Iskal sem prostor, še zadnji dosegljivi samotni kraj, kamor bi ubežal pred jesenjo, da bi se predal milemu prividu, ki stoji za vsako pesnikovo besedo in me nagovarja, da bi zmogel dokončati ta nedokončani dialog; spominjanje na bralčevo potovanje duše k Vratom nepovrata. Znova odprem knjigo in že v prvem verzu berem: »Svet je vse manjši, čas pa zdaj in vekomaj tiran razdalje.« Odletel sem z nevidnimi pticami proti jugu, potoval sem čez pokrajine domišljije, prek izginulega neba in morja že desetletja rajnke Jugoslavije, ki je med drugimi podnebji, avstralsko puščavo in Arktičnim krogom, tudi velikodušno odstopila svojo nezamenljivo scenografijo v tem epohalnem eposu Vrata nepovrata Borisa A. Novaka, ter si v slabi uri na krilih Adrie znova v mislih iz zraka ogledoval krhke in nežne reliefe Zemljevidov domotožja (I. knjiga) ter se pretresen soočal s tragedijami in zmagami iz pozabljenih Časov očetov (II. knjiga), da bi se naposled moral naglo spustiti k tlom in se s sunkom, ko se kolesa dotaknejo letališke steze, kot bi trčila domišljija in resničnost, prebuditi ter prekiniti potovanje v Bivališču duš (III. knjiga); prehitro za spomin, prekratko za spominjanje. Grozljiv in fascinanten je občutek, da si vsaj za hip pretental čas, kot da lahko z begom daleč vstran ubežiš jeseni, ki je že dolgo v tebi: »Pračas. Ne zgodovinski, globlji: davnodaven kot vesolje. / Turisti smo stopili na nevaren kraj, v kozmično oko.« V skromni, od turistov, časa in neznanih duš obrabljeni sobici, kamor se je že zavlekel jesenski hlad, ki leži nad parkom pred Hotelom Grand, tukaj zdaj lebdijo podoba angela, deklice pred temnim gozdom in obrisi vrta nad oblaki; svet pred Vrati nepovrata, čudovite in popolnoma metafizične slike Metke Krašovec, ki krasijo platnice treh knjig eposa; ali pa so to že podobe, morebiti samo obrisi duhovne arhitekture na drugi strani Vrat nepovrata? Toda, kako vstopiti, prestopiti prag nepovrata? Na stežaj odprem balkonska vrata, da podobe prosto zalebdijo in besede onstran zvenijo, ali kot bi rekel čuvaj pečata in mojster Pesnik pred Vrati: zven pomeni, pomen zveni; ter se spuščam in tečem skozi labirinte in dolge hodnike zaklenjenih vrat, seveda upajoč, da bom še našel kdaj pozneje pot nazaj do svojih vrat! Stopim na bele in starodavne kamnite ulice nekdanje Pesnikove prestolnice, kjer je nekoč cetinjski puščavnik, pesnik in vladar Njegoš, prav tako stal pred svojimi Vrati in v samoti snoval epsko pesnitev Gorski venec; v daljavi, visoko pod oblaki, na sivi gori Lovčen, ki jo zdaj vidim, kot bi opazoval naslikano podobo, zdaj pesnik večno sniva pod težkimi, temnimi, v goro izklesanimi Meštrovičevimi vrati; na tej strani gleda svoje mesto, sprehajalce na beli kamniti cesti, ki mu hodijo naproti, na drugi strani Vrat, kamor naš pogled še ne seže, se mu pogled odpira čez neskončno modrino Jadrana. Tam gor na sivi gori še nikoli nisem bil, pomislim, ko hodim skozi park ob hotelski terasi, kjer je nekoč v svojih zadnjih letih rad posedal Danilo Kiš; morebiti je ob toplih večerih za omizjem pripovedoval o skrivnostnih vratih nepovrata pred njegovo Grobnico ali pa je v jesenski samoti samo še listal Enciklopedijo mrtvih; tukaj na terasi ob razmajanih mizah zdaj čemijo samo še možje v modrih delavskih kombinezonih in molče kadijo, sanjarijo o nedograjenih hišah, ki samevajo nekje daleč v njihovi otroški domovini, nemara govorijo