V svoji čudoviti avtobiografiji z naslovom Kraško kriške, prepleteni z izborom otroških pesmi o »rodnem Križu, morju in Krasu« in mojstrsko dopolnjeni z izjemno sugestivnimi ilustracijami prijatelja Klavdija Palčiča, je Miroslav Košuta (1936) v spominjanju na otroštvo ob svoji sedemdesetletnici zapisal: »Domišljije nam ni manjkalo, kateri otrok pa je nima v izobilju? (…) Ko sem rasel in zrasel, pa sem spoznal, da gledam svet še zmeraj z neskaljenimi otroškimi očmi, da se je v meni potuhnil moj nekdanji jaz, ki mi razlaga podobo sveta po svoje. Takrat so mi rekli, da sem pesnik.« Že nekoč prej pa je razmišljanje o lastni usodi jedrnato strnil v pesmi: »Pesnik je drugim v veselje, / sam pa v stiski išče in bega: / manj zmore, kot so njegove želje, / in nazadnje še umre od tega.«
Iz obeh poetičnih, a globoko avtorefleksivnih razmislekov preseva pesnikovo sokratovsko spoznanje o lastnem bistvu, lastni »ontološki diferenci«, ko vidi, da biva v odraslem telesu, njegove (notranje) oči pa se niso spremenile in ni izginil njegov otroški jaz. Čuti, da so v njem deli, ki niso odrasli, in da biti pesnik pomeni deloma ostati otrok, kar pa je lahko le borna popotnica za vsakdanje, praktično življenje: pesnik je drugim v veselje, sam pa išče in bega. Kljub temu si svojega najglobljega bistva že od začetka ne taji, ampak si svojo poklicanost priznava in se ji odziva z vso življenjsko silo, vpreže vse svoje moči, poezija je njegova življenjska stava; pravzaprav si zastavi cilje še višje, kot jih zmore doseči – in od tega ves čas po malem umira.
Tudi pesnikova zunanja življenjska pot ni bila niti malo enostavna: doma s kraškega roba, iz vasi Križ pri Trstu, današnjega predmestja Trsta, se je rodil še v stari Jugoslaviji, všolal pa že pod italijansko okupacijo; že takoj prvo uro so mu prisolili zaušnico in mu povedali, da mu ni ime Miroslav Košuta, ampak Cossuta Angelo. Doživel in preživel je italijansko kapitulacijo, nemško okupacijo in zavezniške letalske napade, nato pa se je kot srednješolec znašel v slovenski šoli, a pod anglo-ameriško upravo na Svobodnem tržaškem ozemlju. Pozneje je Trst z londonskim sporazumom znova pripadel Italiji, Košuta pa je odšel študirat v Ljubljano. Po svojih besedah je Trst in morje pogrešal ves čas, zato se je vrnil – kot urednik pri Založništvu tržaškega tiska in ravnatelj SSG Trst, a tudi kot sumljiv povratnik iz komunistične Jugoslavije. Kljub temu je Košuta na slovenskem povojnem pesniškem prizorišču ves čas ostal v zavesti ne s tistim posebnim, nekoliko paternalističnim in označujočim predznakom »zamejski«, ampak kot del »matice«, kot sopotnik »intimistov« in modernistov, Koviča, Menarta, Pavčka, Minattija, Grafenauerja, Zajca in drugih. Uveljavil se je zlasti kot pesnik za otroke, pa tudi kot avtor radijskih iger in poezije za odrasle. (Za hiter vpogled v Košutov opus je priporočljivo vzeti v roke vsaj antologijo Ljubezni to pesem v izboru Igorja Sakside.)
Za poezijo Miroslava Košute bi lahko rekli, da se v njej na sugestiven in umetniško dognan način odraža najboljše od obeh smeri, na obzorju katerih je ustvarjal: intimistično refleksivne in analitično modernistične, v ozadju pa odzvanjajo tudi žlahtna evropska lirična tradicija z glasovi Petrarce, Leopardija in Lorce ter ljudsko pesništvo – slednje z nonsensnimi elementi, ponavljanji, poudarjenim zvočnim, že skoraj mnemotehničnim učinkovanjem ipd. Zunanjeformalne značilnosti oziroma kvalitete njegove poezije so stalna rima, somerni verzi, položeni na jasno otipljiv metrum, melodioznost, organska raba retoričnih figur, kitično urejanje pesemskega »narativa«, klasična sintaksa ter jedrnatost stila – poteza, zaradi katere so konci njegovih pesmi pogosto priostreni skorajda v epigram in/ali poanto. Pesnikov talent za zgoščanje, jedrenje izraza in aforizem je rezultiral tudi v dveh zbirkah rimanih basni za otroke, v Basnih kratke sape in Novih basnih kratke sape. Motivno-tematsko je Košutov razpon raznolik in širok, saj sega od impresij iz narave in (kraške, morske) pokrajine, erotike, življenjskih dogodkov in prelomnic do poglobljene samorefleksije, medtem ko so v pesmih za otroke bogato zastopani živalski svet, narava, mesto, otroci v vsakdanjih situacijah, narava, vedno pa tudi jezik in jezikovna igra (na primer zbirka Abecerime) itd.
