Ivo Svetina
Pesem o oktobru
Bilo je moje trideseto
leto proti nebu, stal sem sam v poletnem popoldnevu,
čeprav je mesto tam spodaj bilo ovenčano z oktobrsko krvjo.
O naj mojega srca tesnica
še zmeraj poje
na tem visokem hribu, ko se leto povrne.
Dylan Thomas: Pesem o oktobru, prev. J. Udovič
Bili so oktobri: zlati, rdeči, melanholični, zaljubljeni in obupani. Tedaj je poezija prišla čisto k meni in bral sem jo, kot bi pil opojno vino. Leta 1965 je izšel Praprotni grič, izbor pesmi Dylana Thomasa, njegova proza in znamenita »igra, za glasove« Pod Mlečnim gozdom, v prevodu Jožeta Udoviča. Bral sem in bral to poezijo, se vedno znova vračal k Pesmi v oktobru in razmišljal, kdaj bo tudi »moje trideseto leto proti nebu«. Pa je prišlo in odšlo mimo, niti pogledalo me ni pošteno, in že ga ni bilo več. Pa je prišlo tudi štirideseto, petdeseto, šestdeseto in kmalu pride še sedemdeseto. Čas je sestavljen iz neštetih časov, Kronos iz svojih otrok, ki nam prinašajo radosti in bolečine, rojstva in smrti. Čas je relativna kategorija, saj so iste stvari videti drugačne, če jih gledamo iz drugega gledišča. Gledišče pa je pogojeno z našimi psihofizičnimi lastnostmi in stanji, ki so odvisna tudi od barve neba, vonja vetra, neviht ali tihih jesenskih, oktobrskih nalivov.
Revolucije, reformacije, referendumi
Bil je rdeči oktober in letos mineva prvih sto let od vélike oktobrske revolucije. »Svetovni pomen oktobrske revolucije ni samo v tem, da pomeni ta revolucija veliko iniciativo ene same dežele v prebijanju imperialističnega sistema in prvo ognjišče socializma v oceanu imperialističnih dežel, temveč tudi v tem, da je revolucija prva etapa svetovne revolucije in mogočna baza za njen nadaljnji razvoj,« je zapisal V. I. Lenin.
Danes, sto let pozneje, se znova sprašujemo, kaj narediti s tem svetom, ki se je strgal s povodca in kot stekel pes rjove, se slini in grize, da sta zavladala vsesplošni strah in obup. Je še moč zaustaviti globalne viharje, tudi konkretne orkane, tornade, tajfune, hurikane, ki rušijo vse, kar jim stoji na poti? Se res napoveduje svetovna nevihta svetopisemskih razsežnosti? Ali so to le znamenja, ki nam jih nebo pošilja, da bi poiskali še zadnjo drobtinico razumnosti in razsodnosti? Je še mogoča svetovna revolucija, v kateri bi bilo bogastvo vnovič in pravično prerazporejeno? Ali je to le utopija, prav tako smrtonosna kot popolna vdanost v vladavino kapitala, korporacij, obrestnih mer, posojil, nemira tako imenovanih svetovnih trgov, ki vsi skupaj proizvajajo le še nasilje, strah, obup, brezdomstvo, revščino, lakoto in žejo? Je mogoče nemara reformacija – letos mineva pol tisočletja od reformacije, ki nam je podarila prvo knjigo v slovenskem jeziku in našega očeta Primoža Trubarja –, ki bi znova vzpostavila vladavino ljudstva in vse ustanove države podredila njegovi volji?
- oktobra 1920 je potekal plebiscit, na katerem so ljudje odločali, kateri državi bo pripadla avstrijska Koroška, novonastali jugoslovanski državi ali Avstriji? Je imelo tudi tedaj prav ljudstvo, saj so tudi nekateri Slovenci glasovali za Avstrijo, tisti, ki niso zaupali novoustanovljeni, nekatoliški državi? Še preden se je novonastala država navadila prestola, že smo Slovenci izgubili del svojega narodnostnega ozemlja. In tako skozi vse stoletje, vse do arbitraže. Ima ljudstvo vedno prav? Si zasluži, kot radi rečemo, takšno vlado, kot jo ima? Američani Donalda Trumpa? Severni Korejci Kim Il Una? Slovenci Mira Cerarja ali Boruta Pahorja? Kajti oblast, četudi demokratično izvoljena, ne more doumeti, da je vedno, ali vsaj od francoske revolucije naprej, v službi ljudstva. Smo res dokončno posvojili geslo francoske revolucije: svoboda, enakost, bratstvo? Ali pa smo si bolj zapomnili, da revolucija žre svoje otroke? Kajti dejstvo je – in to dejstvo, ki je zaznamovalo tudi slovensko zgodovino, in to že od protireformacije naprej –, da je vsakršna nasilna, revolucionarna sprememba družbenega reda krvava. Saj drugačne ne more biti!
Toda ljudstvo ima možnost, da na referendumu izrazi svojo voljo: zato je referendum tako rekoč temelj neposredne demokracije. V zadnjem času smo bili priča dveh referendumov: Katalonci so ga izvedli, so ga hoteli izvesti, da bi se na njem izrekli za samostojno in suvereno državo Katalonijo. A tudi Slovenci smo imeli referendum, referendum o Drugem tiru. Lahko v teh dveh referendumih razberemo kakšno simboliko? Katalonci se borijo za tisto, kar smo Slovenci že dosegli pred sedemindvajsetimi leti, Slovenci v samostojni, suvereni državi, članici Evropske unije in Nata, pa smo referendumirali o Drugem tiru, o sedemindvajsetih kilometrih železniške proge. Simbolika je očitna in nič kaj spodbudna, morda celo nekoliko sramotna: medtem ko se Katalonci, narod s svojim jezikom, kar je temelj suverenosti in samostojne državnosti, bojujejo za tisto, kar Slovenci že imamo, se mi navkljub glasovom, ki menijo, da nam je nekdo (le kdo?) ukradel državo, odločamo o tistih rečeh, ki so izključno v domeni stroke in umne vladavine. Kako naj se odloča Janez Novak ali Marija Križman o tem, koliko je vreden en predor in koliko jih je res nujnih na sedemindvajsetih kilometrih železniške proge? Če je referendum temelj neposredne demokracije, je hkrati lahko tudi zloraba. Ali rečeno takole: ni pomembno, kaj bodo drugi počeli z nami, ampak to, kaj bomo počeli sami s seboj, kot je konec šestdesetih let preteklega stoletja rekel Dušan Pirjevec.
Bil pa je tudi referendum marca 2003, izrekanje volje ljudstva za vstop v Evropsko unijo in Nato. Poteza oblasti je bila spretna, da ne rečem prefrigana: skupni referendum je privabil na volišča večje število volivcev, posledica tega pa je ne nazadnje bila, da je za vstop v Nato glasovalo 66,08 % volivcev, za vstop v Evropsko unijo pa 89, 64 % volivcev. Ta dva podatka povesta, da je bilo za vstop Slovenije v Nato 231.289 volivcev manj kot tistih, ki so glasovali za vstop v Evropsko unijo, oziroma da jih je bilo prav toliko proti vstopu v Nato. Prepričan sem, a ne le jaz, da bi se, če referendum za Nato ne bi potekal hkrati z referendumom o vstopu v Evropsko unijo, Nato slabše odrezal. Saj kaj pa je to famozno Severnoatlantsko zavezništvo! 20. oktobra 2012 je na Društvu slovenskih pisateljev nastal poziv za ponovni referendum za izstop iz Nata. Napisala sva ga z Venom Tauferjem in glasil se je takole:
V desetletju po tem zgodovinskem referendumu se je svet močno spremenil. Če smo bili 2003 morda še pod vtisom 11. septembra in smo grožnjo »svetovnemu miru« razumeli kot islamski fundamentalizem in iz njega izhajajoči terorizem, so danes globalni odnosi popolnoma drugačni. Vojna proti terorizmu, ki je od vsega začetka obsojena na neuspeh, je še poglobila razkorak med muslimanskim in zahodnim svetom. Zahodni svet, ki je le drugo ime za ZDA in vse njihove zaveznice, med katerimi je tudi Slovenija, vedno bolj agresivno dokazujejo svojo superiornost nad muslimanskim svetom. Zato nekateri tudi (bolj ali manj upravičeno) govorijo o spopadu civilizacij! Spopad v resnici ni toliko civilizacijski, rečeno s prispodobo med Svetim pismom in Koranom, med Vatikanom in Meko, ampak gre izključno za arogantno in brezobzirno uveljavljanje geostrateških interesov zahodnega sveta v tistem delu sveta, kjer žive pripadniki muslimanske vere. Geostrategija ne pomeni več klasičnega kolonializma oz. imperializma in prisvajanja bogastva »kolonij« ter risanje novih meja, ki so meje razdelitve interesnih območij zahodnih držav, ampak gre za izključni interes velikih multinacionalk: od naftnih družb do orožarske industrije.
