Katja Klopčič Lavrenčič: Sodobnost na pragu novega desetletja

Katja Klopčič Lavrenčič

Sodobnost na pragu novega desetletja

Pred nami je prva številka 90. letnika Sodobnosti. Prvič je revija izšla leta 1933 (med drugo svetovno vojno, v času kulturnega molka nekaj let ni izhajala), danes je najstarejša slovenska literarna revija in ena najstarejših v Evropi. Času torej uspešno kljubuje že skoraj stoletje. Skozi premene desetletij pa se je zvrstilo obilo sprememb.

Največja se je nemara zgodila leta 2004, ko je bilo na pobudo Evalda Flisarja, od leta 1998 glavnega urednika, in po nasvetu ministrstva za kulturo ustanovljeno Kulturno-umetniško društvo Sodobnost International. Vsem, ki smo tistega zdaj že davnega leta sodelovali pri njegovi ustanovitvi, se je zdelo, da revija potrebuje »osamosvojitev«. Pred drugo svetovno vojno je Sodobnost izdajala Slovenska književna zadruga. Po vojni je več kot trideset let gostovala pri Državni založbi Slovenije. Ko se je ta leta 1998 izdajanju revije odrekla, je našla zatočišče pri Cankarjevi založbi. Toda Cankarjeva založba se je kmalu »pridružila« Mladinski knjigi. Ponujala se je možnost, da Sodobnost preide pod okrilje največje slovenske založbe kot še ena izmed revij na njenem širokem in raznovrstnem seznamu. Toda prevladalo je prepričanje, da Sodobnost ne more izhajati kot ena od dvanajstih revij. Odločili smo se za samostojno pot.

Z ustanovitvijo društva smo dobili tudi možnost za svoj lastni knjižni program.  Glede na to, da se je Evald Flisar deset let pred tem vrnil iz Anglije, kjer dvajset let ni deloval le kot pisatelj in dramatik, temveč tudi kot urednik (med drugim je uredil Enciklopedijo znanosti), so bile njegove misli že od samega začetka usmerjene preko meja naše države, kar je bilo za tisti čas – in za kontekst literarne revije – dokaj nenavadno, celo drzno. Že sam začetek je torej zaznamovala odločitev, da bo delovanje društva in revije segalo čez slovenske meje, ne le v evropski, ampak tudi v globalni prostor. Zato ne le Sodobnost, ampak Sodobnost International.

Kmalu je nastala prva knjižna zbirka z zgovornim naslovom Izmenjave/Exchanges. V slovenščini so izšle prve antologije kratkih zgodb, prevedene iz različnih jezikov, večinoma pa vzporedno v njihovih deželah tudi antologija kratkih zgodb slovenskih pisateljic in pisateljev. Sledila je dvojezična zbirka zgodb za otroke Spominčice/Forget-me-nots, ki jo je zasnovala Jana Bauer. V prvi vrsti je zbirka skušala nagovarjati slovenske izseljence po svetu, ki jim je v branje ponujala slovenske avtorje in avtorice ob prevodu v angleščino – med platnicami iste knjige. Sledila so gostovanja v Avstraliji in Ameriki. In zgodba se je začela.

/…/