem veri, da je poletje čas plažnega branja, skušal ugovarjati z izsledki neke nemške raziskave, ki je ugotovila, da vse več ljudi na počitnice s seboj jemlje ne lažje, temveč zahtevnejše knjige, takšne, za kakršne v tekočem traku vsakdana ne najdejo časa in zlasti ne osredotočenosti. Ni se prav prijelo. Založbe, knjižnice in naključni mimoidoči kot najboljše knjige za poletni čas, torej za edini čas, ko naj bi ljudje imeli čas brati, vztrajno priporočajo knjige, ki jih je najlažje prebrati, t. i. ‘lahkotno branje’. To ni edini razlog, je pa zanesljivo eden od razlogov, da slovenske bralne raziskave prinašajo vse bolj porazne izide.
Poletje je tudi dober čas, da o poletnem branju in o branju nasploh lahko kaj izvemo iz kakega slovenskega medija. Recimo iz Delove priloge Svet kapitala, v kateri nas na zadnji strani, v ustrezno naslovljeni rubriki Zeitgeist z nadnaslovom Vsakdanje navade uspešnih ljudi, oblikovalci sodobnega duha časa, večinoma poslovneži, seznanjajo s tem, kaj berejo. Ena takih uspešnih je recimo pred časom priznala, da je njena najljubša knjiga Galeb Jonathana Livingstona. Ali pa ni tako priznala, temveč je naslov knjige Richarda Bacha predrugačil lektor ali redaktor, morda kdo tretji, ki je bral besedilo pred objavo? (Čeprav je marsikaj v trenutku preverljivo na spletu, se tisti, ki misli, da ve, raje zanese nase, in pravilne podatke popravi v napačne: tipičen fenomen tovrstne mentalitete je, da pisateljice, celo svetovno znane, v sklanjatvah spreminja v pisatelje.)
Koliko ljudi sploh še bere besedila, preden gredo v tisk? Število napak, ki jih najdemo, in ne govorimo le o Delovih straneh in o slovničnih napakah, se eksponentno povečuje. Cinik bi rekel: če vse manj ljudi bere besedila po objavi, je edino somerno, da jih vse manj bere tudi pred objavo. In kak pisateljski kolega bi zdajle morda že vzrojil: zakaj naj bi mi pisatelji brali Svet kapitala, če pa svet kapitala ne bere nas? Bomo še na ta način potrjevali, kaj je prevzelo vodilni glas tega sveta? Ali ne izjavlja danes, v ponedeljek, 29. julija 2019, predsednica zbornice zdravstvene in babiške nege na prvi strani Dela, ko hoče opozoriti, da zdravstveni delavci potrebujejo boljše delovne in življenjske pogoje: »Zdravstvo bo največja gospodarska panoga.« Za poudarjanje zaslug zdravstva ni več dovolj prepričljivo, da nas ohranja žive in kolikor se da zdrave – lažje bo utrdilo svoj pomen, svojo vrednost v naši zavesti, če poudarimo, da ima razen tega, da nas ohranja žive in zdrave, tudi dodano vrednost: bo tudi največja gospodarska panoga, ustvarjala bo denar.
Upočasnimo, upočasnimo. Ostanimo še malo v Svetu kapitala. Hipotetični pisateljski kolega naj bi se prej razburil, da poslovneži ne berejo slovenskega leposlovja. Tomaž Žnidarič, direktor Ljubljanskih mlekarn, podjetja s 600 zaposlenimi, v petek, 19. julija 2019, izpričuje drugače: zagotavlja, da bo letos poleti prebral trenutni slovenski literarni kanon: Belo se pere na devetdeset, In ljubezen tudi, Jezero. Izbor mu vsako leto naredi žena, ki je pravi knjižni molj. Zanj je dopust edini čas, ko zmore prebrati kakšno knjigo, to je postal nekakšen ritual, pravi.
Tako ugotavljajo tudi knjižne raziskave: branje ni več pogoj, brez katerega v današnjem svetu ni mogoče preživeti, saj brez branja sveta ne bi bilo mogoče razumeti, temveč vse bolj razvedrilna dejavnost, ki si jo izbiramo glede na svoje osebne interese in, kakor nas v svojih razpravah o konstituiranju družbenih razredov prek potrošnje, tudi potrošnje kulture, opozarja Pierre Bourdieu, tudi glede na pričakovanja naše okolice. Ta pa ne pričakuje več, da beremo knjige. Ne leposlovnih, ki nam ponujajo celostnejše videnje sveta, ne strokovnih, ki stroke onkraj dnevnih funkcionalizmov umeščajo v širši kontekst. Niti tistim, ki se zaposlujejo v knjižni industriji, kaj šele vsem drugim, na pogovoru za službo ne zastavijo preprostih vprašanj: Kaj ste nazadnje prebrali? Kaj o prebranem mislite? Očitno velja prepričanje, da branje in mišljenje ne prinašata dodane vrednosti.
