Metro, ki me odpelje z letališča v center, je brezhibno čist. Bela plastika, kromirani ročaji in vonj po razkužilu. Sem edini tujec na vlaku. Ljudje me gledajo. Ne gledajo, strmijo vame. Strmim nazaj. Izzivam? Nekaj sekund bolščimo drug v drugega. Mlajši prej povesijo pogled proti telefonu, starejši so vztrajnejši. Nasproti mene sedi osemdesetletnik, stisnjen med dva cekarja poljščin. Njegov pogled ni agresiven, temveč skoraj otroško neposreden, kot da bi preverjal, ali sem resničen.
Vuuuuuuuš! Enajst postaj v petindvajsetih minutah za pičlih pet juanov (manj kot evro). Vagon mehko vibrira, kot bi dihal. Mojo postajo v kitajščini napove visok ženski glas. Ljudje silijo k izhodu. Dol z vlaka, v ocean človeške množice, ki me naplavi v resnični svet na površju. Nimam pojma, kje sem. Google Zemljevidi niso bili posodobljeni od leta 2010, ko je podjetje zapustilo kitajski trg, ker se ni hotelo ukloniti cenzuri. Imam nekaj kitajskih aplikacij, ki ne delujejo brez interneta. V tem trenutku sem tehnološki brodolomec. Kupiti moram SIM-kartico. In zamenjati denar. Še prej pa najti prenočišče, ki sem ga rezerviral. Uff …
Izstopim iz podzemne in januarski mraz me sune v obraz. Zrak je vlažen, čuti se bližina morja. Ženska ob izhodu pljune na pločnik. Stavbe kot domine, panelska gradnja, Fužine na steroidih. Ningbo na prvi pogled ni nič kaj očarljiv. Preplavijo me visceralni občutki majhnosti, kot da bi se spreminjal v mravljo. Zbudi se. Glej predse. Pazi na promet! Mimo švigajo motorji s smešnimi, odejam podobnimi zaščitami proti vetru in mrazu. Cikcakajo med pešci in ustvarjajo vtis nadzorovanega kaosa pod taktirko nevidnega dirigenta.
Prečkam cesto in kot motoristi slalomisti vijugam skozi lepo urejen park v smeri, kjer bi lahko bil hotel. Škrip, škrip protestirajo koleščka kovčka na vsakem ovinku. Mimo mladih, ki igrajo badminton. Mimo starejših, ki se napol v transu posvečajo vadbi taj čija. Dihajo in gibljejo se usklajeno – prava geriatrična simfonija v zeleni oazi sredi betonskega brnenja. Nekdo na ulici prodaja tanghulu, na leseno palico nanizane in majhnim rdečim jabolkom podobne plodove kitajskega gloga, obdane s sladkorno skorjo. Sladkor lovi zadnje sončne žarke in se lesketa kot lak. Tanghulu! Spomnim se vseh svojih predhodnih potovanj po Kitajskem, tekom katerih so ta sadna nabodala postala moj ritual. Na uličnih stojnicah, ob vhodih v podzemno, v zimskih mesecih kot barvita opozorila, da je življenje kljub sivini betona lahko preprosto sladko. Videti so slastna, a jih ne morem kupiti. Kartic ne sprejemajo, nimam interneta za mobilna plačila, evrov še nisem uspel zamenjati za juane. Pogoltnem slino in potegnem kovček, da zaječi.
Blodim po soseski, kjer so stavbe polne balkonov, od tal do stropa zagrajenih s kovinskimi rešetkami, da spominjajo na ptičje kletke. Kaj je ljudi pripeljalo do tega, da živijo v zaporih, ki so jih sami zgradili? Strah pred kriminalom? Samomori? Svoboda je na Kitajskem relativna. Morda tisti, ki si jo omejijo sami, nikoli ne zadenejo ob nevidne rešetke, ki jih postavlja država. A bolj kot rešetke me vznemirja misel, da brez dostopa do interneta tudi jaz nisem nič manj zaprt. Morda zadevam ob meje, ki mi jih postavlja lastna potreba po nadzoru. Moje rešetke so digitalne; brez dostopa do omrežja sem v tem velikem mestu le nevidna in nemočna senca.
