Samo Rugelj: Literarne revije iz sedanjosti v prihodnost

Samo Rugelj

Literarne revije iz sedanjosti v prihodnost

Da bi lahko spregovorili o slovenskih literarnih revijah, je morda najprej smiselno nekaj reči o sodobni slovenski knjižni krajini. Ta je po eni strain tradicionalna, saj temelji na založbah, ki obstajajo že dolgo in segajo tudi v 19. stoletje, po drugi strani pa dinamična, saj jo bogati nekaj kar čvrstih založb, ki so nastale ob koncu devetdesetih let prejšnjega in v začetku 21. stoletja. Z enim krakom je – tudi ob pomoči javnih sredstev – usmerjena v produkcijo kakovostnih knjig, z drugim pa je seveda osredotočena na čim večjo komercializacijo knjižnih vsebin (pri nekaterih založbah tudi zgolj s prevodnimi izdajami), ki gre pogosto žal tudi na račun kakovosti izdanih knjig. V zadnjih desetih, petnajstih letih se razmerja v slovenskem knjižnem prostoru niso pomembno spremenila. V tem času je nastalo nekaj novih manjših založb (predvsem ženskih ustanoviteljic), ki nimajo ambicije velikega ekonomskega širjenja svoje knjižne produkcije, dajejo pa poudarek jasno zastavljenemu in uredniško vodenemu programu. V zadnjem desetletju smo lahko priča vzponu dosega domačih avtorjev in avtoric, predvsem z žanrskimi in izpovednimi knjižnimi vsebinami, obenem pa v tem času lahko zaznamo zmanjšan pomen klasičnega slovenskega leposlovnega romana. Pomembno in manj opaženo dejstvo je, da bo v naslednjih petih letih prišlo do menjave generacij vplivnih urednikov, literarnih kritikov in tudi založnikov, ki so svoje delo začeli sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja in kasneje ter so bili v knjižnem smislu široko izobraženi. Vprašanje za prihodnost je torej, ali jih bodo nadomestili novi kadri, ki dajo kaj tudi na do zdaj ustvarjeno literaturo, ali pa bodo to preprosto pometli v zgodovino.

Na tej točki v slovensko knjižno krajino vstopijo literarne revije. V pogovorih z ljudmi iz založništva beseda sem ter tja nanese tudi na pomen literarnih revij. Večina tistih, ki so sicer povezani z izdajanjem knjig nasploh, niso pa tesno povezani z literaturo in leposlovjem, v literarnih revijah zaradi nizke naklade in posledičnega majhnega dosega ne vidi nekega velikega vpliva, pomena ali dodane vrednosti, posamezniki se celo javno preizprašujejo glede smiselnosti njihovega izdajanja. Sam mislim drugače. V poplavi površnih in površinskih informacij, tudi na področju kulture in knjig, literarne revije ostajajo pomemben gradnik in vezivo nacionalne literarne skupnosti. In ne samo to; literarne revije imajo še vedno vlogo precejanja izvirne knjižne – predvsem leposlovne – produkcije, obenem pa s kontekstualnimi recenzijami evalvirajo izdane knjige. S tem tudi žirijam različnih nagrad omogočajo lažje odločanje glede tega, kaj na področju literarnega ustvarjanja v določenem obdobju izstopa. Brez literarnih revij bi literatura vsakega (jezikovnega) prostora, s tem seveda tudi našega, izgubila osnovno varnostno mrežo, na katero se ujamejo ključne literarne stvaritve, z njimi pa literarni prostor, pa tudi same avtorice in avtorji dobijo pomemben odmev glede svojega dela, ki jim (če so recenzije njihovih del spisane konstruktivno in koncizno) lahko pomaga v prihodnosti. Morda literarne revije niso tako opazne na javni in vidni knjižni površini našega prostora, vendar delujejo globoko pod njo in imajo dolgoročen vpliv.

Poleg tega literarne revije tudi danes pomembno prispevajo k jezikovni kulturi, saj jo ohranjajo, pa tudi razvijajo. Zame osebno je branje slovenskih literarnih revij še vedno nekakšen obred, te revije mi s svojo tradicijo in uredniško zavzetostjo zagotavljajo, da v njih ne bom našel samo vsebinsko dobrih besedil sposobnih avtoric in avtorjev, temveč da bodo ta tudi uredniško in jezikovno na visoki ravni.

Kdo pa so sodobni bralci literarnih revij? Ti so – po mojem mnenju – dveh tipov (pri tem ne upoštevam tistih, ki literarne revije berejo poklicno, kot uredniki itn., ki v njih iščejo svoje nove avtorje in avtorice). Po eni strani so generacijsko pogojeni, torej izvirajo že iz desetletij poprej, ko so ob neki priložnosti, bodisi kot (so)ustvarjalci ali zainteresirani bralci, morda v procesu študija, povezanega z literaturo, ali v obdobju, ko so se intenzivneje zanimali za knjige in pisanje, prišli v stik s posamezno revijo in potem ostali z njo vse do danes. Drug tip bralcev pa ni pogojen generacijsko, temveč interesno: to so literarni avtorji in avtorice vseh starosti, ki prek revij iščejo vrata za vstop v literarni prostor ali pa svojo pojavnost z objavljanjem v teh revijah ohranjajo. Ali je nagovarjanje novih bralcev in bralk dovolj intenzivno? O tem morajo presojati uredništva revij sama; ves čas bi morala evalvirati dvoje: najprej to, ali sta uredniška vsebina samih revij in celostna grafična podoba (vključno z naslovko) še vedno dovolj sodobni in aktualni, da pritegneta nove bralce in bralke in ohranjata obstoječe, potem pa tudi to, kaj – poleg samega izdajanja tiskanih revij – še naredijo za to, da bi se približala novim generacijam bralcev in bralk, kar je ključno za prihodnjo vitalnost revij. V tem smislu je ključno, da tudi uredniške sestave revije reprezentirajo generacijsko pretočnost.  /…/