Tomaž Žnidarič nas v svojem intervjuju opozarja: »Podjetje je uspešno le, če so uspešni njegovi zaposleni – torej jih moram s svojim vedenjem neprestano motivirati. Motivirani so, če so spoštovani, slišani, upoštevani, primerno nagrajeni in če čutijo, da so soustvarjalci uspešne zgodbe podjetja.« Pametno povedano, zdaj morda priznava celo tisti prej omenjeni hipotetični pisateljski kolega. Vendar se zamisli: kako pa sem v podjetju Slovenija, d. o. o., spoštovan, slišan, upoštevan in nagrajen jaz? Pa pustimo zdaj splošna jadikovanja o samostojnih kulturnih delavcih pod pragom revščine, ki jim takoj sledijo trezni nasveti ‘najdite si drugo delo, če niste dovolj dobri v trenutnem’, in se ozrimo po kulturnih vrhovih. Ti ne sežejo prav visoko. Nagrada za najboljši roman leta ne doseže menedžerske mesečne plače, plačilo za objavljeno knjigo, podprto s subvencijo, je enako povprečni mesečni plači v javnem infrastrukturnem podjetju, državna nagrada za življenjsko delo v kulturi dosega dva odstotka odpravnine po petih letih direktovanja banki v državni lasti, naši ustvarjalci na gostovanja na najuglednejše festivale ne potujejo v poslovnem razredu. Nič čudnega torej ni, da morajo slovenski ustvarjalci emigrirati v druge donosnejše dejavnosti, s katerimi subvencionirajo svojo ustvarjalnost – in si hkrati zmanjšujejo čas in energijo, namenjeno ustvarjalnosti.
Igor Bavčar je v intervjuju s Petrom Franklom v Financah leta 2005 na vprašanje, kdo so največji zmagovalci tranzicije, ki se je končala, med drugim rekel: »Rekel bi, da je to menedžment podjetij … /…/ Tisti, ki je sodeloval tudi pri privatizaciji, je imel od tega nekaj osebnih koristi. Največja poraženka je najbrž tehnična inteligenca, ki je izpadla pri privatizaciji in pri preoblikovanju nekaterih pomembnih podjetij, ki so bila odvisna od njenega znanja. Srednji sloj je še razmeroma močan, zaposlenost visoka. Zmagovalcev ne bom imenoval.«[1]
Imena neimenovanih zmagovalcev so se v preteklih desetletjih pojavljala tako v medijih kot v obtožnicah, nekateri so zdaj v zaporih, med njimi za zdaj tudi še Igor Bavčar. So pa bili v tranziciji udeleženi tudi tisti, ki niso bili omenjeni ne med zmagovalci ne med poraženci, recimo cela humanistična in umetnostna inteligenca, ki je na izročilu prednikov skozi generacije ustvarjala podlago, iz katere je slovenska država leta 1991 lahko nastala, kar se je zdelo še nedolgo prej skoraj nemogoče – sam Bavčar je še leta 1988 v intervjuju za Teleks rekel, da je vprašanje samostojnosti Slovenije še vprašanje generacij. Te inteligence ni na seznamih najbogatejših Slovencev, vse šibkejši je tudi njen, kot bi rekel Pierre Bourdieu, simbolni kapital – v pregledu najvplivnejših Slovencev, ki ga je pred časom naredila neka revija, je splošno priznano najuspešnejši slovenski pisatelj Drago Jančar pristal šele na 94. mestu, pa čeprav je nazorsko blizu temu mediju, ki se strastno zavzema za narodnostne reči. Med stotimi vplivneži je bil edini s področja kulture.
Kultura očitno nima več vpliva, ki ga je imela pred osamosvojitvijo, marsikdo pripominja, da je z njo izpolnila svojo zgodovinsko vlogo (in postala odveč, k temu doda vsaj v mislih). Skupnosti se očitno ne povezujejo več z branjem istih besedil, kot je ugotavljal Benedict Anderson v svoji knjigi Zamišljene skupnosti (1983, prva slovenska izdaja 1998), in kultura jih več ne kultivira, še več, zdi se, da ne gre za menjavo ene paradigme z drugo, torej da bi branje in kulturo nadomestila nova, času ustreznejša družbena veziva, ampak da takšna veziva z izginevanjem branja in kulture z javnega obzorja preprosto izginjajo; vsaj z javnega obzorja.
