Ljubljana: LUD Literatura (Zbirka Prišleki), 2025.
Arhitektka, publicistka, pesnica in prozaistka Ajda Bračič (1990) je v slovenski kulturni krajini prisotna z objavami o arhitekturi in kulturi, vodi tudi platformo za arhitekturno prenovo Kajža. Leta 2022 je objavila pri bralcih in kritiki izjemno dobro sprejet kratkoprozni prvenec Leteči ljudje, ki je bil nominiran za najboljši prvenec in nagrajen s kritiškim sitom ter nagrado Maruše Krese. V dvajsetih pesniško obarvanih zgodbah avtorica z domišljijsko naravnano strukturo prehaja med različnimi svetovi, med resničnostjo in hrepenenjem, življenjem in minljivostjo, nebom in Zemljo. Delčki življenj posameznikov, ki jih zunanji svet komajda opazi, razkrivajo antagonizem usedlin spodletelih življenjskih priložnosti in sanjarij o drugačnem, boljšem življenju. Pripovedi se dogajajo skozi avtoričino poigravanje z različnimi časi, kraji in pripovedovalci, pri čemer lirični in metaforični jezik, predvsem pa specifična tematika vzpostavljajo izrazito atmosferično literaturo.
Atmosfera je ključna tudi v avtoričinem romanesknem prvencu Kresničevje. Tako zelo, da opisi gozda, njegove nenehno spreminjajoče se živosti, bogastva in zavetja, ki ga nudi svojim (rastlinsko-živalskim) prebivalcem in občasnim (človeškim) obiskovalcem, tu in tam vzbujajo senzorična občutja, ki pripomorejo, da bralec gozd občuti na nov, svež in dotlej neznan način. Občuti vseprežemajoči objem gozda; vonja vlažen mah in gnijoče listje na tleh, sliši pokanje dračja pod nogami, vidi gosto prepletene veje dreves in se (morda prvič) zave, »kako se za človekom gozd zapre kot zadrga, kako ga sprejme vase«.
Slednja misel namiguje tudi na to, da dogajanje v romanu, katerega osrednje prizorišče je gozd kot njegov glavni protagonist in hkrati kraj, v katerega vstopajo posamezni romaneskni liki, ne pomeni zgolj človekove idilične povezanosti z naravo, ampak ima njegovo zatočišče v gozdu lahko tudi nič kaj idilične vzroke in še manj idilične namene.
Ob različnih možnih začetkih romana, ki jih naniza avtorica, s čimer z dodanim dovtipom ob koncu zgodbe času odvzema linearno strukturo in meri na njegovo cikličnost, na neizogibno minevanje in vnovični začetek vsega, kar v naravi obstaja na veke vekov in kamor bi človek želel uvesti nesmiseln in (destruktiven) red, postavi mlado dekle Agnes, ki se odpravi poiskat svojo pred časom izginulo mlajšo sestro Klaro. Skozi postopoma grajeno ozadje njenega izginotja bralec izve za sestrski spor, ki je posledica globljega konflikta znotraj njune disfunkcionalne družine. Propadla zveza staršev, ki nista znala vzpostaviti varne družinske celice in na ta način poskrbeti za čustveno stabilnost lastnih otrok, in materina bolezen, ki je hčeri zadušljivo priklepala nase ter ju premetavala med občutki odgovornosti, jeze in krivde, po njeni smrti privede do Klarinega izginotja.
Druga, vzporedno potekajoča pripoved je zgodba o resnični zgodovinski osebnosti, o Valentinu Podstenšku (1901–1936), imenovanem tudi Emerit Valentin puščavnik, in njegovi žalostni usodi, ki jo je leto pred zgodnjo smrtjo popisal v pesniški zbirki Puščavnikovi verzi ([S. l.]: Koziker Konrad, 1935). Bil je zadnji prebivalec nekdanjega gotskega gradu Vodriž z začetka 14. stoletja v istoimenskem naselju današnje občine Slovenj Gradec, ki naj bi pogorel leta 1766 in danes velja za eno najmogočnejših grajskih razvalin v Sloveniji; tam je bivališče našel po tem, ko je zaradi prepovedane in nesrečne ljubezni zapustil posvetno življenje ter do smrti bival v osami. Zgodovinopisno naravnana pripoved njegovih poglavij, ki se izmenično prepletajo s številnejšimi poglavji o Agnes, razkriva tragično ljubezensko izkušnjo, ki ga je potisnila v območje neznosne krivde in pokore ter posledične »kazni« v samoti, odrekanju, kontemplaciji in Bogu, kakor zveni skozi njegove verze: »V tihi tu živim samoti / daleč od šumnega sveta. / Nobena stvar me tu ne moti / v mislih mojih na Boga. […] Tu ne moti me ropot / posvetnega vrvenja, / ni nobenih tukaj zmot / zemskega življenja. […] Zastonj za srečo hodiš / neumni ti zemljan / zastonj po zemlji blodiš, / ker trud ti je zaman! […] Delež človeštva je trpljenje / ki deležen ga je vsak, / celo zemeljsko življenje / spremlja ga na vsak korak. […] Kličem vam, oj vi, zemljani, / nastopite pot k pokori, / da ne boste razuzdani / pozabili na: Memento mori!«
V nasprotju s stvarno, vsevedno pripovedjo o Valentinovi usodi je zgodba o Agnes in njeni poti iskanja sestre, ob tem pa iskanja sebe, zasledovanja občutka lastne krivde in možnosti sestopa iz nje, izpisana skozi subjektivno pripovedovalko, ki skupaj z bralcem zasleduje Klarine stopinje. Globlje ko Agnes stopa v gozd, bolj se lušči oklep, ki jo drži v krču, in bralec počasi, postopoma spoznava razloge za dekletovo izginotje, zamero ob materini smrti. Četudi je slednja trkala na vrata, odgovornost zanjo in posledično krivdo občuti tudi Agnes, ki po krajšem bivanju v razpadajoči očetovi hiši v gozdu naleti na tri mlade ljudi, ki so se vsak iz svojih razlogov odločili zapustiti posvetni svet in živeti v objemu narave, čim bolj odmaknjeno in samooskrbno. Pri tem avtorica naniza prvo izmed kritik novodobnega odmika (mladih) iz potrošniške družbe v popolno zavetje narave. Je razlog res v plemeniti, »vzvišeni«, z nenavadnim pogumom obdarjeni naravi posameznika ali gre za beg iz z zakoni in pričakovanji urejene sodobne družbe, v kateri ni vselej enostavno najti svojega mesta in preživeti? In, nenazadnje, ali gre za beg od sebe in odgovornosti ter, kar je še bolj zgovorno ter paradoksalno, za možnost (samo)prevare, manipulacije in destrukcije tistih entitet, ki so jim s samoizgonom iz sveta hoteli obrniti hrbet? /…/