Ilustriral Jokin Michelena.
Medvode: Malinc, 2021.
Naj začnem s knjigo in pisateljico, katere 100. obletnico rojstva smo obeležili letos 11. februarja; spominjali smo se je ob njenih zgodbah in pravljicah, ponosni, da imamo tako kvalitetno mladinsko avtorico – to je seveda Ela Peroci. Ob jubileju je izšla spominska izdaja Med pravljice (Mladinska knjiga, 2022), ki prinaša devet njenih pravljic z naslovnico znane ilustracije Marlenke Stupica iz zgodbe Moj dežnik je lahko balon. Knjigo zaključuje spremna beseda, spomin na teto Elo, kakor jo imenuje avtor tega besedila, vrhunski pisatelj Peter Svetina, ki je Elo Peroci osebno poznal. In prav ta spremna beseda osvetli pisatelja precej intimno. Sicer na začetku zapiše, da ne želi pisati osebno intonirano, češ da pisati o sebi včasih preglasi pisanje o drugem. Menim, da je vsako besedilo, ki je zapisano iz globin in iskreno, osebno intonirano in je vedno tudi avtobiografsko, četudi je oddaljeno od samega avtobiografskega žanra. Dobro (literarno) besedilo vsakega avtorja tudi razgalja – če hoče ali ne; zato se dialog med bralcem in knjigo (pisateljem) sploh lahko odvija in razvija, kot da je živ. V tej živosti branja pa se rojeva svojstvena povezava, ko tudi »knjiga bere bralca« in ne samo bralec knjigo. Lahko se zgodi tudi katarza in se pojavi občutek varnosti, a se mora bralec v knjigo vživeti – zgodba se ga mora dotakniti, bralec jo mora začutiti v sebi, imeti z njo čustveno vez.
Besedilo z naslovom Teta Ela pove veliko o obeh – tako o pisateljici Eli Peroci kot o Petru Svetini. Pisatelj nam pove, da sta njegovo otroštvo in odraščanje ter pisanje za otroke in mladino zaznamovala prav Ela Peroci in Jože Snoj. Pove tudi, da je v letu 2007 pregorel in se potem še dolgo pobiral. Kljub temu se ni popolnoma umaknil iz službenih obveznosti, ampak je delal in predaval še naprej. In tako je v enem teh predavanj, ko ni vedel, ali bo zvozil do konca, študentom prebiral besedilo Ele Peroci: »Spomnim pa se, in to še zdaj, kako se je z vsakim prebranim stavkom vame selil mir, ena spokojnost in gotovost, da bo vse v redu. /…/ Mnogo kasneje sem se šele zavedel, da sem z branjem, z vsakim prebranim stavkom stopal pravzaprav domov, vse bolj domov, tja, kjer je vse varno in v redu. Če ne bi tega doživel sam, si ne bi mogel predstavljati, da te besedilo lahko tako pomiri, tako postavi na noge, da postavi svet spet na njegova tečaja.«
Ne bi se mogla bolj strinjati – dobre leposlovne knjige imajo (zdravilno) moč, bralcu nudijo dom in toplino, varnost, občutek, da bo vse v redu, kot pravi Peter Svetina. Sama o teh izkušnjah branja pišem in pripovedujem že leta. Tudi zato ali predvsem zato, kakor kdo želi, so pravljice, zgodbe, pesmi za otroke, mlade zelo zelo pomembne in potrebne – za mnoge otroke so namreč edini dom topline, varnosti, lepote, bližine. To bi želela posebej poudariti, saj ta vidik oziroma doživljanje branja v spremni besedi opisuje tudi Svetina – in v nadaljevanju bom pod drobnogled vzela njegovo slikanico za večnaslovniškega bralca Raznašalka kruha. Vse se ponavlja, obnavlja in med seboj dopolnjuje, kar je smisel vsega – povezanost.
Raznašalko kruha je z ilustracijami oplemenitil baskovski ilustrator Jokin Michelena. Prav v Baskiji (v Donostii) se dogaja tudi zgodba, kakor izvemo že v prvi povedi. Zanimivo bi bilo povprašati Petra Svetino, kako je nastajala njuna skupna knjiga oziroma kako je teklo sodelovanje med avtorjema, zagotovo dialoško. Dogajalni kraj je znan, zgodba pa se, kot pravi pisatelj, venomer ponavlja, je večna: »Taka je zgodba o kruhu. Čudna, skrivnostna in se kar naprej ponavlja.«
Gre za arhetipsko zgodbo – za večno prispodobo iskanja sebe, dvojine (ljubezni), poslanstva, vere –, ki ima biblične elemente, denimo imeni oseb (Jan Križek, angelska Marija) in simbol kruha oziroma (božje) besede, iskanje glasu, raznašanje kruha. Pisatelj zapiše: »Kruh je kruh za telo, glasovi so kruh za dušo,« kar nas navede na svetopisemski citat: »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.« (Mt 4.4.) Te besede večkrat zasledimo v Svetem pismu. Tudi sicer nekateri stavki in deli Raznašalke kruha bralca navajajo k Svetemu pismu – že s samim izborom besed. Seveda pa lahko to večplastno zgodbo o iskanju človekovega poslanstva, bivanja beremo tudi brez upoštevanja/prepoznavanja teh referenc.