S tem nismo povedali nič novega, vsaj ne ljudem, ki berejo to besedilo. Ustvarjalci na to neprenehoma opozarjamo in si s tem v svetu, kjer je merilo (zlasti finančna) uspešnost, nemara celo slabšamo status. Poslabšujemo pa ga tudi, literarno rečeno, tako rekoč dobesedno znotrajbesedilno. Književnost recimo tako, da hoče zmanjšano tržno vrednost svojega polja nadomestiti s prestopanjem v druga. Prilagajanje zaradi modernizacije je sicer pogoj, brez katerega ne gre, nekaj drugega pa je izguba identitete zaradi prilagoditve. Če pogledamo v širšem bralnem kontekstu, lahko hitro opazimo, da so leposlovne uspešnice zadnjega časa bolj ali manj literarizirane avtobiografije. Ta oblika ni nič novega, morda največji slovenski pisatelj Lojze Kovačič je bil popoln avtobiograf, a za morda največjega slovenskega pisatelja ga nimamo zaradi njegove res posebne življenjske zgodbe (že če se spomnimo na nenavadno migracijsko pot iz Švice v Slovenijo, zadostuje, pa smo komaj začeli!), temveč zaradi načina, kako jo je znal zapisovati. Današnje pisave so v primerjavi z njegovo precejšnje poenostavljanje, čeprav se izrazna sredstva tudi v leposlovju, ne le v sodobnejših umetnostnih praksah, ves čas množijo. Kot da bi sodobni recepcijski trendi hoteli sporočati, naj se literatura odreka bolj zapletenim narativnim postopkom, postaja naj čim bolj splošno dostopna, da bo sploh še kdo do nje dostopal (da bo ‘privlačna za potrošnika’, bi temu rekla trženjska fraza), in raje kot o tem, kaj je treba povedati, naj razmišlja o tem, kaj bi si ljudje želeli brati. Leposlovje tudi z naglo množečimi se osebnoizpovednimi knjigami postaja eno od možnih pomagal, ne pa cilj pisanja. Pikro bi bilo mogoče dodati, da je očitno dandanes zelo veliko ljudi neizpolnjenih v lastnih življenjih, da si vsaj posredno, z uživanjem resničnostnih šovov, telenovel ali kot-da-avtobiografske literature želi živeti tuja.
Idealist skuša ob takšnih diktatih opozarjati, da trg ni zadnja mera našega bivanja. Sprašuje, koliko knjig je prodal France Prešeren za časa svojega življenja, pa je danes vseeno največji slovenski pesnik in morda (čeprav je pesnik, bi rekel cinik) eden najpomembnejših Slovencev vseh časov. Zatrjuje, da zahtevnejša ustvarjalnost nikdar ni imela velikega občinstva in tudi dandanes je tako, ne le v literarnem polju. (Tudi na koncert Ensemble Modern, morda najboljšega orkestra za sodobno resno glasbo na svetu, je v Cankarjev dom prišlo zelo malo ljudi, navkljub odličnim slovenskim skladbam, vključenim v program. Izkušeni Mitja Rotovnik, ki je sedel zraven mene, je rekel, da je vesel, da jih je sploh toliko.) Občasno pa tudi sodobna in zahtevnejša umetnost postane vodilni trend: če jo spremlja dovolj ljudi, ji pričnejo slediti tudi tisti, ki ji prej niso. Tu se kaže moč množice. (Če greste kdaj v gostilno v neznanem kraju, se najbrž le v skrajni sili, ko ni nobene druge izbire, usedete v takšno, v kateri ni nikogar. Polna vas pripelje na misel, da se splača čakati na prosto mizo. Če se boste usedli v prazno, pa se zna zgoditi, še zlasti v kakem turističnem kraju, kjer večina obiskovalcev ne pozna ponudbe, pustimo zdaj ob strani Tripadvisor in podobna pomagala, da se vam bo v kratkem pridružil še kdo, in če boste jedli dovolj dolgo, se bo gostilna medtem morda napolnila in se bo pri vhodu nabirala vrsta.)
