Lara Gobec
Jure Jakob: Drobne opazke.
Ljubljana: LUD Literatura, 2024.
Sedma, za Veronikino nagrado nominirana pesniška zbirka pesnika in esejista Jureta Jakoba Drobne opazke se giba na razdalji med naravo in človekom. Stvarne podobe pesniku omogočajo določeno mero zadržanosti, a to začne spodkopavati njegov negotovi eksistencialni položaj. Bivanjska razsežnost zbirko navdaja s podtalno napetostjo, ki se kasneje razplamti, da v nekem trenutku niti ne gre več le za premeščanje pesniških leg in izgrajevanje knjige kot celote, ampak za nezanemarljiv dramaturški lok.
Drobne opazke gradi miren, ritmično preudaren jezik, ki se pogosto ustavlja pri stvarnih podrobnostih. Svet, ki ga pesnik doživlja, se skozi natančne upodobitve zdi dokaj trden in ulovljiv, a tovrstno popreproščenje preprečujejo nespregledljive napetosti izbrane pesniške snovi. Odnos med plenilcem in plenom ter udarna živost rastlinja zbirko navdajajo z razpredenostjo in negotovostjo, predvsem slednja pa se še močneje razkrije skozi notranje doživljanje lirskega subjekta, ki stežka prenaša težo gibljivega sveta. Težo lahko razumemo kot nerazrešljivost, ki se pokaže v temeljni pesnikovi kontradikciji, in sicer hkratni vključenosti v naravo (»Letos raste zunaj in pri meni novi gozd.«) in oddaljenosti od nje (»Dovolj sem umaknjen, da ne motim / predaleč, da bi videl / kakšna sila proži in ustavlja jutranji telesi / lovke in plena.«). Sam je, kot je razvidno iz zapisanega, nepovratno vključen v naravo, zaznamuje ga prav to življenjsko vznikanje in propadanje, a ga od njene metodične cikličnosti razločuje človeška nedokončanost in necelovitost. Ko bi zaobjel sebe, bi s tem razčlenil tudi nekatere temeljne zakonitosti stvarnega sveta in s tem presegel omejitve lastne minljivosti.
Jure Jakob je najpronicljivejši ravno na mestih, kjer krmari po nasprotujoči si umaknjenosti in hkratni prisotnosti. Logiko človeškega pogleda uporabi, da se zasidra na gibajočih elementih in jim narahlo, prav nič vsiljivo preprečuje, da bi prehitevali. Tukaj je tudi eno izmed sidrišč že omenjene preudarnosti, ki zbirki podeljuje celovito atmosfero. Verzi pogosto zazvenijo kakor meditacije nekega trenutka, ko je pesniku uspelo ujeti čas in ga nežno položiti v jezik: »Rosna trava blešči v soncu /…./ Ko se odpravim, za ovinkom vame butne / drobno, snežno cvetje divje slive. / Ob robu polja neka starka išče regrat. / Domov prinesem mir.« Pesnikova kontemplativnost nasledi njegove stvarne vtise, ki se iz minljivih nenadnosti pretopijo v podtalje izgovarjanja. Tempo stvarnosti je tako tempo, ki ga sprva narekuje pesnik sam, ta pa zaradi svoje premišljene ležernosti kristalizira sicer zlahka pogrešljivo.
Zaradi jasne umeščenosti človeškega pogleda v zbirko je vloga omenjene razdalje med človekom in naravo nekaj, česar pri analizi enostavno ne smemo zanemariti. V Drobnih opazkah skuša Jure Jakob razdaljo rahljati predvsem s človeškim pogledom, ki pozorno ukalupi njeno živost. Razdaljo narekuje pesnik sam, saj se ves čas spreminja glede na njegovo notranje stanje in iz tega izhajajoče izpovedno osišče. Kadar se osredotoča na svoje notranje doživljanje in ga kontemplativno skuša osmisliti, je do narave nekoliko bolj zadržan kot takrat, ko o njej pripoveduje. Jasno je torej, da je treba razdaljo vsakič znova pesniško premostiti; nobena podoba v jezik ne pade naključno, ampak izide iz mreže že postavljenih stališč. Jakobova se osredotočajo predvsem na cikličnost in ponovljivost narave, pa na njeno udarnost in krutost, kar nemalokrat prikaže z raznovrstnimi impresijami neidealizirane pokrajine.
Obstajajo torej zakoni, ki omenjena stališča usmerjajo, in Jakob ob njih občuti določeno majhnost, tako rekoč drobnost lastnega opazovanja in iz njega izvirajočega izrekanja. Pesnik nastopa docela skromno, in to ne le takrat, kadar podaja stvarne vtise s primerne razdalje, ampak tudi takrat, kadar v jezik vstopa njegovo notranje doživljanje. /…/