tudi oni o vratih, ki jih je treba še vzidati v vedno bolj prazno hišo, preden se vsi otroci, žena, mame in očetje dokončno ne preselijo onkraj Vrat nepovrata … Turisti so že zapustili mesto, odpotovali so takoj, ko je poznopoletna svetloba stemnela, zdaj sem v hladnem hotelu, kot v mogočni palači iz sanj, ostal sam z naslikanimi angeli ob Vratih nepovrata mojstra Pesnika Borisa A. Novaka. Potrkam in čakam pred Vrati, da se oglasi Pesnik iz Nepovrata; ko nenadoma zaslišim hrup motorja iz bližnjega lunaparka. Prizor, kot bi se prikradel iz domišljije. Na gramozu pred parkiriščem, lučaj od mrzlega hotela, samevajo vrtiljak s konjički, napihljiv tobogan in stara stojnica s plastičnimi igračami: »Kot bi bilo včeraj, se spomnim vrtiljaka / v gozdu blizu stadiona Partizan, / pisanih žarnic sredi zgoščenega somraka, // od koder se je dvigalo v dan, ki je še zmeraj tlel na pomladanskem nebu, / vreščečega smeha, ki se je prebil na plan / skoz glasno glasbo, ko je – podoben galebu – / na verige pritrjen sedež poletel / navzgor nad množico, strahu, da bom telebnil / …”. V tistem hipu, ko sem slišal glas z Vrtiljaka, tudi odmev izza Vrat nepovrata. Stopil sem ob vrata in se zavrtel na kolesu vrtiljaka!
Prvi obrat
Vsak in vse bi moralo imeti možnost izraziti svojo dušo, ki pa je mnogokrat skrita, zakopana pod debelimi plastmi lažnih upov, nevednosti, osamljenosti, napuha, maščevalnosti, brezčutnosti in odsotnosti pristnega občutka; ljudje so lahko mnogokrat brez vesti, nesposobni empatije, ampak tudi to mora, ali pa šele bo nekoč spet tiho pripovedovalo; kot tožba ali hvalnica. V vsakem človeku spi potencialna zmožnost za dobro ali zlo; od njegove duše, občutka, vesti je odvisno, kako se bo v zaostreni situaciji, v trenutku odločitve ali izsiljene izbire, odločil. Moč literature, umetnosti nasploh, je prav v tem, da v bralcu, gledalcu ali poslušalcu, vzbudi empatijo v trenutku velikih odločitev; čeprav bralec, opazovalec ali poslušalec ve, da je to samo roman, slika, predstava ali film, bo morebiti šele veliko pozneje, ko bo skušal zaspati, ali pa se bo tudi sam znašel na razpotju, pred vrati nepovrata, razpet pred nemogočo izbiro, ko se bo odločalo o biti ali ne biti, in bo šele takrat znova slišal, nekje globoko znotraj, že skoraj pozabljeni verz, spev ali zgodbo, bo tudi sam prepoznal ali izkusil isto resnico, ki se mu je nekoč že razodela v eposu. Te moči upodobitve, sočutja in vživetja nima noben drug medij razen umetnosti, poezija še posebej. Toda ta skrivnostna sporočilnost, ki je pogosto globoko zakopana, skrita ali zaklenjena v gostoti ubesedenega, uprizorjenega ali upodobljenega, torej ta umetniška sporočilnost ni nekaj samoumevnega, enoznačnega in poljubnega, ni nekaj, kar je mogoče vnaprej razbrati, kot včerajšnjo lažno novico, ali zlahka oceniti, kot nastop novih talentov, ki zgolj na videz polnijo praznino in blažijo šum na gladki površini temnega ekrana. Namreč, obstaja nekaj, kar je nad nami. »Oči / opolnoči / strmijo v nebo, / vse črno drobnih, daljnih zvezd, / ki jih nikjer več ni in jih ne bo, / ker so papadale iz daljnih, davnih gnezd / in zdaj spomin na mrtve zvezde sveti le očem, / ki jih nikjer več ni in jih nikjer in nikdar več ne bo, // oči, / oči, /oči / opolnoči …« Judje poznajo legendo, ki pravi, da mora na svetu biti ves čas vsaj šestintrideset cadikov, skritih pravičnikov, ki ohranjajo zgodbo skupnosti, smisel