Kristian Koželj: Knjige kot zgolj materialni artikel

Kristian Koželj

Knjiga kot zgolj materialni artikel?

Povabilo h kakršnemu koli sodelovanju ob 90. letniku vodilne slovenske literarne revije je, kakor koli obrnem, velika čast. Toliko bolj, če gre za razmislek o stanju slovenskega založništva, kjer sem še vedno precej zelen.

Najprej pomislim na svoje prve korake v slovenski literarni prostor, kamor sem vstopil razmeroma pozno, precej po dopolnjenem petindvajsetem letu. No, z današnjega vidika zelo pozno. Starejši kolegi, ki so se literarno kalili še v zlatih časih slovenske literarne scene, so mi, tako rekoč brez izjeme, polagali na srce, naj kljub letom ne hitim. Proces, ki zagotovo prinaša ustvarjalno rast, je bil jasen – objave v lokalnih literarnih revijah, potem regionalnih, nacionalnih ožjega pomena in, nazadnje, najprestižnejših, med katerimi sta praviloma izstopala dva naslova: Sodobnost in Literatura. »Ko boš tam objavljal redno, lahko začneš razmišljati o samostojni knjigi,« so rekli. Prva objava v Sodobnosti mi je nekoliko spodnesla tla pod nogami in z nobeno naslednjo ni bilo drugače. Te stvari nikoli niso samoumevne, čeravno je v nekem trenutku resda sledila tudi samostojna knjiga in me je življenje poklicno zaneslo globoko v slovensko založništvo.

Lagal bi, če ne bi rekel, da imam to poslanstvo iskreno rad. Kot avtor poznam tisti neizrekljivi občutek, ko v roke primeš svojo knjigo, in spomnim se, kako me je po svoje osupnilo, da ga začutim tudi vsakič, ko v roke primem knjigo, ki sem jo urejal. Seveda si ne umišljam, da kot urednik opravim enak ali primerljiv delež kot avtor, a vendarle s knjigo živim od trenutka, ko prvič preberem rokopis, do njenega prihoda iz tiska in še dlje in nepošteno bi bilo trditi, da gre zgolj za biznis. Ravno zato toliko teže razumem nekatere pojave, ki spremljajo založništvo in so verjetno naravna posledica tega, da gre tudi za biznis. S tem ni nič narobe, prav je, da se z delom, ki ga opravljamo, lahko preživljamo, a težava nastane, ko tovrsten vidik začne prevladovati in zavzemati izključno pozicijo.

Pred časom mi je eden od akterjev v založništvu za sodelovanje sugeriral znanca, oblikovalca, ki ima sicer veliko dela, a vendarle lahko kakšno knjigo prelomi in oblikuje v obdobjih med drugimi projekti kot mašilo. Glede knjig nikoli nisem bil pretirano sentimentalen in spletni vplivneži in forumi, ki malikujejo knjige, so se mi vedno zdeli hkrati žalostni in smešni. A tukaj gre za nekaj drugega: za dojemanje knjige kot golega materialnega artikla (podobno kot, denimo, rolice wc-papirja), v katerega je treba vložiti manj profesionalnega angažmaja in pozornosti in ki se ga lahko izdela mimogrede. Ker se pogovor ni zgodil za šankom v Makalonci, temveč med knjižnimi profesionalci, se mi to zdi toliko bolj skrb vzbujajoče.

Občutek imam, da se knjige v našem svetu vedno bolj merijo zgolj z vidika »koliko evrov bomo izmolzli glede na vložek«, v ozadje pa stopa njihova neskončno pomembnejša, ključna vloga enega zadnjih branikov preverjenih, kredibilnih informacij v svetu AI deepfakov, teorij zarot in lažnih informacij ter enega zadnjih virov čistega, bogatega, »žmohtnega« jezika v času, ko nas z vseh koncev preplavlja vedno bolj prostaški in vse nizkotnejši javni govor.

Vzrokov za to je verjetno veliko več, kot se jih zavedam, a hiperinflacija knjižne produkcije se mi gotovo zdi eden pomembnejših. V Sloveniji vsako leto izide približno 5500 novih knjižnih naslovov. Če jih neposredno med bralce pride dobra polovica in privzamemo, da se vsak od teh naslovov tiska v povprečni nakladi 500 izvodov, bi moral vsak Slovenec kupiti 0,65 knjige na leto, da bi vse našle svojega naslovnika. Ob tem več kot 40 % Slovencev ne prebere niti ene knjige na leto. Če upoštevamo, da imamo vrhunsko knjižnično mrežo, ki za nekaj evrov na leto omogoča dostop do tako rekoč neomejenega fonda knjig, je verjetno še veliko manj tistih, ki knjige kupujejo. Knjige, ki izhajajo, ne da bi jih kdor koli vzel za svoje, pa so, se bojim, same sebi namen.

To hiperinflacijo, tiskanje zaradi tiskanja samega, vedno bolj odsevajo tudi seznami najbolj prodajanih knjig, iz katerih postaja jasno, da knjigo vedno bolj prepuščamo diktatu trga in ljudskega okusa. Pogosto gre za izdelke, ki so vsebinsko prazni, jezikovno nesprejemljivi in narejeni po inerciji brez resnih posegov. To je po svoje razumljivo – če je urednik postavljen pred dejstvo, da mora letno urediti dvajset in več knjig, mu ob tem, ko skuša ohranjati uredniško integriteto, grozi, da bo pregorel, zato se v nekem trenutku lahko prepusti toku in lovljenju rokov ob minimalnih standardih ali pa zapusti poklic.

Veliko govorimo o dobri kondiciji slovenske knjige in vedno bolj se sprašujem, o čem pravzaprav govorimo. /…/