Mehanizmi grozdenja delujejo tudi v kulturi. Obstajajo knjige, ki jih morate prebrati, predstave in razstave, ki jih morate videti, koncerti, ki jih morate slišati – če toliko ljudi bere, gleda, posluša te reči, morajo biti že kaj vredne, sporoča seštevek glasu ljudstva, in z nekaterimi rečmi v kulturni ponudbi se je treba srečati že zato, da pokažemo, kako sledimo temu, kar se dogaja. Če ne iz lastnega interesa, pa zaradi kulturnega blefa, bi temu rekel Pierre Bourdieu. Ta se v različnih kulturnih okoljih opira na različne vrednostne lestvice, in ne le blef, tudi resnične prepoznave v polju umetnosti se dogajajo v različnih kotih tega polja. Marko Pokorn je v eni svojih duhovitih kolumn v Delu predlagal, da naj vas, če vas res mora, infarkt zadane med obiskom koncerta Zlatega abonmaja v Cankarjevem domu – takrat boste imeli okrog sebe največ zdravnikov. Za zdravnike ima očitno veliko vrednost klasična glasba, eden večjih slovenskih založnikov zbira figurativno slikarstvo, kdo drug morda celo knjige. V vsej tej poliinteresnosti pa se zdi, tako po izposoji kot po prodajnih številkah, da je zelo malo odjemalcev strastno privrženih spremljanju novega slovenskega leposlovja. Ali novega leposlovja nasploh. Lahko se sicer skušamo tolažiti z velikim številom obiskovalcev vsakoletne podelitve kresnika – če prezremo, da le zelo redki navdušenci pribrodijo na Rožnik tudi takrat, kadar dežuje. Še spremljanje podeljevanja nagrade za najboljši slovenski roman, kaj šele branje teh romanov, je očitno bolj razvedrilo za prosti čas kot strast, zaradi katere smo pripravljeni tudi skozi dež in blato, če je treba.
Naraščajoče usmerjanje v lažje branje že kaže posledice. Nič čudnega, da je za marsikatero branje mogoče slišati, da je ‘prenaporno’. Enako se govori, zanimivo, v zadnjih letih tudi za izobraževalni sistem na vseh stopnjah. Naše kompetence za spoznavanje z neznanim in za duhovne napore se očitno zmanjšujejo, obiskovanja miselnih fitnesov si ne želimo. Kot se telesno vzdržljivost pridobiva s premikanjem mišic, se tudi bralno zmožnost in miselno prožnost pridobiva z branjem. Slovenske raziskave branja nedvoumno kažejo, da ju izgubljamo. Kdor se ne premika od lažjega branja k zahtevnejšemu, ravna kot rekreativec začetnik, ki od odločitve za tek do svojega zadnjega tekaškega dne preteče samo tistih petdeset ali kolikor koli že metrov, ki jih je zmogel na prvi dan. In čeprav se nam zdi tak tekač čuden, smo veseli bralcev, ki sploh še kaj berejo, bralni podatki pa kažejo monokulturalizacijo.
Seveda lahko rečemo, da je profanizacija in infantilizacija branja posledica profanizacije in infantilizacije založniških programov in njihove medijske promocije, kar je logična preživitvena prilagoditev profanizaciji in infantilizaciji sveta. Res pa je tudi obratno: spremenjena mentalna kapaciteta v medijih in založništvu vpliva tudi na spremenjeno mentalno kapaciteto v svetu, razen če je založništvo skupaj z drugimi medijskimi praksami postalo dejavnost, ki na svet nima nobenega vpliva več. V tem primeru je najbrž nekoristno, da še obstaja, saj prihodki, ustvarjeni iz tega naslova, niso zelo impresivni, število zaposlenih pa je vse skromnejše. Vse manjši dotok kapitala terja vse več dela na etični pogon. Revija Dialogi je razpisala anketo o slovenskem kulturnem modelu, med založniki je poizvedovala tudi o razliki med profesionalci in ljubitelji v tem polju. Trditi smemo, da tudi zaposleni v založbah, ne le zunanji sodelavci, delujejo delno ali večinoma ljubiteljsko – njihovi osebni dohodki namreč zaostajajo za povprečjem osebnih dohodkov zaposlenih v Sloveniji, ki so dosegli enako stopnjo izobrazbe; nekateri delajo za minimalno plačo. V založništvu jih nemara zadržuje prav ljubiteljstvo, strast do dela s knjigami, vera, da je njihov posel vsaj delno tudi poslanstvo. Kako dolgo bo mogoče delovati na (delno? večinsko?) tovrsten pogon, je seveda odvisno od občutkov, ki jih opisuje Tomaž Žnidarič: koliko se bodo počutili spoštovani, slišani, upoštevani, primerno nagrajeni in koliko bodo čutili, da so soustvarjalci uspešne družbene zgodbe. Nenehno družbeno poudarjanje, da je založba samo tovarna kot vsaka druga, takih občutkov ne prinaša, in prepričanje, da je knjiga tržni izdelek, katerega vrednost določa zgolj in samo trg, seveda tudi ne.
