1.
V profil sem dala same svoje prastare fotke, punco, kakršna sem bila pred dvajsetimi leti; plehko blondinko kaj hitro začnejo oblegati prečudni adrenalinski tipi. Najprej Napoleonov vojak na težkem egotripu, ki povsem očitno še ne ve, kaj ga čaka v Rusiji. Potem križarski vitez pred gorečim Jeruzalemom s polnim naročjem plena. Ta dva sem poslala, kamor spadata, naj se zaletita v rit (samo ne v mojo). Ko pa sta me za prijateljstvo prosila gladiator in neandertalec, je bila izbira že težja. Na prvi pogled se je zdel seksi gladiator definitivno boljša izbira, a kako naj človeka, ki je na tem, da se v areni sooči z levi, vprašam, kako se kaj ima? Za kaj takega še vedno nisem dovolj bedasta, pri vsej odvisnosti od družabnih omrežij. Na žalost. Učenjak, ki je poziral pred Aleksandrijsko knjižnico, pa je bil užaljen, ko sem ga prosila, naj se malo umakne, da bom videla slavno, za vedno izgubljeno poslopje, ki ga še nikomur ni uspelo rekonstruirati s popolno gotovostjo. Nazadnje sva se najbolje ujela kar z vrlim pračlovekom, pred ubitim mamutom pozirajočim. Ni mu treba blebetati o tem, kako je very well, njegovo pleme ima za ves mesec jesti, juhuhu, njam, njam, temu se pa res ni treba siliti s pozitivnim razmišljanjem.
V bistvu smo res vsi zacvikali, ko se je razkrilo, da vse to sploh ni noben larp, ampak v resnici komuniciramo z ljudmi iz daljne preteklosti, da je to že zdavnaj dejstvo. Je bilo težko verjeti, da se tudi že davno umrli zlahka privadijo tehnologiji, najprej jo imajo res za čarovništvo, a kaj hitro postanejo zasvojeni, čeprav v njej še vedno vidijo coprnijo. Še inkvizitorje, ki so sprva vse skupaj metali na grmade, so premamile igrice, in to najbolj otročje. Ko so nevladniki razkrili, da je mogoče celo medčasovno – oziroma nadčasovno – napajanje naprav, pa smo bili tako ali tako že vsi navajeni na najbolj čudne razlage, sploh pa preveč obsedeni s knjigo obrazov, da bi kdo kaj muksnil glede tega. Multinacionalke že zdavnaj obvladajo prijeme onkraj vseh znanih dimenzij, ob misli na to se vsakomur zvrti, ves kozmos se zamaje od čisto novih strahov. Razlog več, da se od jutra do večera zatekamo v svet, ki je lažen samo na prvi pogled.
Madame Blavatsky bi se požrla od nevoščljivosti, nobene zanikrne jecljajoče ektoplazme več pri klicanju davno mrtvih, pač pa davno umrli vsak s svojim visokoločljivim selfijem pred ozadjem kot iz kakšne kostumske limonade in še komunikativni, da je veselje. A s tako nezaslišano bednim besednim zakladom, omejenim pač na zmogljivost prevajalnikov, reva bi fasala živčnega, ko bi slišala hello, how RU, very well in thank you, morda še bye, bye, to je bolj ali manj vse, kar je mogoče, vse, kar znajo povedati, čeprav ne nehajo čvekati. Za razliko od njih je neandertalec človek dejanj, po ves dan na nogah, odgovoren in zavzet, ponosen na to, da mora skupaj z očetom in bratoma skrbeti za lepo število ljudi. Mene, povprečno odvisnico od družabnih omrežij, je pred njim lahko samo sram.
Odvisnica sem, to je zdaj že čisto jasno, luzerka, pri štirideset plus še vedno v maminem stanovanju, od jutra do večera pred ekranom, brez lastne volje, ob tem pa že dolgo ne morem več živeti brez prizorov, ki jih prežarja pritajena magija. Praljudje pred svojimi votlinami ob sončnem zahodu, njihova resnobnost ob dolgih posvetovanjih pred lovom, njihova pobožnost, ko se odpravijo v oddaljene dele jame z baklami v rokah, njihovi igrivi otroci, nepričakovana samozavest njihovih žensk, njihova nizka čela, ki se grbančijo od samih osupljivih zamisli, samo to me še drži pokonci. Sedanjost pa mi ne ponuja drugega kot tale dopoldan s praznino ulic, na katere sonce nikdar ne posije. Stolpnice s socialnimi stanovanji so visoke po sto nadstropij, pa kljub temu le še redko srečaš koga na ulici, razen tistih seveda, ki skačejo s streh. Za vse niti ni dovolj rešilcev, zato kar traja, da se končno zaslišijo sirene. Ob vikendih je vse še toliko slabše. Sicer pa svojemu vrlemu pračloveku niti ne bi znala opisati, kaj je sobota, urnik je v njegovih časih ustvarjala narava z zvezdami in letnimi časi in ni bil razštelan na delovne dneve od ponedeljka do petka, ljudje so živeli pod zvezdami, pod soncem in pod luno.
Po medijih seveda ne manjka pametnjakovičev, ki težijo, da je neetično v preteklost vnašati tehnološko kramo in že praljudi kontaminirati z odvisnostjo od ekranov. Kot souporabnica bi morala imeti slabo vest, in mogoče jo imam res, kaj pa vem. Če ni celo kesanje boljše od tega, da ne čutiš prav ničesar in da sploh ne veš, kaj si v resnici misliš, ker imaš v glavi samo meglo. Po najboljših močeh se izognem tudi zatežencem, ki že nekaj časa opozarjajo, da bo tekmovanje med družabnimi omrežji spodkopalo ta svet, da nas po tem, ko je človeštvo tako drzno izigralo svojo umeščenost v čas, lahko čaka le še sesutje vseh parametrov resničnosti, po domače rečeno izničenje. Vseh teh debat mi niti spremljati ni več treba, da bi vedela vse o najnovejših raziskavah retroaktivne hipnoze, ki omogoča, da se sogovorniki vzvratno v času pustijo tako samoumevno digitalizirati, o napadenih, ki jim zajedavski retroaktivni ali kakšni že mikročipi preprečujejo, da bi zastavljali čudna vprašanja, ampak zapadajo iluziji, da se pogovarjajo s sebi enakimi, o drogi, ki se sprošča iz mikročipa in povzroča, da je žrtev vesela, prijazna in zgovorna, vse dokler ni prepozno in je ni več mogoče rešiti; samo sebe sem že prepričala, da nisem odgovorna za vse, ki se jim zaradi tega zmeša. /…/