In tu nastopi perverzna vloga Nata, katerega članica je tudi Slovenija, ki ima zato trenutno v Afganistanu nekaj manj kot 100 vojakov. Kajti pod krinko demokratizacije muslimanskega sveta se skriva izključno interes kapitala, izkoriščanja naravnih virov držav, kjer Nato zvesto ob boku Združenih držav Amerike nastopa v vlogi vzpostavljanja miru in demokracije. Brez te vloge bi morala orožarska industrija odločno zmanjšati proizvodnjo. Uvajanje demokracije z orožjem je ena najbolj sprevrženih metod, ki si jih je zamislil zahodni svet. Že res, da so bili leta 1778 z Deklaracijo o neodvisnosti postavljeni temelji človekovih pravic, a Združene države Amerike so navkljub plemenitim ciljem, ki so si jih zastavili njihovi očetje, skozi dve stoletji in še čez izvajale popolnoma nedemokratično notranjo in zunanjo politiko: od suženjstva, rasizma, preganjanja komunistov (pravih in namišljenih), pa vse do korejske vojne v začetku petdesetih let 20. stoletja in do današnjega Afganistana.
Ameriški izvoz demokracije je bil pogojen izključno z egoističnimi interesi. Po končani hladni vojni in po razpadu Sovjetske zveze je Rusija izgubila status velesile in tako je bilo treba najti nova bolj ali manj namišljena žarišča groženj zahodnemu svetu. S pomočjo friedmanovske ekonomske doktrine, doktrine šoka, so Združene države pod krinko ekonomske pomoči državam v težavah, začele tudi ekonomsko vojno!
In danes: v začetku drugega desetletja 21. stoletja je svet na robu: pred nami so časi, v katerih se kar najlažje razvijejo najbolj maligne oblike nove kolonializacije oziroma okupacije. Ekonomska kriza, ki se je začela prav v Združenih državah, je kot požar zajela ves zahodni svet. In tako znova omogočila nadvlado zasebnih interesov ameriških bankirjev in trgovcev z orožjem, ki so bili, kot še predobro vemo, celo predsedniki, podpredsedniki, ministri za obrambo Združenih držav.
In kje je v tem trenutku vsesplošne ekonomske in moralne krize mesto Slovenije? Zagotovo ne tako, da vedno znova, za ceno rokovanja in fotografirana z ameriškim predsednikom, pa naj bo demokrat ali republikanec, izvaja in potrjuje svojo »voljnost«, ki nas bo stala 6.800.000 evrov, kolikor je znašal naš prispevek k varnosti zahodnega sveta v obliki vohunskih brezpilotnih letal! Tej voljnosti moramo državljani Slovenije reči odločni NE! Naše vrednote, ki smo jih podedovali od razsvetljenstva (tudi našega slovenskega oziroma tedaj kranjskega), niso vrednote izkoriščanja brezpravnih množic, pa četudi je njihova vera drugačna kot naša!, pehanja v vse večjo revščino in s tem odvisnost od Zahoda, ki bo na ruševinah neke druge civilizacije vzpostavil nov red: demokracijo pod protektoratom Združenih držav Amerike in njenih zaveznic, ki so organizirane v Nato!
Temeljna načela, zapisana v ustanovnih listinah Nata, so demagogija, ki jo je treba kot takšno tudi prebrati in jo odločno zavrniti. Zavrniti z izstopom iz tega Severnoatlantskega »zavezništva«! Kajti kdo lahko danes (še) verjame, da so se članice Nata združile z namenom, da varujejo svobodo, skupno dediščino in civilizacijo svojih narodov, temelječe na načelih demokracije, osebne svobode in vladavine prava …, kot je zapisano v preambuli Ustanovne listine iz leta 1948!
Kako Nato »promovira demokratične vrednote«, lahko vidimo vsak dan. Za doseganje ciljev so dovoljena vsa sredstva! To pa pomeni nenehno vzpostavljanje novih in novih vojnih žarišč! Kolateralna škoda v »obliki« sto tisoč civilnih žrtev je »nujnost«, ki bo »poplačana z večnim mirom«. K temu sodi tudi iskanje orožja za množično uničenje, četudi ga ni! Ko je enkrat samkrat taka laž izrečena celo v palači Združenih narodov, je čas, da rečemo odločni NE! Pa četudi bo Slovenija s tem izgubila »status varne države z nizko stopnjo poslovnega tveganja in priložnost sodelovanja v znanstvenem, tehnološkem in informacijskem okolju najbolj razvitih držav, tudi na vojaškem področju,« kot je bilo zapisano ob podpisu našega vstopa v Nato. Da, zlasti in samo na vojaškem področju!
Je čas, ko mora Slovenija jasno in glasno povedati, da ne pristaja na tako »varnost«, ki je v bistvu nenehno podžiganje sovraštva do drugačnih, do muslimanov, ki so že per definitionen vsi potencialni teroristi! Slovenija je dedinja in soustvarjalka vrednot, ki sveta ne delijo na Zahod in Vzhod. Niti na Sever in Jug. Smo dediči tistih, ki so prvič v zgodovini na svoj prapor zapisali: Svoboda, enakost, bratstvo.
Nikakor ne gre za zapozneli refleks na mirovniška gibanja šestdesetih let iz prejšnjega stoletja! Ne gre več za »romantično« razmejitev »ljubezni in vojne«, ampak za temelj naše človečnosti! Ne moremo in ne smemo stati ob strani, medtem ko umirajo nedolžni otroci – od tiste uboge gole deklice iz My Laia izpred pol stoletja, ki beži pred smrtnimi jeziki napalma.
In če danes predsednik vlade (to je bil Janez Janša) govori o tem, da je naša suverenost ogrožena, če bodo naše življenje krojili bruseljski gubernatorji, potem bi z izstopom iz Nata dokazali nesporno suverenost na področju mišljenja in etike!
Zato dajemo pobudo za referendum za izstop Republike Slovenije iz Nata.
Evropa, bleda mačeha
Da sem zaprisežen evroskeptik, ne more biti nikakršnega dvoma. Dvom v Evropo se iz leta v leto samo stopnjuje. Kajti res velja tista misel, izrečena večkrat, in sicer da bi morala biti Evropska unija, če bi hotela dobro »funkcionirati«, podobna Habsburški monarhiji. Problem je le v tem, da Angela Merkel ne more biti Marija Terezija!
Ko smo spomladi leta 2008 udeleženci mednarodnega srečanja pisateljev PEN sedeli v hotelu Park na Bledu in nam je med razpravljanjem na temo Kaj je evropska zavest? pogled od časa do časa zataval k blejskemu otoku, med nami ni bilo vedeža, ki bi oznanjal, da bo čez štiri leta Evropa kot Evropska unija na začetku dokončnega sesutja, ali z Oswaldom Spenglerjem rečeno, da se je že začel dokončni »zaton zahoda«. A prvi znaki »zatona« so se že začeli kazati; že jeseni istega leta, tik pred volitvami, je tedanji minister za kulturo dr. Vasko Simoniti podpisal nezakonit sklep, s katerim je vlada podarila blejski otok, ne le cerkvene objekte na njem, Cerkvi. S to samovoljno odločitvijo se je začela tudi na Slovenskem erozija evropske zavesti, utemeljene na izročilu razsvetljenstva in dveh temeljnih listinah Deklaracije o neodvisnosti (1776) in Deklaracije o pravicah človeka in državljana (1789), ki sta začrtali podobo novega evropskega, tj. zahodnega sveta in človeka.