življenja in stik z Bogom. Če kateri umre in ga nihče ne nadomesti, bo z njim razpadel tudi svet. Se pravi, da mora vsaka človeška skupnost imeti tudi posameznike, ki pričajo, ki pišejo, pojejo in slikajo, ki se spominjajo, ki so navdahnjeni. Brez njih, pravičnih, se družbene vezi pretrgajo in ladje potonejo. Zagotovo poznate izrek, ki pravi, če rešiš enega človeka, rešiš ves svet. Ali drugače, če nekoliko parafraziram: Če rešiš enega pisatelja, rešiš vse zgodbe. Pesnikova naloga je pripovedovati, obnoviti in ohraniti spomin skupnosti. Vsak človek je pomemben že zato, ker je. Ampak umetnik je bistven zato, ker rešuje zgodbe in podobe, priča o tem, kako je biti človek, kako postati človek. Ali: »Glasba prav zato obstaja, / ker je v človeku duša. / Duša prav zato obstaja, / da se spomni in posluša / izgubljeno glasbo raja / sred sveta, kjer vlada suša. / Mara prav zato obstaja, / da igra klavir brez kraja…« Sodobni človek je ogrožen od spomina. Tehnološko in informacijsko razvite družbe so obsedene s spominom, s kopičenjem in hranjenjem nepreglednih zbirk podatkov in informacij: računalniki, klasični in digitalni arhivi, baze podatkov, registri in muzeji, pa vse do zasebnih knjižnic, obsežnih zbirk fotografij, glasbe in spominkov s potovanj, so postali del naše vsakdanjosti, tako rekoč drugi, razširjeni možgani. Toda ali to pomeni, da je sodobni človek toliko bolj navezan in tudi povezan s preteklostjo, s svetom, ki ga ni več, ali pa se v tem skriva infantilni strah pred lastno minljivostjo, končnostjo in pozabo? Ali: kaj nam bo spomin, če se nikoli ne spominjamo? »Spomin je sneg. / Mrtvi snežijo v naš tih spomin, / kot bi bili snežinke, ki gol breg // vseh naših živih in samotnih dni / pokrijejo z belino in praznino, / da nas še bolj boli, kako jih ni … / Spomin kristalizira bolečino, / ki pada, pada, pada v tišino …« Umetnost ni napredovanje in nenehna rast, temveč širitev pokrajine neznanega in poglabljanje, potapljanje. Pisateljevo oko je beseda, z besedami zrem, opazujem, raziskujem, čutim. Ti nevidni literarni svetovi so iz besed, v njih so skrite pokrajine, ki jih ni. Pesniško vprašanje ni, kaj je vesolje, človek, ljubezen, smrt, ampak, kako je biti vesolje, človek, ljubezen in ne nazadnje smrt. Umetnik ni razlagalec življenja, temveč njegov pričevalec. »Dali ste mi Čas: / Rojstvo, Smrt, Zgodovino. / Vračam glas: Zgodbo. // Dali ste mi vse: / Strah, Upanje, Ljubezen. / Vračam Vse: / Pesen.« V pesmi je akumuliran spomin, skrivnost dobe. Branje je vstop v nevidno, utelešenje domišljije, vživetje v drugega, v čas, kamen ali ljubljenega človeka. Pisanje je samotno potovanje k drugemu, včasih moraš biti tudi ptica. Zaupati moraš jeziku, ki te vodi čez belo ravnino, nekam v toplo, vabečo bližino, v daljavo, čeprav ne veš, ali boš prišel nazaj. Pokrajina se z vsako zapisano besedo razširja, raste in umira z našim korakom, a postava v daljavi, ki nas kliče k sebi, nagovarja, vedno hitreje izginja v tišini za horizontom. Knjigo čutim kot droben, skromen, nujno okrnjen, nedokončan spomin, opis poti. Prostor pesmi je notranji prostor, pokrajina, ki je edino v nas. To je nevidni svet, narejen iz jezika domišljije, in kot tak je nespremenljiv, idealen, za človeka nikoli scela dostopen. Pesem je njegova senca, dvojnik, ki stoji ob njem. Zgodovina kot fragmentarna, scefrana in nedokončana zgodba je mašilo, votel in prazen alibi