Žirija je nagrado soglasno podelila Nari Petroviču za esej Med humanizmom in psihopatijo. V utemeljitvi so člani žirije zapisali:
“Esej v izbrušenem slogu in z igrivimi miselnimi figurami premišljuje stanje sodobnega sveta skozi prizmo tako imenovane dobre psihopatije, pojma, ki ga je kot družbeno konstitutivnega obravnaval psiholog Kevin Dutton. Njegova izhodišča Nara Petrovič spretno nadgradi in umesti v nove, aktualne kontekste, predvsem pa jih osvetli v presenetljivo univerzalni perspektivi: zgodbe o prelomnih konfliktih, ki so oblikovali sleherno človeško družbo, so zgodbe o trenjih med dvema psihopatijama – dobro in slabo, rušilno in družbeno konstitutivno. Avtor eseja nam znotraj tega risa predstavi nekatere tako imenovane psihopatske poklice, obenem pa nas z izjemno gibkostjo vodi po mestoma trnovi in komaj prehodni stezi moralnega zorenja zahodne družbe ter pokaže, kako civilizacije tekom razvoja prehajajo skozi obdobja večje ali manjše človečnosti. Kje je – in kolikšna je – naša človečnost danes, v tem trenutku zgodovine, nas posredno sprašuje avtor. Esej, ki se začne kot vrtičkarski dnevnik s pletjem perunik, se sklene v slogu Francisa Bacona z mislijo: Še sam Bog je najprej zasadil vrt.”