Da je prav minister za kulturo, doktor zgodovinskih znanosti, storil to nerazumno dejanje, je bil namreč znak, da se je država, torej vladajoča stranka, odpovedala tistemu izročilu, ki narekuje, da je Cerkev ločena od države, s čimer je bila kršena tudi naša ustava. Bila je napoved, da bodo, kadar koli bo vladala desnica, ogrožene temeljne svoboščine človeka in bo kršena ustava. Da država ne bo več država svobodnih in srečnih (!) ljudi, ampak bo postala talka vladajoče stranke. Da bodo zavestno zavržena tudi druga spoznanja, ki nam jih je predalo evropsko razsvetljenstvo: da mora biti vladajoča oblast v službi ljudstva in da je ljudstvu tudi odgovorna za svoja dejanja. Služiti ljudem je najplemenitejše dejanje, se žrtvovati za skupno dobro, blagostanje in srečo, to je naloga vsakega poštenega vladarja.
Naša tedanja pomladna razprava na Bledu je izzvenela, da nekaj takega kot »evropska zavest« tako rekoč ne obstaja, in čeprav nas, Evropejce, veliko stvari povezuje, je nemara še več tistega, kar nas ločuje ali celo razdvaja: da je nacionalno pred – rečeno z marksističnim besednjakom – internacionalnim! Naša skepsa je bila nemara utemeljena tudi s ponesrečenim poskusom napisati evropsko ustavo, saj so se njeni snovalci ustavili že ob preambuli, v katero naj bi zapisali, da je krščanstvo edini neminljivi evropski temelj. Ker se niso mogli dogovoriti niti o samem temelju (!), so bila njihova prizadevanja brezplodna in priznati so morali poraz. Da bi tedaj snovalci ustave, naše skupne evropske ustave, zapisali, da je naš resnični temelj v stari Grčiji, niso imeli poguma! Vatikan je resda najmanjša evropska država, a je najmočnejša!
Namesto (skupne) zavesti se je porodila monetarna skupnost! Evro nam je, tako imenovanim novim demokracijam, dajal lažni občutek enakosti, in tistim, ki še niso dozoreli za ta elitni klub, občutek manjvrednosti! A tisto, kar je bilo zamišljeno kot trdna podlaga, temelj, je postalo zločesta bolezen. Misel, da bo skupna valuta okrepila skupnost svobodnih državljanov, jim tako rekoč podarila še eno od »pravic« ali »svobod«, je bila ne le zmotna, ampak usodna napaka. Pravice, ki sta jih vzpostavili Deklaracija neodvisnosti in Deklaracijo o pravicah človeka in državljana, so postajale odvisne od samovolje finančnih trgov in ocen bonitetnih hiš. Pravice ljudi in državljanov so se v imenu friedmanovske ekonomije začele umikati pred vse agresivnejšimi finančnimi »okupacijami«. Prišlo je do tako imenovanega metuljevega efekta: bankrot ene banke je pomenil razgradnjo socialne države. Plimovanje kapitalskega oceana je polnilo in praznilo in znova polnilo wallstreetske blagajne, ljudem pa so vladajoče elite začele jemati denar in s tem njihovo svobodo. Udejanjalo se ni roparsko gospodarstvo (po Leninu), ampak roparsko bančništvo v duhu Brechtove maksime, da rop banke ni nič v primerjavi z njeno ustanovitvijo! Nenadoma se je izkazalo, da ne gre več za dilemo, ki so jo konec 20. stoletja izpostavljale nove duhovnosti, imeti ali biti, ampak kako biti, ne da bi kar koli imeli.
Evropejci so začeli postajati talci skupnosti, ki se je porodila iz popolnoma prozaičnih ekonomskih razlogov, saj se je v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja začela kot nemško-francoska zveza za jeklo in premog! Se nato razvijala in širila v Evropsko gospodarsko skupnost, ki se ni pretvarjala (in varala svojih državljanov), da gre za novo epoho, za novi zlati vek, ki bo omogočil tako materialni kot duhovni razvoj in razcvet starega kontinenta. A konec osemdesetih let, s padcem berlinskega zidu, so se začeli novi procesi. V Evropi so se poleg starih pojavile tudi nove demokracije. Stare demokracije so se do novih začele obnašati kot vzgojiteljice nevzgojenih, neprilagodljivih otrok. Rodila se je ideja o Evropi dveh hitrosti, dveh razredov: poslovnega in ekonomskega. Hkrati z njo že prvi dvomi o monetarni uniji. Že se je nasilno rodilo novo »zavezništvo«, družina revnih, obubožanih in slej ko prej tudi razlastninjenih in razžaljenih državljanov, poimenovana PIGS, PUJSI. Evropa severa in Evropa juga. Učinkoviti Nemci in leni Grki! Ločevanje in rasizem! Skupni dom je postajal bogataška vila z vrtom, ograjenim z bodečo žico, na katerem so se drenjali tisti, ki so si komajda zaslužili ime Evropejci.
Vladavci so izumljali nove in nove oblike nove ekonomske politike (tako podobne svoji soimenjakinji iz časa sovjetske revolucije NEP!) in jih preizkušali in utrjevali s pomočjo groženj in vcepljanja strahu! Kot da smo vsi laboratorijske podgane, ki naj pokažejo, koliko časa se dà preživeti v vakuumu. Ob tem se je razkrilo še nekaj: sploh ne gre za ekonomijo, ampak za novi fašizem, ki mu je friedmanovska doktrina šoka zvesto stala ob strani in ga spodbujala ne glede na ceno in žrtve! Vse bolj je postajalo jasno, da takšno okupacijo lastne države in njenih državljanov lahko izvaja le tista ideološko-politična formacija, ki se ji je nekoč reklo desnica. Levica je namreč, nenehno obtoževana, da ni nič drugega kot komunistični podmladek, že vnaprej izgubila bitko, saj se ni upala jasno in glasno poimenovati desnice kot fašistični podmladek. In ko je »prava« levica stopila v parlament, se je izkazalo, da preživlja otroško bolezen, ki se ji reče frakcionaštvo in sektašenje.
Phillipe Sollers, francoski romanopisec in mislec, je v svojem romanu o Casanovi zapisal: »Enaindvajseto stoletje bo moralo biti podobno osemnajstemu, ali pa ga ne bo!« Sollers je lahko tako misel zapisal prav ob Casanovi, ki je bil tipičen predstavnik razsvetljenskega nomadstva, kozmopolit, ki nikjer ni imel doma, saj je bil doma povsod, človek, ki je prepotoval Evropo, izumil loterijo, imel v Parizu majhno manufakturo za proizvodnjo kitajske svile, v kateri je delalo petnajst deklet, človek, ki si je želel napisati zgodovino Poljske, ki se je dopisoval z neštetimi umi tedanje Evrope, obiskoval evropske dvore, sodeloval pri libretu za Mozartovo opero Don Giovanni in bil na njeni praizvedbi v Stanovskem gledališču v Pragi leta 1787, našemu Zoisu pošiljal italijanske librete, da jih je ta skupaj z Linhartom prevajal v slovenščino, Zois pa ga je v zahvalo vabil, naj ga obišče na njegovem gradu na Brdu pri Kranju, izvrsten pisatelj, ki je napisal obsežne spomine, in to v francoščini, četudi je bil Benečan, sin čevljarjeve hčere in igralca. In šele nato zapeljivec, erotoman, ki mu tudi moško telo ni bilo tuje.
Ljudje, kot je bil Giacomo Casanova, so v 18. stoletju gradili temelje Evrope: duhovne temelje, ki so omogočali tudi politiki, ekonomiji, znanosti in umetnosti, da so se vse gnale v isto smer: postaviti človeka v središče sveta. Cerkev je bila ločena od države, prosvetljeni vladar Jožef II. je ukinjal meniške rodove, knjige samostanskih knjižnic so polnile dotlej prazne knjižne police novo ustanovljenih nacionalnih bibliotek.