V Donostii (San Sebastiánu) živi deček z imenom Jan Križek, ki z babico hodi gledat valove na obali, ki pa niso »kakšni valčki, kakšni spenjeni kodrčki«, temveč do osem metrov visoki valovi; in kadar pride kak tak val, se z babico pokrižata. Pisatelj začenja zgodbo z babico, ki pooseblja modrost, ponižnost (pred naravo, Bogom) in ki Janu preda svoj pogled na svet, svojo vero, sebe. Babica umre, Jan pa še vedno hodi občudovat valove, zdaj z drugimi fanti. In prav tam, na obali, sreča Marijo, ki jo kličejo angelska Marija. Jan in Marija sta si všeč, in ko drugi odidejo domov, se še dolgo pogovarjata ali molčita in gledata valove – ustvarjata odnos, dvojino.
Marije nekega dne ni več na pomolu, Jan jo gre iskat oziroma iskat gre »glas o angelski Mariji«. V iskanju Marijinega glasu najde glasove vetra, korakov, avtomobilov, galebov, škripanja in loputanja oken, drugačen glas vetra izven mesta, glas mivke, valov, glas zvoncev in ovc. Vsi ti glasovi so na ilustracijah izpisani kot medmeti. Jan jih spravi v škatlice in zavojčke. V glasovih, ki se mu ponujajo ob poti, bi gotovo lahko izgubil glas o Mariji, a ker ga ima zapisanega v sebi, v svojem bistvu, in ker ve, kaj/koga išče, gre lahko naprej s svojim bistvom – ostale glasove sicer sliši, toda najpomembnejši glas ostane na prvem mestu: ve, po kaj gre, čeprav ne ve, kam. Po nekaj dneh najde Marijo na pomolu. Pove mu, da je očetu pomagala raznašati kruh – raznašati torej, ne prodajati, kar ima povsem drugačen pomen. Kaj lahko raznašamo po svetu? Sebe, svoja spoznanja, svoje delo. Raznašati pomeni tudi razširjati, širiti. In če je poleg glagola raznašati še samostalnik kruh, gre tu tudi za nasititi; človek ne more živeti samo od kruha (materialnega), pač pa tudi od presežnega, duhovnega, kar je moč najti v tistem, v kar človek veruje – pa naj bo to vera, umetnost … –, v nečem nematerialnem, v čemer se človek dotika presežnega in nosi to v sebi – iz tega živi. Kruh ima nasploh posebno simboliko (kdor ima kruh, ni lačen); predstavlja dom, domačnost, družino. Ko ti nekdo speče kruh, pomeni, da te ima rad, da si mu blizu – ko doma zadiši po kruhu, zadiši po toplini, zavetju.
Ko Jan Križek in angelska Marija odrasteta, slednja vpraša Jana, ali bi ji pomagal v pekarni. In, zanimivo, ko Jan stopi v pekarno, zagleda police, polne svežega kruha, in police, polne majhnih škatlic in zavitkov; v njih so glasovi, ki sta jih našla Marijin očka in dedek in sta jih pustila v pekarni – predaja dediščine (tudi duha) »iz roda v rod«. Jan na police razpostavi glasove, ki jih je našel sam – tudi on postane del Marijine družine. Skupaj pečeta in raznašata kruh. Rodi se jima hči Ojana, ki tako kot njena mati in oče hodi na pomol opazovat valove; tam spozna Benjata, s katerim opazujeta valove, se pogovarjata …
Zelo posebne, nenavadne so ilustracije baskovskega ilustratorja Jokina Michelene, ki dopolnjujejo besede in glasove (medmete) – barve so večinoma nevtralne, zemeljske, ilustracija daje občutek starinskosti, spominskosti, večnosti. Ilustracije so kot starinske fotografije – iz posameznih ilustracij barvno izstopajo določeni predmeti in osebe (oblačila Jana, babice, Marije, kruh in škatle v pekarni …). Nekoliko zmoti le oblikovanje naslovnice, saj pisava deluje motno in oblikovno neustrezno, prav tako motijo črke, ki so dodane v ilustracije, saj preveč posežejo v njihovo enovitost.
Zgodba se torej ponavlja – življenje je večno: »Taka je ta zgodba o kruhu. Čudna, skrivnostna in se kar naprej ponavlja.« Take so večne zgodbe, venomer se ponavljajo, so na neki način podobne druga drugi. V »čudnosti« pa se skriva presežnost in drugačnost zgodbe – ta je ali pa je ni, in če je, vabi k branju spet in spet, z njo se lahko tudi (po)zdravimo, opolnomočimo, z njo imamo mir in bližino, tudi gotovost, da bo vse v redu, če se vrnem na Svetinovo spremno besedo iz knjige Med pravljice. Raznašalka kruha je ena takih zgodb. Večkrat ko jo preberemo, na več koncih se nas dotika, bolj in bolj nas odpira v svet in nas povezuje z njim. In tako zgodbe lahko postanejo »vsakdanji kruh« – z njimi se (duhovno) nasitimo in živimo iz besed, sporočilnosti, umetniškosti.