Zdi se mi, da sem blizu hotela. Skupinico treh nič hudega slutečih ljudi vprašam za pot in v en glas me usmerijo k visoki stanovanjski stavbi na drugi strani ceste. Pred stavbo in v njej za usmeritev prosim še nekaj ljudi, kar me pripelje do pravega vhoda, nadstropja in hodnika. Vse bolj mi je jasno, da tam ni hotela. “Nikoli več ne rezerviraj hotela na Kitajskem prek Bookinga,” oštejem samega sebe. Zdaj nelagodje ni več drobno. Čutim napetost v trebuhu in ramenih. Verjetno sem videti precej obupan, ko se na hodniku skoraj zaletim v starejši par, ki stopi iz stanovanja. “Imaš pravi naslov, a tukaj ni nobenega hotela,” pravi gospa, gospod pa me povabi v njuno stanovanje.
Sedim na njunem kavču v devetnajstem nadstropju. Opazim, da je prostor preplavljen s katoliško ikonografijo, vključno s slikami Janeza Pavla II. Mini Vatikan sredi kitajske betonske vertikale. Neprecenljivo. Če bi imel več časa, znal več jezika in me ne bi skrbelo, kje bom našel prenočišče, bi se z lastnikoma z veseljem zapletel v pogovor. A tudi onadva nimata časa za klepet, saj kličeta sosede in sprašujeta, ali kdo oddaja stanovanje. Po desetih minutah najdeta potencialno gostiteljico, ki mi je pripravljena za eno noč odstopiti sobo z internetom.
Z dvigalom se odpeljemo v enaindvajseto nadstropje, kjer me ženska srednjih let pozdravi v tekoči, a za moja ušesa skoraj nerazumljivi mandarinščini s šanghajskim naglasom. V zameno prejme moje pozdrave v še bolj iznakaženi kitajščini. Izročim ji 160 juanov v zameno za vstopno kodo in geslo za WiFi. Soba je čista z izjemo umazanih oken, ki nekoliko zasenčijo čudovit razgled. Mesto je z višine in razdalje videti precej lepše kot z uličnega nivoja. Nanj se razliva lepljiva temno rumena svetloba, ki me spominja na karamelni preliv sladoleda McSunday. “Par ur si na Kitajskem, pa že sanjaš o McDonald’su in že hočeš nazaj v znano, predvidljivo, domače. Sram te bodi,” nestrpno zavpije notranji glas in misli preusmerim k tanghuluju, ki sem ga opazil prej.
A misel na nabodalo, polno sočnih sadežev s hrustljavo sladkorno skorjico, se razblini v trenutku, ko se zavem, da brez mobilnega interneta ne bom našel poti nazaj do stojnice. Ne gre le za navigacijo, ampak tudi za plačilo. Kitajska že dolgo ni naklonjena gotovini, še zlasti v mestih. Spomnim se pogledov ljudi z mojega zadnjega potovanja, ko sem v trgovini stal s šopom bankovcev, prodajalci pa so me gledali, kot da bi s časovnim strojem prispel iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Mudi se mi, dan se že končuje, kovček postavim v kot in se spustim nazaj dol v mestni vrvež.
Ningbo diha z utripom devetih milijonov prebivalcev. V popoldanski prometni konici se zdi, kot da so prav vsi ujeti v eno od neštetih gneč. Na stavbi na križišču zagledam logotip China Mobile. Največji mobilni ponudnik s skoraj pol milijona zaposlenih in skoraj milijardo uporabnikov. Prečkam cesto in že sem na stopnicah pred vhodom v stavbo. Za hip si skušam predstavljati milijardo telefonskih pogovorov, sporočil, slik in video vsebin, ki nevidno švigajo po zraku nad mestom. Na stopnicah se mi zvrti, da se oprimem ograje.
/…/