Silvija Žnidar: Kaj te lahko nauči literarna revija?

Silvija Žnidar

Kaj te lahko nauči literarna revija?

Človek, ki nekaj časa dela v kulturnem sektorju – če smo še bolj specifični, se ukvarja s knjigo in vsem, kar ji pritiče –, lahko kaj kmalu obupuje nad marsičim. Govorim iz svojih raznolikih izkušenj, ki so se nabrale tekom let, saj kot prekarna kulturna delavka pač opravljaš to in ono. Delo v večjih, komercialnih knjigarnah je daleč od tega, da bi te navdihovalo z idejo o umetniški ali izobraževalni vrednosti knjig: tam si zato, da prodaš čim več. Služiš podjetju, ki po možnosti nadzoruje zaposlene glede uspešnosti prodaje ali pa preverja, ali si med delovnikom kdo drzne uporabljati internet za osebne namene. Če si gojil iluzijo, da boš ob delu v knjigarni prebral nešteto knjig in o njih globoko kontempliral, lahko na to kar pozabiš – in zdrobiš to idealistično predstavo. Podobno je menda z delom v nekaterih knjižnicah. Gremo naprej. Žiriranja za takšne in drugačne nagrade: mnogokrat so plačana slabo ali pa sploh ne. Menda je že velika čast zgolj sodelovati pri takšni plemeniti zadevi, ki te zasuje s kupom knjig in ohlapno določenimi kriteriji za izbor (da se sploh ne obregnem ob ideološke preference žirantov). Moderiranje literarnih večerov je lahko rewarding,  če se seveda kdo blagoslovi prikazati. Kdaj pa kdaj si sam z avtorjem ali avtorico in dvema entuziastoma v publiki; če imaš posebno »srečo«, bo kdo postavljal – seveda za temo večera popolnoma relevantna – ostroumna vprašanja o teorijah zarote. Da o pisanju kritik sploh ne govorim. Že ko slišim prve zloge besede kritika, mi tesnoba puha ven pri ušesih – ne vem, ali tak idiom obstaja, ampak rekla bi, da bi moral. Kritike so neredko precej podplačane, kar ni nobena javna skrivnost; če ne pišejo ponižnih slavospevov, so kritiki »literarni sovražnik številka ena«. Poleg tega izginja velik del medijskega prostora, kjer bi se kritike sploh lahko objavljale. Tako mnoga dela komajda pridejo na vrsto za kritiško obravnavo, medtem ko bi bilo za razvoj literarne scene zdravo, da se o enem delu razvije ali razplamti večstranska debata, nekatera dela – sploh tista manjših založb – pa iz tega diskurza popolnoma izpadejo. In potem seveda pridejo časi, ko se deležniki kulturne srenje zberemo na kupu in je veliko debatiranja o (pod)hranjenosti kulturnih dejavnosti, mačehovskem odnosu do kulture in podobnem. Saj veste vse to – navsezadnje tega noben slavnostni govorec ne pozabi omeniti na vsakoletni Prešernovi proslavi, kjer skušajo visokoleteče besede navdahnjenih kulturnikov doseči ušesa politikov v prvi ali drugi vrsti. Veste pa tudi, kako uspešno je to v resnici.

Verjetno si na tej točki že mislite, zakaj »bluzim« o vsem mogočem, če naj bi govorila o stanju revijalistike in izzivih urednikovanja literarne revije. Morda ravno zato, ker je to ena redkih stvari, ki me v resnici ni prignala do tega, da bi si obrila lase in šla v samostan – ali v kar koli drugega morbidnejšega, kamor te zna pognati delo v kulturi. Če povem po pravici: sprva nisem imela pojma, v kaj se podajam, in me je bilo na smrt strah, ko mi je Maja Šučur predlagala »predajo ključev« urednikovanja revije Literatura. Za kar sem ji še vedno hvaležna. Dejstvo pa je, da je urednikovanje revije nenehna, konstantna, včasih frustrirajoča, a večinoma izzivalna lekcija oziroma kar več lekcij hkrati. Z vsakim izvodom se naučiš nekaj novega, vsak pisec ti odpre novo perspektivo razmišljanja, marsikatera številka lahko izpade drugače, kot si  predstavljaš na začetku – kar ni nujno slabo. Včasih se obrne na boljše, včasih nastane nenavaden eksperiment. Področni uredniki so pri tem največji podporni stebri (shout out to Primož Čučnik, Ana Geršak, Andrej Hočevar, Veronika Šoster, Žiga Rus, pa še marsikomu, ki »kroži« okoli naše revije): naučili so me marsičesa, kar danes recimo »vem«, in še vedno priskočijo na pomoč z idejami. Poleg tega so izvrstni na svojih področjih, kar mi – roko na srce – precej olajša delo. Lekcija številka ena: zaupaj izkušenim ljudem, ki te obkrožajo, in se uči z vsako številko znova.

Zavedam se, da je založniška oziroma književna krajina vse prej kot cvetoče polje pisane in kakovostne besede z neomejenim potencialom rasti, kar je bilo razbrati že iz mojega »optimističnega« uvoda. Velike založbe pritiskajo na urednike k izdajanju uspešnic, slabokrvnih priročnikov za samopomoč, poceni trilerjev, romanc in podobnega. Postale so korporacije – podjetja, ki jih zanimajo predvsem zaslužek, marketing, prodaja, ne pa kakovost posamezne knjige. Na srečo pri reviji, ki jo urejam, še ne čutimo pritiska, da bi morali podlegati trendom. Subvencije za revijalistiko so (za zdaj) še vedno dovolj stabilne, da lahko skupaj z lastno prodajo ustvarjamo kakovostno vsebino in si privoščimo tudi kritiko različnih institucij in deležnikov književnega polja. Druga skrb je bralstvo. Seveda je težje dobiti bralstvo za kakovostno, »nepogrošno« literaturo (niti ne živimo več v časih, ko je bilo moderno imeti zbirke slovenskih klasikov na knjižnih policah ali pa si bil skoraj doživljenjsko, skorajda mafijsko vpet v Svet knjige in si bil »prisiljen« kupovati knjige, kar je verjetno kakšno radovedno dušo prepričalo, da prebere katero izmed svojih »književnih« investicij); za revije, ki so specifična periodika in ne prinašajo vsakdanjih tračev ali političnih škandalov, je morda pridobivanje bralstva še zahtevnejše. Kljub temu menim, da so literarne revije še vedno relevanten medij v dotičnem polju – tako za strokovno kot za širšo bralsko javnost. Objavljajo najnovejše trende v prozi, poeziji in dramatiki, pomagajo uveljavljati mlade avtorje in avtorice, gojijo esejistiko – eno izmed bolj zapostavljenih polliterarnih zvrsti – ter s tem odpirajo vrata v svet knjižnih publikacij. So nekakšen lakmusov papir trenutnih literarnih tokov, hkrati pa širijo refleksijo, ki je dostopnejša bralstvu, in s premišljenimi kritikami pomagajo izpostaviti kakovostno literaturo ter odkrivati umetniške svetove, ki bi sicer morda ostali neopaženi. Marsikateri mladi bralec se z literarno sceno prvič sreča prav prek revij, dostopnih v šolskih knjižnicah. Res je, da neredke – zlasti srednješolske – nanje niso naročene, a vsaka pridobljena šola pomeni majhno zmago. Lekcija številka dve: stvari niso rožnate, a lahko bi bile slabše, ampak trudiš se po svojih najboljših močeh, da si zanimiv za druge, ne le zase in za svoje preference. /…/