S takšno »predzgodbo« je veliko lažje umestiti in razumeti tudi Božaj veter (s podnaslovom Pesmi za mlade), zbirko nove Košutove mladinske ljubezenske lirike, saj njen zunanji kot tudi vsebinski ustroj ohranjata mnogo značilnosti avtorjevega predhodnega ustvarjanja, nekaj pa je tudi svežih prijemov. Tudi kot celota je ves izraz uglašen nekoliko drugače: preprosteje, bolj lahkotno in zračno. Notranje vzdušje oziroma razpoloženjsko konfiguracijo zbirke dobro povzema ravno naslovna pesem: »Božaj veter, ki te boža, / dahni vanj svoje veselje, / noro upanje in želje, // da v ta čas, ki nas ogroža, / jih čez širni svet razveje / in za lepši jutri seje.« Košuta je pretežno pesnik za odrasle in otroke, v tej zbirki pa stopi na nekakšen vmesni teren, mladinsko poezijo, in se skuša vživeti predvsem v prvo mladostno ljubezen ter upesniti občutja, ki jo spremljajo. Osrednjo temo premišljeno vpelje že vstopna pesem Prva ljubezen: »Pride skoraj kakor žeja, / nekaj, kar miru ne da ti, / zdi se, kot da je pred vrati, / pa ni nič in ni nikjer. // Vendar se priplazi v sanje / ali plane iz zasede, / nekaj iz solza in zmede – / in adijo srčni mir!« Pesnik v nadaljevanju naniza osemintrideset pesmi, od katerih jih je nekaj (iz)povedanih iz prvoosebne dekliške perspektive, nekaj s fantovskim glasom, ostale pa prihajajo iz nevtralne, tretjeosebne drže, tudi zadnja, z motivom Motovilke, ki prinese sklep in nekakšen skupen srečni konec notranje dramaturgije, ki se je medtem odvila v zbirki.
Kot je razvidno iz že navedenih verzov, gre za dokaj klasičen pesniški način, ki v svojo temo in motiviko zakorači neposredno in odločno, jasno razvidno, prvi verzi ali prva kitica so po navadi ekspozicija in eksplikacija ljubezenske teme ali motiva (zavrnitev, pričakovanje, obup, srečanje, razhajanje, vtisi, impresije iz narave), v drugem delu pa se motiv razvije, stopnjuje in nato učinkovito sestopi in zaključi: »Kako je vse lepša od dne do dné, / ušesa in nos pa lica in lasjé, / te roke, te noge, to moje vse! // To moje vse, ki mimo gré, / ki mimo gre in gleda stran – od dne do dne sem bolj bolan!« Takšni vsebini ustreza tudi odprta, jasna forma; največkrat gre za eno- ali dvokitično pesem s prestopno ali zaporedno rimo, enakomerne grajenim verzom in urejeno sintakso. Subjekt Košutovih pesmi je apoliničen, vitalističen, reflektiran in stabilen, zato ljubezensko čustvo zanj tudi ni uničevalno, ampak ga pravzaprav le nekoliko zmede. Pesmim tako po formalni plati kot vsebinsko ni mogoče očitati okostenelosti, nasprotno, gre za izredno dialoško, komunikativno in razgibano pesnjenje (vitalizem se odraža že v naslovih pesmi: Poskočnica, Ringaraja, Bolero, Vrtiljak …), po drugi strani pa jim tudi ne moremo pripisati prevelike lahkotnosti, naivnosti ali celo sentimentalnosti, saj pogosto zrcalijo tudi grenko ironijo, bolečino, uvid in deziluzijo. Zbirka je preprežena z impresijami in utrinki, ki zmorejo za trenutek ustaviti čas, na primer v pesmi Njun šepet: »Kakor utrip metuljih kril, / ko preletava cvet, / tako je rahel, tih in mil / ta njun šepet. // Vrtinči ju tolmun do dna, / kjer se v čarobnem siju / eden izlevi iz njiju, / ki sta ta hip še dva.« Verzi odsevajo univerzalno harmonijo in skladnega duha, čeprav razburkanega v ljubezenskem čustvu.
Zbirki torej tako rekoč ni mogoče očitati skoraj ničesar, vendarle pa se na koncu pojavi vprašanje, ali je vse to dovolj, da katalizira notranji svet današnje mladine in ji posodi svoj glas. Odgovor bo kot vedno prinesel čas, a povprečen najstnik bo verjetno svoja čustva le stežka intenzivno prepoznaval v motivih iz narave (žitne bilke, venčki cvetja, kapljice rose, krone marjetic) ali se istovetil z izseki iz realnosti, kot jo prikazuje Košuta. Kljub temu da je v tej poeziji velik, morda prevelik delež civilizacijske in pesniške preteklosti, pa pesnikova knjiga najstniške ljubezenske lirike v tako visoki starosti žarči kot darilo bogov nekomu, ki je prestal brezštevilne zgodovinske in življenjske viharje, ob tem pa se njegove notranje otroške oči niso spremenile in ni izginil njegov otroški jaz.
Nespregledljiv prispevek k celostnemu učinku knjige so ilustracije Ane Maraž. Ker so naslovnik najstnice in najstniki, so njene ilustracije bolj diskretne in abstraktne, skorajda monokromatske – rdeči umetnica doda le še nekaj modrih, sivih in zelenih tonov –, vendar vseprežemajočo rdečo barvo vodi in oblikuje tako, da ves čas suvereno stopa v korak z vsebino knjige in o njej v svojem mediju preprosto pove – vse.