Andrej Blatnik: Literarne revije: stabilnost v spremembah

Andrej Blatnik

Literarne revije: stabilnost v spremembah

Živimo v času nepredstavljivega tehnološkega razmaha in z njim povezanih družbenih sprememb. Spomnim se, kako sva z Alešem Debeljakom nekje na začetku študija v zelo zgodnjih osemdesetih slonela na pultu priljubljene kavarne odjemalcev Filozofske fakultete, na vogalu Slovenske in Rimske ulice, in Aleš mi je vzneseno razlagal: »A si moreš predstavljat, da zdaj imajo že take stroje, da ti film lahko posnamejo na kaseto in jih bomo imeli doma na policah, kakor imamo zdaj knjige!« Dobrih štirideset let je minilo in minili so tudi formati Video 2000, Beta, VHS, pravzaprav sta minila tudi DVD in BluRay. Kadar dandanes pred predavanjem v knjigobežnico na fakulteti v brezplačno prevzetje odnesem kak DVD ali CD, dolgo čaka na novega lastnika, in po nekaj dneh te ostanke preteklosti najverjetneje odnese kak drug profesor pred upokojitvijo – študirajoči do glasbenih in filmskih vsebin ne dostopajo več prek materialnih nosilcev. Prinesene knjige pa nove lastnike dobijo takoj – po predavanju ni na voljo nobene več.

Različni formati imajo različne usode in tako (v glavnem precej na pamet) se sprašujemo o usodi vsakega od tistih v komunikacijskem krogu pisane besede. Kot dolgoletni obiskovalec frankfurtskega knjižnega sejma sem preživel leta digitalne evforije, ko so se tradicionalni knjižni založniki spraševali o dolžini svoje prihodnosti, saj je vse več dragega sejemskega prostora zavzemal format e-knjige. Danes je na sejmu zaznaven bolj obrobno, več se o njem govori na predavanjih kot v poslovnih pogovorih o prodajah pravic, saj se je e-knjiga skozi vsa ta leta izkazala kot uporaben dodaten odvod, ne pa temelj posla s knjigo. Čeprav od prve avtorske zamisli pa do trenutka, ko papir pride iz tiskarskega stroja in gre v vezavo, vse poteka elektronsko, ima e-knjiga pač veliko komercialno težavo – v Evropi in še zlasti v Sloveniji končni uporabnik, torej bralec, zanjo le nerad kaj plača. Da ljudje bolj cenimo materialne dobrine od nematerialnih, je v založništvu seveda dobro znano. Slavko Pregl je nekoč duhovito pripomnil, da so od e-knjig še največ zaslužili profesorji, ki so o njih predavali – in pa tisti, smem pripomniti, ki so pridobivali javna sredstva za to, da e-knjigam zagotavljajo večjo tržno prisotnost.

Zanimivo pravzaprav, da kljub vsemu tehnološkemu razvoju tudi v knjižnem polju, ki naj bi bilo izrazito naklonjeno refleksiji vsega, kar se dogaja, ta dogajanja interpretiramo s pičlim upoštevanjem širših družbenih kontekstov. Nekateri knjižni teoretiki to odsotnost samorefleksije razlagajo z mnenjem, da imajo v knjižno polje vpeti, od avtorjev prek založnikov do knjigotržcev, toliko dela že s tem, da sploh preživijo, da jim ne ostane časa in energije za proučevanje širše slike. Tako ob pojavu umetne inteligence raje bijemo plat zvona, kako bo od nas prevzela vsa ustvarjalna početja, nam pa v tolažilno veselje še naprej prepuščala neizogibna domača opravila pospravljanja, kuhanja in podobnega ter nam namignila, naj si v njih najdemo nadomestni ustvarjalni užitek, kot da bi premišljevali, kakšne družbene okoliščine so nas privedle v položaj, v katerem smo kot uporabniki očitno bolj naklonjeni kombinacijam že znanega v velikih jezikovnih, zvočnih in slikovnih modelih kot pa zanimanju za tisto, kar bi, rečeno z jezikom literarne teorije, odstopalo od našega ustaljenega obzorja pričakovanja. /…/