Nov pogled na svet, ne le na Evropo, ampak tudi na Severno Ameriko, kjer so se rojevale Združene države, je omogočala prav skupna zavest, da se je človekov dan začel, in to prebujenje simbolizira bakrorez nemškega slikarja Daniela Chodowieckega, ki ga je naslovil Aufklärung, Razsvetljenstvo, in četudi se je ta izraz dotlej uporabljal le v meteorologiji, je kaj kmalu postal skupen evropski pojem za novo dobo. In luč je rodila misel na svobodo, srečo, enakost vseh ljudi, bratstvo. Človek si je začel upati misliti. Razum je postal temeljni zakon in Montesquieu je napisal Duh zakonov in ustoličil trojno oblast: izvršno, zakonodajno in sodno. Svoboda govora in pisanja sta postajali samoumevni.
Človekove pravice, o katerih se danes toliko govori – in se jih še bolj krši –, se niso rodile šele po drugi svetovni vojni, kakor smo hoteli biti poučeni ob prvem proslavljanju dneva človekovih pravic, s čimer se je želelo predvsem povedati, kako je bivši, totalitarni sistem kršil človekove pravice, ki so bile komajda iznajdene (!), ampak so bile (morale biti) že dve stoletji temelj evropske zavesti. Iz teh pravic je izhajalo, da se vsi ljudje rodijo svobodni ter enaki, da je svoboda to, da lahko storiš vse, kar ne škoduje drugemu, in da je svoboda tudi svoboda izmenjave mišljenja in misli. Oblast pa mora biti javna in delovati v korist vseh, predvsem pa mora biti kar se le da učinkovita in hkrati tudi pragmatična: delovati mora v vsesplošno dobro, pri čemer ne sme po nepotrebnem vznemirjati in nadlegovati ljudi in državljanov.
Dandanes v Evropi ni nikjer več velikih idej, ne mladeniškega zanosa, ne otroške radosti. Že res, da smo si izbrali Beethovnovo IX. simfonijo (s Schillerjevo Odo radosti) za evropsko himno, a kaj je radostnega v tej naši sedanji Evropi?! Smo popolnoma pozabili, da so véliki duhovi razsvetljenstva govorili tudi o sreči; da ima človek pravico biti srečen! Je kje kakšen politik (po Edvardu Kardelju!), ki bi govoril o sreči ljudi!? Ni ga! Če pa je že hotel kaj reči o sreči, mu je prej potekel mandat. Danes je – kot kaže – ključni problem Evrope njena valuta: kako se izogniti temu, da nas prav ta valuta vse skupaj pokoplje.
Valentin Vodnik, eden razsvetljenih članov slovenskih preporoditeljev, zbranih okrog barona Žige Zoisa, je ob ustanovitvi Ilirskih provinc napisal pesem Ilirija oživljena in se z njo priklonil Napoleonu kot tistemu, ki bo vzpostavil nov red tako v Evropi kot na Kranjskem, ki je postala del Ilirskih provinc. V tej pesmi so tudi verzi, vklesani na spomenik francoske revolucije v Ljubljani:
Korintu so rekli
helensko oko,
Iliria perstan
Evropini bo.
Kako jih lahko danes razumemo? Kot da je bil Valentin Vodnik popoln politični analfabet? Da je njegovo navdušenje nad francosko okupacijo Kranjske in drugih »ilirskih« provinc mejilo na kolaborantstvo ali celo na izdajstvo? Po Napoleonovem padcu ga je cesar Jožef II. zaradi njegovega navduševanja nad Francozi kazensko upokojil. A Valentin Vodnik, prvi slovenski pesnik in urednik prvega slovenskega časopisa Ljubljanskih novic, je v navedenih verzih izrekel utopično misel, ki se je skorajda že začela uresničevati, a so jo gospodarji Evrope, te naše blede in vse bolj zbegane mačehe, nasilno obrnili v njeno nasprotje.
Knjiga je orožje
Letos mineva 145 let od ustanovitve Društva slovenskih pisateljev. Tedaj je pobudnik ustanovitve dr. Davorin Trstenjak med drugim zapisal – bili smo še v avstro-ogrski monarhiji, tej ječi naroda, kot so menili marksisti –, da je »pisateljska država republika«. V tem republikanskem duhu moramo pisatelji, člani društva in tudi tisti, ki to niso (!), zahtevati spoštovanje pravic, ne le avtorskih (!), ki nam gredo, ker ustvarjamo duhovno bogastvo, smo pastirji slovenskega jezika, reprezentiramo slovensko literaturo v tujini in s tem tudi državo, četudi jih bodo naši izvoljeni predstavniki zagotovo prepoznali kot nerealne, kot utopijo, kot še en fantazijski izdelek literatov. Čeprav ni več mogoče mahati s prapori, na katerih bi bile zapisane zahteve pariških študentov iz leta 1968, Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče!, smo soočeni s popolno gluhostjo, aroganco, ignoranco vladalcev. Že leta si skupaj z drugimi predstavniki civilne družbe prizadevamo vzpostaviti dialog z vlado, v katerem bi lahko podrobneje pojasnili, zakaj naše zahteve in predlogi niso utopija, ampak nujnost, če hoče slovenska družba preživeti. Saj smo narod knjige, kajne? Tako kot se samo po sebi razume, da je potreben dialog med socialnimi partnerji, bi moral biti na ravni vlade vzpostavljen tudi kulturni dialog. Saj je – žal! – Nacionalni svet za kulturo vse bolj papirnat tiger, ki je tako ali tako le »posvetovalni« organ, vladi lahko le »svetuje«, to pa je manj kot nič!
A ne tako daleč od nas pisateljev, ki domujemo na Tomšičevi, je Gregorčičeva, kjer vlada vlada, na katero smo v zadnjih letih naslovili vrsto vprašanj, predlogov, zahtev. Deležni smo bili le molka, ki v tej zgodbi zagotovo ni zlato. Res sta bila zadnja ministra, točneje ministrica Julijana Bizjak Mlakar in minister Tone Peršak, vedno pripravljena, da sedeta z nami za mizo, a oba, tako kot tudi mi, pisatelji, sta vedela, da je njun »manevrski prostor« zelo zamejen, omejen. Kajti proračunska sredstva za kulturo so nerazumno majhna! Zato se moramo o tem pogovarjati skupaj s predsednikom vlade in finančnim ministrom oziroma ministrico. A onadva ne čutita nikakršne potrebe, da bi se pogovarjala s pisatelji in z drugimi ustvarjalci na področju kulture. Predsednika vlade ni ganil niti letošnji govor predsednika Upravnega odbora Prešernovega sklada Vinka Möderndorferja 7. februarja v Cankarjevem domu! Četudi bi moral od sramu vsaj zardeti. Gre za skorajda nepojmljivo aroganco, ki se ne zaveda, da smo navkljub vsemu tudi pisatelji del volilnega telesa in da na prihodnjih volitvah ne bomo »nagradili« takega zaničljivega odnosa vladajoče »elite« do neposrednih proizvajalcev knjige. In še: vedno znova, tudi danes ob zahtevah Kataloncev po samostojni državi, se poudarja nujnost dialoga. Pa se vsi mi, ki to nujnost prepoznavamo, zavedamo, kakšen je lahko dialog med tistimi, ki imajo v rokah vso moč, in onimi, ki te moči nimajo in katerih edina moč je izrečena in pisana beseda. Lahko, da v Svetem pismu piše, da je bila v začetku beseda, a na koncu je zagotovo ne bo! Sicer pa se lahko v še tako katoliški državi, kot je Španija, Sveto pismo začasno »suspendira«, da lahko zapojejo pendreki.