Običajni izgovori, zakaj je za sodobne ali manj do uporabnika prijazne literarne pisave toliko manj interesa kot za komodificirane, se glasijo, da gre tu za neke samozadostne ustvarjalce, ki pišejo zase in za komaj koga drugega, da je njihovo pisanje zaprto v zelo ozek, neprepusten krog. Slišimo lahko tudi, da je slovenski literarni sistem nasploh zaprt vase, a takšne trditve je težko potrditi z realnimi dejstvi. Število izdanih (zlasti leposlovnih) knjig na prebivalca je v Sloveniji med najvišjimi na svetu, o čemer govorimo že dolgo (in je še zmeraj med najvišjimi, čeprav se je v zadnjih letih nekoliko zmanjšalo), za vstop v leposlovno ustvarjalno polje pa niso potrebne nobene formalne kvalifikacije. Od vseh tradicionalnih umetnosti edino za besedno nimamo izobraževalnega sistema na visokošolski ravni. Prav tako literarno polje ne zahteva strukturiranih postopkov za uveljavitev – Bronja Žakelj je objavila svojo prvo knjigo in z njo osvojila tako bralce kot nagrado za najboljši roman, ne da bi prej objavljala v literarnih revijah in nastopala na javnih branjih, kakor svetujemo piscem začetnikom. In ne le do objavljanja, tudi do branja knjig lahko po zaslugi odlične mreže slovenskih splošnih knjižnic brezplačno pride vsak, ki to želi. Literarno polje je, na kratko rečeno, eden najbolj sleherniku dostopnih družbenih podsistemov v sodobni Sloveniji.
Cinik bi najbrž zastavil vprašanje, ali je to zares prednost ali morda slabost, ali si ni s to dostopnostjo literarno polje pravzaprav pridobilo statusa nečesa nepomembnega in nezavezujočega. Občasno se pojavljajo pobude, da bi bilo treba prodajati vstopnice za literarne večere, saj naj bi ljudje šele takrat začeli ceniti, kaj za ta denar dobijo – vendar redki poskusi v tej smeri doslej niso spodbudili večjega zanimanja odjemalcev. Prav tako ni videti, da bi višajoče se cene novih izvirnih leposlovnih knjig povečevale povpraševanje po njih – nasprotno, zdi se, da bi bilo precej lažje dokazati nasprotno. Še večji cinik bi povprašal, kakšen sklep lahko naredimo glede na znana dejstva, da v slovenščini vse več ljudi leposlovje piše (tako je vsaj mogoče sklepati po številu izdanih knjig slovenskega leposlovja), vse manj pa ga bere (tako je vsaj mogoče sklepati po prodaji teh knjig). Morda ima smisel v sodobnem svetu samo pisanje, ne pa tudi branje? Le kaj bi na ta preobrat njegove znane mantre, da književnost brez bralca obstoji zgolj intencionalno, rekel Roman Ingarden?
Res, zakaj brati, to je tisto vprašanje, s katerim se v današnjem svetu vse večkrat srečamo, zanj sklicujemo delovne skupine in pišemo bodrilna gesla. Vsakič, ko pride do nejevernega vprašanja, zakaj bi sploh brali, saj je v sodobnem času na voljo toliko fascinantnejših početij, mi pride na misel odlični roman Cesta Cormaca McCarthya. Dogaja se v postapokaliptičnem času, ko se vsi borijo za preživetje, ko nihče več nima osebne identitete, in tudi za očeta in sina, ki hodita po zapuščenih cestah proti obali, na kateri bi bilo morda mogoče preživeti, v nobenem trenutku ne vemo, kaj sta bila prej in kaj sta počela. Preteklost se prikaže le enkrat: ko sta napadena, saj pomenita hrano, oče iz svoje preteklosti povleče znanje, ki izda, da je bil, dokler je civilizacija obstajala, očitno zdravnik. Znanje iz preteklega časa jima pomaga, da živita, in pomaga jima, da živita na človeški način: da ubijata samo, kadar sta napadena, in da ne jesta človeškega mesa kakor večina drugih preživelih.
Znanje očitno pomaga celo v postapokaliptični družbi. Zaenkrat je znanje vseh preteklih časov, s človeškim kontekstom vred, dostopno zlasti v zapisani obliki, najbolj v knjigah, zato se branju ne smemo odreči. Razen če se hočemo odreči tudi vsemu drugemu.
[1][1] Ilinka Todorovski in Petra Sovdat: Vsa življenja Igorja Bavčarja, str. 211.