civilizacije, njene pošastne kulture, nenehnega boja za posedovanje, obvladovanje in kontrolo notranjih pokrajin. Boj, ki poteka pod zastavo kulturacije, humaniziranja tujega in neznanega Drugega, seveda da bi ga sprva razumel, opisal, shranil v mrzel muzej in nekje na koncu dokončno pozabil, izbrisal iz žive hiše spomina. Teritorij, odprti prostor, ki se odpira v Drugem, nas vabi, vznemirja našo domišljijo, hkrati pa nas s svojo brezmejnostjo ogroža. Ta pogled je treba vzdržati, ohraniti sanje, bi rekel pesnik. Človek je bitje izkušnje in hkrati je tudi jezik te izkušnje, varuh spomina. Jezik je vrivek, razlika med dejanjem, zunanjim svetom, ter spominom, notranjo krajino. Pisatelji so pričevalci notranjega sveta. To ni zgodovina, niti zgolj ohranjanje spomina, niti popravljanje krivic, alibi kulture, prej obratno, gre za ohranjanje občutka, za ubeseditev nevidne pokrajine, ki raste v nas in nas neskončno presega. Samo tih kamen in pesem ležita v vseh svetovih hkrati. Nimamo še jasnega pojma, ki bi dokončno opisal, kaj duša je. V vsakdanjem jeziku je to najpreprostejša, najbolj evidentna in vsakdanja beseda, z druge plati pa največja skrivnost, ki tiči v nas. Duša nas nagovarja in hkrati umetnik ves čas tudi sam nagovarja njo. »Sleherna duša je enotna in nedotakljiva, / obenem pa neskončno razdeljiva, saj jo po smrti / telesa deduje vsakdo, ki se je rad spominja. // Duša je pravzaprav živ paradoks: na smrt občutljiva, / hkrati pa neranljiva; po želvje venomer negibna in hitrejša od svetlobe; vekomaj nespremenljiva, / a venomer zrcaljena drugače v očeh / vseh drugih duš. / Duš je neskončno veliko, / od daleč pa se nam zdi, da je le ena sama.« Imam intimen odgovor na to. Če hočem prepoznati dušo v literarni umetnini, v svetu, v sebi, moram opazovati z občutkom – za jezik, za ogenj, za veter, za zemljo –, se prepustiti navdihu, naj zveni še tako staromodno, navdih je namreč tudi inspiracija in skoznjo nas nagovarja duša, in ključno, ne smem se ustrašiti pred spominom. Spomin ni samo to, kar sem si zapomnil, kar sem se naučil. Je globlji od nas, vznemirljiv in poguben hkrati. Zagotovo gre za simbolne vsebine, ki so širše in trajnejše od nas. Veli pesnik Boris A. Novak neumorno sledi in odkriva intimno zgodovino, družinske zgodbe, ki so neizbrisen del literature, po drugi strani pa prisluškuje širšemu spominu krajine, časa. In tudi to, kar se zdaj dogaja okrog nas, je spomin. Čudim se in občudujem lepoto, ki je skrita v nevidnih pokrajinah, kot sta literatura in tudi muzika. Ob branju Vrat nepovrata se spominjam starega, razglašenega črnega klavirja, katerega je le redko kdo odprl, ki je sameval sredi velike sobe, v hiši na Lendavski ulici št. 8, ki je ni več. Tam, med visokimi stropi in na velikem notranjem dvorišču, na katerega se je vstopalo skozi visok haustor, sem preživel velik del otroštva. Ostala je samo violina mojega starega očeta, brez strun, lak je že zdavnaj zbledel, a na vratu so še vidne sledi prstov, ki so nekoč drseli čez strune. Sled za tistimi prsti, zven tiste pozabljene melodije, ki nočem, da bi za vedno izzvenela, poskušam znova najti. Včasih slišim, ali pa samo slutim, da spet slišim tisto melodijo, v igranju kakšnega orkestra, v živo, na radiu ali na plošči, kot bi se pesem resnično nikoli ne izgubila. Violina zdaj visi nad mojo delovno mizo, kot spomin, ki vedno pogosteje zazveni tudi med mojimi stavki. /…/