Četudi je naša država, tudi ona vse bolj bleda in zbegana mačeha, že zdavnaj ugotovila, da mora poskrbeti za izdajo slovenske knjige, in sicer tako, da njen natis, izdajo sofinancira prek Javne agencije za knjigo, se mora te svoje modre odločitve tudi držati! Če omenim samo »nesrečni« davek na knjigo, za katerega se zavzemamo, da bi bil ničelne stopnje – vedno znova slišimo, da to ni tako preprosto, kot si predstavljamo. Pri tem država pozabi (ali hoče pozabiti), da je Državni zbor 27. septembra 2011 sprejel Deklaracijo o usmeritvah za delovanje Republike Slovenije v institucijah EU, v kateri je tudi izražena potreba po »vzpostavitvi možnosti odobritve ničelne stopnje DDV« (kako previdno zapisano!), saj proti uvedbi le-tega ne more biti argumentov notranjega trga, ker se odvija na lokalni ravni in s tem ne izkrivlja konkurence na notranjem trgu. V zadnji Deklaraciji za obdobje 2016–2017 te ponižne prošnje ni več!
Ob tem ne morem niti mimo Javne agencije za knjigo, ki – žal – svoje naloge ne opravlja zadovoljivo. Zakaj? Ker je le paradržavna agencija, ki je odvisna izključno od proračunskih sredstev, kar pomeni, da je le distributer sredstev, ki jih odobri ministrstvo za kulturo in jih potem ministrstvo za finance preverja in preverja. Dokler se na ministrstvu za kulturo ne prebudi še notranja »revizorka«, sekretarka Helena Jakitsch, ki vso zadevo vzame še v svoje roke in jo želi kar se da natančno preučiti. In mimogrede na slovesnosti za pobitimi domobranci izreče še kakšno psovko na račun tistih, ki so imeli toliko poguma, da so se uprli okupatorju!
Pri Javni agenciji za knjigo ne gre toliko za vprašanje (ustrezne) sestave komisij, ki odločajo o tem, kateri naslov bo dobil subvencijo, niti ne direktorja. Agencija bi morala biti veliko bolj samostojna, pridobivati bi morala tudi zunajproračunska (evropska) sredstva, predvsem pa bi morala stati ob strani pisateljem, ko se borimo za svoje pravice. Je mar za eno avtorsko polo (30.000 znakov s presledki) res ustrezen honorar 365 evrov bruto?
Resnici na ljubo je treba priznati, da je zaradi »objektivnih« razlogov prodaja knjig upadla, a tudi po zaslugi ministrstva za kulturo, ki je že za časa ministra Uroša Grilca zmanjšalo sredstva za nakup knjižničnega gradiva za 800.000 evrov, zaradi česar založbe knjižnicam prodajo manj knjig. Posledično so se sredstva iz davka na knjigo zmanjševala in niso več v razkoraku kot pred leti, ko je bilo z davkom na knjigo zbranih trikrat več sredstev, kot jih je država namenila za subvencioniranje izbranih naslovov leposlovja, humanistike in prevodne literature. In nikar ne pozabimo na nedavno prijazno opozorilo ministrice za finance Mateje Vraničar Erman, da bi bile, če bi vendarle ugodili našim zahtevam po ničelni stopnji davka, potem vse (!) knjige oproščene davka (tudi kuharske in druga »lažja« literatura).
Zahteve slovenskih pisateljev, članov društva in tudi tistih, ki niso člani, se ne začnejo in se ne končajo pri davku na knjigo, ampak se predvsem osredotočajo na položaj tistih, ki knjigo pišemo! Veliko je tako imenovanih samozaposlenih, nekaj je tudi takih s statusom s. p. (kot vodovodni inštalaterji ali vulkanizerji), no, nekaj pa nas je tudi že upokojencev. Če naš »lokalni« trg ne zmore regulirati cene knjige in števila prodanih izvodov (zato naj bi bila knjiga oproščena DDV-ja!), potem ne more biti pisatelj postavljen »na trg«! Položaj slovenskega pisatelja je sramoten! Podatek, da šestdeset odstotkov tistih, ki imajo status samozaposlenih, mesečno povprečno zasluži toliko, kot znaša minimalna plača, trideset odstotkov pa jih živi na pragu revščine ali celo pod njim, je podatek, nad katerim bi se zgrozil celo vsega hudega vajeni Ivan Cankar in bi znova napisal Slovensko ljudstvo in slovenska kultura!
To sramoto želimo, moramo sprati s sebe! Naj nastopi čas »očiščenja in pomlajenja«, čas nove reformacije, ki bo predvsem kulturna reformacija in novi humanizem, v katerem bo štelo duhovno bogastvo posameznika in narodov, ne pa multinacionalnih korporacij, ko ne bo več dileme biti ali imeti in ko bo naša pisateljska država znova postala republika. In tu nam ne bo stalo na poti prav nobeno pravilo, niti »fiskalno«! Knjiga je orožje, je rekel Brecht, in mi izdelujemo knjige!
Nacija in kultura
Dan pred začetkom oktobra se je končala t. i. javna razprava o osnutku Nacionalnega programa za kulturo 2018–2025 (NPK), ki ga je pripravila ekipa ministra Toneta Peršaka. Kljub temu da se je v obsežnem dokumentu (76 strani) pojavila zanimiva misel, ki ji lahko mirne duše pritrdim, in sicer da kultura dela družbo in ne družba kulture, pa je bil dokument skorajda enoglasno zavrnjen, četudi (še) ne vemo, kakšni bodo rezultati javne razprave. Če bi hotel zapisati vse pomisleke, ki so se porodili ob branju NPK, bi to vzelo preveč prostora, saj tako rekoč ni strani, ki ne bi vzbudila pozornosti kritičnega bralca. Pozitivno je zagotovo dejstvo, da je program napisan za obdobje osmih let (in ne štirih, kot so bili prejšnji), ob čemer pa je treba imeti v mislih tudi to, da bomo čez leto dni že imeli novo vlado, novega ministra oziroma ministrico za kulturo, ki bo z vso svojo »diskrecijsko pravico« omenjeni dokument, kljub temu da bo sprejet v Državnem zboru, lahko zavrgel, ga zaklenil v predal in na novo začel sestavljati (še en) NKP! Pričujoči dokument tudi ni seznam neuresničljivih želja, kot so običajno ministri označevali nacionalne programe za kulturo svojih predhodnikov. To pa je skorajda vse, kar se da pohvaliti, kajti dokument bi moral spremljati tudi Akcijski načrt, v katerem bi bile podrobneje definirane posamezne naloge, ki jih navaja NPK.
Zagotovo je temeljna ugotovitev, da je besedilo pregostobesedno, veliko stvari, misli, formulacij se nenehno ponavlja: najbolj moti nenehno izpostavljanje »javnega interesa«, ki postaja nekakšna ideološka mantra! Kajti ta »javni interes« od kulture pričakuje vrsto stvari: ne le kvaliteto, kar je razumljivo, ampak tudi uresničevanje pričakovanj javnosti (!), ob vsem tem pa še »verodostojnost« t. i. »kulturnih dobrin« (bene culturale, izraz prevzet iz italijanske uporabe poimenovanja ne le umetniških del, ampak ali predvsem artefaktov s področja kulturne dediščine).
Dokument s poimenovanjem kulture za družbeni podsistem kulturo uvršča med vse druge podsisteme, kar je sicer (morebiti) prav, a vendar sam izraz ne ustreza, še zlasti, ker se v besedilu kar naprej izpostavlja kultura kot tista identitetna točka, zaradi katere smo bili, smo in bomo, kar za druge »podsisteme« težko trdimo. Da je ta »podsistem« deprivilegiran, je dejstvo predvsem zato, ker ta podsistem ni enakovreden z drugimi družbenimi podsistemi!
Dokument načenja tudi dilemo, ali je kultura »sama sebi namen« (beaux arts) ali mora reflektirati avtorefleksije posameznika in skupnosti, ki se zdi nekoliko neprepričljiva. Še zlasti, ker se pogosto omenja »pričakovanja« javnosti (t. i. javni interes), pri čemer se nehote zastavlja vprašanje, kaj javnost resnično pričakuje. Umetnost (ne glede na to, ali si sama nadene naziv avantgardna) hodi vedno korak ali dva pred javnostjo in ji ponuja predvsem tisto, česar si ta javnost sploh še ne zna, ne zmore zamisliti, pričakovati. Umetnost (kultura) je in bo vedno odpirala vrata v neznano, zato ne more biti nobenega pričakovanja javnosti. Je mar Prešeren hodil od vrat do vrat in (javnost) spraševal, kaj pričakuje od njega?! Če bi bilo tako, da bi umetnost uganjevala pričakovanja javnosti (publike), bi ne imeli ne Prešernovih Poezij, ne Kosovela, ne Kocbeka, ne Šalamuna … kaj šele Mallarméja, Rimbauda, Baudelaira.
