Nela Malečkar: Kolo in knjiga poganjata civilizacijo naprej

Nela Malečkar

Kolo in knjiga poganjata civilizacijo naprej

Preskočila bom vse teme, o katerih je bilo v zadnjih letih v zvezi z založništvom že veliko napisanega: o majhnem slovenskem tržišču in vztrajnem padanju naklad, večanju števila izdanih knjig ter zmanjšanju medijskega prostora za literarne kritike in predstavitve avtoric in avtorjev, povečanju prostora za samopromocijo in piarovske tekste, o iskanju ravnovesja med tržnostjo in literarno kakovostjo, o čedalje krajših življenjskih dobah posameznih knjig in veliko večji dostopnosti tiska za samozaložnike, o slabšanju bralnih navad kljub ali pa zaradi občutka preplavljenosti s knjigami … te teme so običajno pospremljene z besedo kriza. Založništvo in knjige in branje so vedno v krizi. Nobeno leto še nihče ni rekel, da je v založništvu vse v najlepšem redu, da se razmerja med preveč in premalo stalno preurejajo in da je to v redu.

Ko sem pred dvajsetimi leti iz časopisnega sveta prišla v založništvo kot urednica knjig, mi je marsikdo dejal, da je ta odločitev nespametna, ker odhajam v panogo, ki izumira, saj bodo v zelo kratkem času e-knjige povsem nadomestile natisnjene knjige. Takrat so se pojavili prvi bralniki in mladi menedžerji so navdušeno kazali elektronske tablice kot našo bralno prihodnost. Kot zdaj vemo, se to ni zgodilo. Knjige vztrajajo naprej v svoji staromodni obliki kot šop natisnjenih listov, spetih med platnice. Nikoli ne bodo izumrle, ker so tako osnoven izum človeške civilizacije kot kolo (na žalost ne vem, kdo je prvi izrekel to primerjavo). S pomočjo kolesa se premikamo po fizičnem prostoru, s pomočjo knjig pa po celotni zakladnici človeškega znanja, mišljenja in domišljije. V Sloveniji imamo številne in zelo raznovrstne založnike, na leto izide približno štiri tisoč knjig, izbire za bralce je več kot dovolj, zato sem sama zelo optimistična: založniška dejavnost je sicer zelo zahtevna, vendar tudi trdoživa, vitalna in neuničljiva.

Literarne revije so bile zame vedno nekakšne predhodnice  in »valilnice« knjig, pomemben prostor za razvijanje posameznih tem, za eksperimentiranje z jezikom, za seznanjanje z novimi pisateljskimi imeni in za sprotne informacije o tem, kaj nastaja pod prsti že uveljavljenih avtorjev. Snov, ki jo dobimo v revijah le za pokušino, se pozneje velikokrat in z veliko večjim zamahom in obsegom preseli v knjige. V časih, ko je v dnevnoinformativnih časopisih čedalje manj sprotne refleksije kulturnega dogajanja, pa ostajajo literarne revije edine, ki še redno in analitično recenzirajo knjige ter na poglobljen način predstavljajo avtorje. Sobivanje literarnih revij in knjig je bilo vedno simbiotično in je nujno tudi danes. Pri svojem uredniškem delu sem bila velikokrat začudena, da ljudje, ki bi radi objavili svoje prve zgodbe ali pesmi, najprej pomislijo na knjigo, ne pa na literarno revijo. Mnogokrat za njihov obstoj sploh ne vedo. Zato bi za vse tiste, ki želijo postati pisatelji ali objaviti svojo knjigo, uvedla obvezno naročnino na vsaj eno od literarnih revij. Oni bi morali biti prvi bralci in potem seveda še vsi drugi, ki nas zanima literatura in vse, kar je povezano z njo.

Sem iz generacije, ki je uporabljala pisalni stroj in delala pri časopisih, ko so se njihove strani v tiskarni še postavljale ročno. Digitalizacija je marsikaj olajšala in poenostavila, predvsem pa je vse postopke pospešila in v skladu s smernicami kapitalizma diktira nenehno rast in hitrejše obrate delovanja. Toda ne glede na vse nove tehnologije, pripomočke za pisanje ali branje, ostaja smisel literature isti: posredovati izkušnje, čustva in doživetja prek zgodbe drugim. Ljudje smo socialna bitja in z drugimi se želimo pogovarjati. Literatura je lahko čudovit vmesni člen. In domišljam si, da za zdaj še zmorem prepoznati, ali je neko besedilo napisal stroj oziroma umetna inteligenca ali človek. Stroj samo niza besede, naklada, ničesar ni med vrsticami, ni skrivnostnih globin, ni sunkov v drobovje … Staromodna, kot sem, verjamem, da nič ne more preseči človeške izvirnosti, ustvarjalnosti in domišljije. Zato bom še naprej z veseljem listala in brala časopise, revije in knjige. Uredništvu Sodobnosti čestitam za visok jubilej ter želim srečno in neskončno dolgo pot naprej!