NPK 2018–2025 se večkrat sklicuje na Rudija Šeliga, ki je leta 2000 pripravil Slovenski nacionalni program kulture. A to sklicevanje je slab alibi, kajti Rudi Šeligo NPK ni razumel kot nekakšno resolucijo, ki jo sprejme partijski kongres, ampak kot kulturno ustavo, na osnovi katere naj bi se sprejemali štiriletni načrti, tudi finančno kvantificirani, skladno s katerimi bi se financirala kultura.
Žal so pozneje ti NPK postali le seznami želja, bolj ali manj neuresničljivih, zlasti pa je vsak novi minister vehementno zavrnil predhodni NPK kot nerealen, utopičen. Kljub temu da gre za dokument, ki je potrjen v Državnem zboru in mora slednjemu minister za kulturo vsako leto tudi poročati o uresničevanju, je le bolj ali manj neobvezen »dokument«, v vsakem primeru papirnat, tako da ne more nikomur niti koristiti niti škodovati.
Rudi Šeligo se je še pred letom 2000, ko je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev, zavedal, da mora civilna družba reartikulirati dve vrednoti, in sicer svobodno osebo in suvereno nacijo, s čimer je Šeligo nerazdružljivo povezal narodno in individualno osebo. Artikulacija civilne družbe kot politične sile pa je postavila tudi temeljno vprašanje prehoda iz enopartijske republike v demokratično državo. V procesu, ko civilna družba prevzema oblast, Rudi Šeligo vidi svojevrsten paradoks, kajti v osemdesetih letih preteklega stoletja se je vzpostavila razlika med civilno družbo in (pravno) državo. Potem je prišlo do točke (preloma), ko je civilna družba vstopila v državo, v službo državi, s čimer se je odprlo temeljno vprašanje o naravi (naše) demokracije: imeti predstavniško ali neposredno demokracijo?
In dalje: se vrednote civilne družbe lahko »brez poškodb« prenesejo na politično oblast? Ali drugače: ali lahko ideje, porojene na Tomšičevi 12, »preživijo« na Šubičevi 4? In še: ali lahko kultura (kot del civilne družbe) preživi v sferi »apolitičnosti«? Dejstvo je, da je kultura vedno na neki način subverzivna, in kako naj ohrani svojo subverzivnost, če se zaposli pri državi?
Rudi Šeligo na ta vprašanja odgovarja četudi posredno, a zelo nedvoumno, saj meni, da »kultura kliče v svetlobo dneva, evocira človekovo neponovljivost, nezamenljivost, njegovo enkratnost«. Kultura je celostni položaj človek v svetu, ali z besedami Edvarda Kocbeka: Kultura je »zaobjem celotnega življenja«. Zato naj kar takoj dodam: trditev, da zdaj, ko imamo samostojno in suvereno državo, članico Evropske unije, kultura nima več takega pomena, vloge, kot jo je imela pred tem, ko še nismo imeli svoje države, je napačna. Kultura ima danes in tu še večji pomen, kot ga je imela pred četrt stoletja. Zakaj? Ker smo del Evropske unije, katere zidovi kažejo vsak dan več razpok, in ko ugotavljamo, da je stara gospa izgubila kompas, da od nje kmalu ne bo kaj več, kot je bilo na začetku, »skupnost premoga in jekla«! Kultura je (naša) svoboda in svoboda je (naša) kultura! Prav nikakršna prenova kulturnega modela nam ne bo pomagala, niti za sto odstotkov povečana proračunska sredstva za kulturo nam ne bodo pomagala, če ne bomo razumeli kulture tako, kot jo je Rudi Šeligo: »Anagram svobode je kultura.«!
Kajti kultura proizvaja smisel, a ne le smisel, ampak tudi simbole, brez katerih človek ne more ostati človek. Pred 40.000 leti je v jami El Catillo v Španiji človek prvič pustil na steni odtise svojih dlani in s tem sebi in vsem nam povedal, da svet in življenje niso le lov, hrana, ogenj, rojevanje otrok, ampak tudi opredmetenje njegovih sanj!
Rudi Šeligo je bil toliko vizionar kot praktik. Zavedal se je, da, prvič, civilna družba s pojavom političnih strank izgublja svojo moč. Da se tudi pisatelji, kot paradigmatični ustvarjalci presežne vrednosti na področju duha, soočamo z neizprosnim dejstvom, da je demokracija mogoča le kot predstavniška (ne glede na volilni sistem!), da je preskok iz socializma v kapitalizem, iz socializma, ki si je skušal nadeti človeški obraz, v kapitalizem, ki je vse prehitro pokazal svojo kanibalsko naravo, boleč in poguben za marsikatero družbeno skupino, družbeni »podsistem«. Da ne gre za vprašanje, kako se bomo ravnali po zakonih demokracije (kot najboljšega sistema med slabimi!), saj o tej »demokraciji«, obljubljeni deželi vseh, ki so, smo živeli v totalitarnih režimih, ne vemo nič, predvsem pa smo brez vsakršne demokratične izkušnje.
Razliko med evropskim Zahodom in (nekdanjim) Vzhodom je kar najbolj nazorno opisal letošnji avtor Odprtega pisma Evropi Stefan Hertmans, ki je zapisal, da je bila razlika med Zahodno (demokratično) Evropo in Vzhodno (totalitarno) Evropo le v tem, da so na Zahodu ljudje verjeli, da v vseh pomembnih stvareh država odloča namesto njih, na Vzhodu pa je država (nedemokratična oblast) v ljudeh gojila nenehno paranojo, diktatura proletariata je pomenila vladavino partije. Zahod se je tolažil z navidezno demokratičnostjo sistema prostega trga, v katerem je bil posameznik prav tako spregledan. »Enim so zaprli usta, druge na smrt razvadili,« zapiše Stefan Hertmans. Kultura na Vzhodu je morala iznajdevati najrazličnejše oblike preživetja (samizdat, napol ilegalna, zasebna eksperimentiranja v gledališču, glasbi, likovni umetnosti), na Zahodu pa so se po letu 1968 celo uporniki začeli obnašati kot »razvajen, potrošniški otročaj«. Tako Zahodu kot Vzhodu, državljanu in prebivalcu obeh hemisfer pa je bilo skupno, še ugotavlja Hertmans, prepričanje, »da bo vse strukturne težave rešila država, on pa ji bo po lastni volji ali pod prisilo sledil«.
Žal je preteklo četrtstoletje pokazalo – in vse jasneje se to potrjuje –, da politična (in ne demokratična) elita, ki je le pogojno elita, ne razume kulture več kot pogoj in zagotovilo (tudi svoje) svobode. Zanjo je kultura še vedno nepotreben strošek! Je luksuz, ki se mu moramo v časih »krize« razumno odpovedati, brez nje bomo že kako preživeli. In ministri za kulturo se nenehno sklanjajo nad debele šope papirja, na katerih piše »prenova kulturnega modela«.
Rudi Šeligo je že oktobra 1990 ugotavljal (v referatu Spremembe: kultura in svoboda), da pri nas (žal) ni prišlo do očiščenja in pomlajevanja. In danes, oktobra 2017, lahko samo rečem: kultura je še vedno krizantema na beračevi suknji. Krojači pa razmišljajo in razmišljajo, kako bi ukrojili beračevo novo suknjo!
Koliko je vredna kultura?
Ob branju osnutka NPK 2018–2025 si moramo slej ko prej zastaviti temeljno vprašanje o deležu (ali odstotku BDP), ki je v državnem proračunu namenjen kulturi, in sicer: ali se kultura ravna po proračunu (razpoložljivih sredstvih) ali pa se mora proračun ravnati po potencialni kulturni produkciji? Verjetno ni treba pojasnjevati, da je nujna stroga selekcija pri izbiri programov, ki naj se sofinancirajo iz javnih sredstev, pri čemer je v besedilu nenehno izpostavljena strokovnost (kriterij, normativi in standardi), kar budi temeljni pomislek: ali imamo dovolj neodvisne strokovne javnosti, ki bo lahko sodelovala pri selekciji? Primerov iz bližnje preteklosti in tudi sedanjosti je veliko, govore pa o tem, da takšne neodvisne strokovne javnosti nimamo. Saj nam je uspelo zatreti tudi kritiko, ki ji mediji namenjajo vse manj prostora. Stritar, naš prvi literarni kritik, »centralna postava slovenske literature«, kot ga je poimenoval Ivan Prijatelj, je med drugim zapisal: »Najbolj žalostno poglavje naše kritike je naša dnevna kritika, ki naj bi bila v razvoju ljudskega okusa nekako pripravljalna šola in ki naj bi bila radi tega izvajana s posebno skrbnostjo in vednostjo.« Ob tem Stritar ne spregleda »velike zmote današnjih časov« in »pregreh naših novih pesnikov«, kar je posledica vse bolj razširjene »omike«, zaradi česar je umetnost postala »demokratična«, kar pomeni, da smo vsi enaki … »vsi smo poetje«. Če to prevedemo v današnji »žargon pravšnjosti«, bi pomenilo, da je po koncu literarnih ideologij (reizem, ludizem, lingvizem, karnizem, magizem …) nastopila doba avtopoetik, ki se je počasi razpršila, tako da je danes vse dovoljeno, celo tisto, kar je (bilo) izrecno »prepovedano«.
Strateški cilj NKP mora biti (resnično, ne le na deklarativni ravni) vzpostaviti drugačen status kulture, predvsem pa zagotoviti večji delež proračunskega denarja. V dokumentu je jasno poudarjeno, zakaj mora Slovenija namenjati za kulturo več denarja kot druge (večje) države. Ne nazadnje je pomemben faktor tudi t. i. trg, ki pri dveh milijonih prebivalcev ne more biti resničen trg, ampak je le leseno železo. Sprašujem pa se, ali bo predvidena rast proračunskih sredstev (1,5 oziroma 1,8 %) zadovoljila normalno delovanje vseh področji kulture (umetnosti), pri čemer so nekatera področja ne le podhranjena, ampak celo zanemarjena! Zato je zahteva kulture, da se ji namenja 2,5 %, legitimna! Ne glede na sprejeto fiskalno pravilo. Res je, da kultura ni članica Nata, zato ji nihče od zunaj ne more narekovati, koliko naj država nameni za ta »podsistem«. Je pa slovenska kultura močnejša od vsakršnega Nata! Predvsem pa je za naš obstoj neprimerno pomembnejša kot osemkolesniki ali petnajst slovenskih vojakov, ki smo jih morali napotiti na misijo v Afganistanu! Predvsem pa mora minister za kulturo nehati govoriti o t. i. hiperprodukciji, ki da je (poleg samozaposlenih, ki jim je v kulturnem proračunu namenjenih osem milijonov evrov) največji problem! Problem za koga? Za državo? Za proračun? Če smo narod kulture, če Pevca slavimo kot slovenskega Orfeja, potem se minister tej »hiperprodukciji« ne sme čuditi. Kot primer zna vedno znova navesti, da je bilo, ko se je začela podeljevati nagrada kresnik, v konkurenci sedemnajst romanov, danes pa jih je sto dvajset! Minister za kulturo bi moral biti te (hiper)produkcije vesel, saj so v njej udeleženi zlasti mladi in mlajši ustvarjalci, ki še vedno, vsej perverznosti globaliziranega sveta navkljub, iščejo in najdevajo smisel v ustvarjanju, v ustvarjanju presežne (simbolne) vrednosti, ki bogati osiromašeno zavest sodobnega potrošnika.
Slovenska zgodovina, zgodovina Slovencev na poti od naroda k naciji, se je odvijala na časovnici od Pohlinove slovnice (1768) do samostojne države (1991).Torej je bilo naše prvo orodje samoprepoznavanja in orožje samopotrjevanja jezik. Ko se je poleti 1789 začela francoska revolucija, je Linhart pisal Županovo Micko! In Vidmar je upravičeno dejal, da je to bila »vedra revolucija«.
Ker smo se Slovenci v zgodovini prepoznavali kot narod kulture (partizanski odredi so bili poimenovani po pesnikih!), z ustanovitvijo samostojne države tega dejstva nismo mogli preprosto preskočiti, ga odvreči, ga zamolčati. Dokument omenja, da je kultura ključnega pomena za prepoznavanje države oziroma nacije, da kultura ostaja tako rekoč celo edino področje, na katerem lahko razvijamo svojo identiteto, a hkrati v to samoprepoznavanje, samorazumevanje, ki vendarle izhaja iz druge polovice 18. stoletja (Pohlin, Linhart, Kumerdej, Zois …), torej iz razsvetljenstva, vstopa t. i. vseobsežni javni interes, ki »terja od začetka oblikovanja predmetov z estetsko funkcijo, pripovedovanja zgodb o medčloveških odnosih, o nastanku sveta, človeka, skupnosti …, vendar se tudi spreminja glede na naravo in položaj skupnosti in ravno zato ima javni interes tako razsežnost univerzalnosti in globalnosti kot tudi razsežnost posebnosti oziroma vezanosti na določeno skupnost in kulturo v okviru te skupnosti«.
Iz tega pisci (le zakaj ostajajo anonimni?) dokumenta znova izpostavijo misel, da so pričakovanja občinstev oziroma javnosti v zvezi s kulturo precej drugačna od tega, kar kot potrebe in interese širše javnosti pogosto predpostavljajo/predstavljamo načrtovalci kulturnih programov in projektov. Velika večina javnosti danes pričakuje od kulture tudi kaj drugega, predvsem neposrednejši nagovor oziroma odziv na posameznikova osebna pričakovanja in v manjši meri tradicionalno usmeritev in razumevanje kulture kot narodotvorne in državotvorne dejavnosti … Kultura (tako se baje pričakuje) naj bi postala način življenja skupnosti, prispevala več na področju družabnosti in družbenosti, zadovoljstva posameznika, razvedrila … torej entertainment.
Uresničevanje javnega interesa nadalje pomeni zagotavljanje javnih kulturnih dobrin (bene culturale), spodbujanje ustvarjalnosti državljanov …, zato »mora država po eni strani zavestno in načrtno v kar največji meri spodbujati in podpirati dejavnosti, ki so bistvenega pomena za ohranjanje, razvoj in izražanje skupnostne identitete, in tako zagotavljati obstanek in integriteto skupnosti«.
Temeljna ugotovitev je, da se javnemu interesu, ki je vedno znova nekoliko drugače definiran, kot da se s tem priznava izmuzljivost tega pojma, daje prevelik, celo ideološki pomen! Najbolj nazoren primer pleonazma: subjekt javnega interesa in udejanjanje javnega interesa je javnost. Sledeč tem ugotovitvam se kultura ne prepoznava več kot narodotvorna oziroma državotvorna, ampak kot družbotvorna kategorija! Zato je to stvar celotne družbe in tudi celotne vlade! Lepo zapisano, četudi težko uresničljivo, ali z besedami Giordana Bruna: Se non è vero, è ben trovato!
Kot vizijo, ki naj bi bila leta 2025 že uresničena, lahko preberemo, da bodo področja umetnosti, kulturna dediščina in ljubiteljska kultura splošno priznani kot ključni nosilci refleksije in družbene kohezije … Kulturna politika bo sprejeta in strateško umeščena v izvajanje vseh politik na ravni države, lokalih skupnosti … Temu bi težko rekli vizija, a zlahka utopija. Zakaj utopija? Ker bo država vsakič, ko bo prisiljena varčevati ali dosledno upoštevati t. i. fiskalno pravilo, zategnila pas pri kulturi, ji zadrgnila vrv okrog vratu. Varčevanje na področju kulture, kot je bilo določeno z Zakonom o uravnoteženju javnih financ (2012), je milo rečeno, nesmotrno. Ekonomski pokazatelji kažejo, da se vlaganje v kulturo (na daljši rok) obrestuje. Nobelovec Paul Krugman opozarja, kako škodljivo je »zategovanje pasu«, še več: da si z varčevanjem v sferi t. i. družbenih dejavnosti država povzroči več škode kot koristi. Varčevanje povzroča pri državljanih nezadovoljstvo, ki prerašča v jezo, ta pa v sovraštvo, če parafraziram misel filozofinje Renate Salecl.
Narod knjige
Sami sebi radi rečemo, da smo narod knjige in da je Primož Trubar, oče naše prve knjige, tudi naš oče, saj nas je prvi poimenoval za Slovence. Skozi stoletja smo ohranili svoj jezik in v njem pisali ne le leposlovne knjige, ampak tudi strokovne, kar kaže, da smo se zavedali jezika in literature kot konstitutivnih elementov, na katerih smo gradili svojo narodotvornost in končno zgradili tudi samostojno državo.
Naš knjižni trg je majhen, zato tudi zelo občutljiv na vsakršne posege in zagotovo bi bila prodaja Mladinske knjige, in znotraj nje tudi Cankarjeve založbe, poseg, ki bi grobo posegel v naše založništvo in knjigotrštvo. Tuji kupec zagotovo ne bi imel posluha za izdajanje Čebelice in Enciklopedije Slovenije, pa slovarjev in leksikonov. Pri nakupu bi ga vodili izključno interesi kapitala in zaslužka.
Trenutna lastniška struktura, ki je v rokah Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB), nas, vse slovenske pisatelje, prevajalce, ilustratorje in druge soustvarjalce knjig, mora navdajati z resno skrbjo, da bi s prodajo to pomembno podjetje, ki z ustvarjanjem knjig, predvsem pa s prisotnostjo svojih knjigarn po vsej Sloveniji, skrbi za poslanstvo knjige v Sloveniji, izginilo. Izginilo, kot garant prisotnosti slovenske knjige in njenega dostopa na tržišču.
V preteklih letih je bilo mnogokrat slišati argumente, da je to ali ono podjetje v nacionalnem interesu oziroma je t. i. strateška naložba in da mora država zato poskrbeti, da ne pride v tuje lastništvo. Pri tem pa velikokrat nismo znali niti jasno opredeliti, v čem bi bila taka naložba pomembna za obstoj naroda in njegove identitete.
Ob Mladinski knjigi (in z njo Cankarjevi založbi) smo prepričani, da je t. i. nacionalni interes nedvoumen in utemeljen: s prodajo tujemu kupcu bi ne izgubili le založbe, torej producenta, ampak tudi prodajno mrežo slovenske knjige. Državni zbor Republike Slovenije je potrdil Nacionalni program za kulturo 2014–2017, v katerem je zapisano, da bo država skrbela za knjigo, in sicer tako, da bo podpirala »zahtevnejšo knjižno produkcijo s področja leposlovja in humanistike, vzpostavljala okoliščine za nastanek, razvoj in dostopnost kvalitetne knjižne produkcije bralcem na celotnem območju Republike Slovenije«.
Prodaja Mladinske knjige tujemu kupcu bi vsa ta prizadevanja izničila. Ob tem je treba opozoriti, da bi ob primernem lastništvu lahko Mladinska knjiga z bistveno manjšimi stroški podpirala nadaljnji razvoj in obstoj slovenske knjige, kot bi bilo to mogoče ob njeni prodaji. Strošek vnovične vzpostavitve producenta in knjigotrške mreže se ne more primerjati s sredstvi za ohranjanje podjetja Mladinska knjiga. Seveda je treba zagotoviti primerno lastniško strukturo in s tem izvajanje poslovne politike, ki bo zasledovala temeljni cilj: skrb za slovensko knjigo, za njene avtorje, ilustratorje, oblikovalce, lektorje. Hkrati pa tudi skrb za kvalitetne prevode iz svetovne književnosti.
S takimi besedami že skoraj tri leta »obstreljujemo« pristojne, od predsednika vlade do finančnega ministra oziroma ministrice, gospodarskega ministra in ne nazadnje tudi kulturno ministrico in sedaj ministra, da država vendar ne bi dovolila prodaje založbe Mladinske knjige tujemu kupcu. A doslej so bila vsa naša prizadevanja kronana z ignoranco. Najpomembnejši podatek, ki nam ga je nedavno zaupala ministrica za finance, je, da Mladinska knjiga zadovoljuje le enega od šestnajstih kriterijev, da bi se lahko prepoznala kot strateška naložba. Se pa je kot strateška naložba prepoznalo podjetje Koto, ki se ukvarja s svinjskimi kožami oziroma t. i. kafilerijo (SSKJ: obrat za predelavo klavniških odpadkov in trupel poginulih živali).
Slovenska narodna knjižnica
Le kje je ta naš NUK II? Nekam se je skril, četudi je bil zanj objavljen mednarodni projektni razpis in sta na njem zmagala domača arhitekta. A kje, za vraga je? Lokacija je prekrita s parkiranimi avtomobili, kar meščanom in prišlekom omogoča udobnejšo mobilnost. Mestni občini pa dodaten zaslužek. Je kje na svetu narod, nacija, ki bi prostor, kjer naj bi bila zgrajena nacionalna knjižnica, spremenil v parkirišče?! Jaz ga ne poznam. Minister za kulturo je pred časom pojasnil, da sploh ne rabimo nove narodne knjižnice, ampak le sodobni depo. Poleg tega, da je ocena investicije, ki se suka okoli 40 milijonov evrov, previsoka. Je pa nekaj takega izsilil od vlade zdravniški sindikat Fides za urejanje »plačnih nesorazmerij« med zdravniki! Narodno zdravje se res ne more primerjati z narodno knjižnico oziroma z duhovnim zdravjem naroda!
Sicer pa je z investicijami na področju nacionalnih kulturnih ustanov težava. Velika težava. Prevelika, da bi jo lahko rešil kateri koli minister ali celotna vlada! Ljubljansko Opero smo prizidali in nekateri so (bolj ali naj upravičeno) ta prizidek preimenovali v »grozidek«. Sedaj se nam obeta še prizidek Drami. Leta 1943, med vojno, je Emil Frelih v tedanjem Gledališkem koledarčku objavil zelo poučen spis, v katerem je razmišljal o Ljubljani kot gledališkem mestu in načrtoval prihodnost gledaliških hiš: skrajni čas je, zapiše, da se zgradi novo, ljudsko in demokratično gledališče (ne več v podobi baročne škatle oziroma podkve), Opera in Drama pa morata dobiti novo namembnost. Opera, ki je nekoliko večja od nekdanjega Nemškega gledališča, zgrajenega 1911, naj bi bila še vedno namenjena operi, baletu itn., Drami pa bi morala biti prvič povrnjena njena originalna arhitekturna podoba (a se je pozneje še kar prizidovalo in nadzidavalo), njen oder pa bi bil namenjen lažjim, zabavnejšim oblikam odrske umetnosti (operetam, kabaretom itn.). Toda ker se ne damo, ker se nočemo učiti od predhodnikov, imamo, kar imamo. Oziroma nimamo.
Epilog, ki še ne pomeni konca
Bili so oktobri in še bodo; listje rumení, rjaví, odpada, kostanji ležijo na vlažnih tleh, veverice skačejo z veje na vejo, hitijo z enega drevesa na drugega, rahla ploha zapusti temneče se nebo in je sladek spomin na tista davna leta, ko smo živeli v svinčenih časih, danes je prav táko, svinčeno nebo, a smo kljub enoumju živeli svobodnega duha. Čas je bil še mlad in veliko je obetal. In brali smo pesmi Dylana Thomasa.
Ko sem bil mlad in lahak pod vejami jablan
pri zibajoči se hiši in srečen kakor je bila trava zelena,
in noč nad sotesko zvezdnata,
me je pustil čas, da sem plezal
vriskajoč, zlat v srečnih dneh njegovih oči …
Praprotni grič, prevod J. Udovič