Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Milena Mileva Blažić: Mestna knjižnica Ljubljana, zlate hruške in prevzemanje odgovornosti

Sodobnost / Uncategorized  / Milena Mileva Blažić: Mestna knjižnica Ljubljana, zlate hruške in prevzemanje odgovornosti

Milena Mileva Blažić: Mestna knjižnica Ljubljana, zlate hruške in prevzemanje odgovornosti

Vsi, ki se ukvarjamo z mladinsko literarno vedo (profesionalno, polprofesionalno ali neprofesionalno), smo hkrati tudi zagovorniki otrok v mladinski književnosti. Podobo otroka (od rojstva do 18. leta) smo dolžni obravnavati dostojno in spoštljivo, še posebej ko gre za problemske teme, ki jih avtorji mladinske književnosti obravnavajo tako, da so na strani otrok; te teme torej obravnavajo problemsko (dostojno in spoštljivo) in ne problematično (na primer pripisovanje želje po spolni zlorabi otroku in prelaganje odgovornosti za spolno zlorabo otrok na otroka). Avtorji in literarni zgodovinarji mladinske književnosti – tako je zapisano v načelih Astrid Lindgren Memorial Award – izhajamo iz temeljnega načela, iz zaupanja otroku, in smo dolžni varovati integriteto otroka, tako literarno kot resnično. Tisti, ki se resnično zavzemamo za otroke, moramo o morebitnih zlorabah otrok s strani osebja, institucij in drugih ljudi nemudoma obvestiti pristojne državne organe.

V knjigi Evangelij za pitbule je prikazana primarna spolna zloraba otroka, sekundarna zloraba se dogaja »pred nami«, saj snemalec/pripovedovalec otroku pripisuje odgovornost za spolno zlorabo (oziroma za domnevno privolitev), sledila pa je še terciarna zloraba mladinskega literarnega sistema oziroma natančneje Mestne knjižnice Ljubljana, ki roman za odrasle z odraslimi fantazmami promovira kot odlično mladinsko delo, čeprav to nima nedvoumnega sporočila in ne zagovarja otrokovih pravic in integritete.

Slovenski mladinski literarni sistem je po polisistemski teoriji eden od štirih družbenih sistemov (jezik, družba, kultura, literatura). Sestavlja ga šest konstitutivnih elementov:

  1. (Mladinski) pisatelji imajo družbeno vlogo in družbeno odgovornost, ker kot avtorji pišejo za mlade naslovnike. Sama tematika, posebej problemska (npr. bolezen, smrt, spolnost ipd.), za mlade ni problematična, problematična sta lahko le način obravnave in perspektiva avtorja; pri slednjem gre zlasti za vprašanje, ali so avtorji »na strani otrok: zagovarjajo in z veliko empatijo osvetljujejo otroški način doživljanja sveta«[1] (Kobe 1999: 11).
  2. Kulturne institucije. Javna agencija RS za knjigo, Mladinska knjiga Založba, Kulturni bazar, Knjižni sejem, Mestna knjižnica Ljubljana (v nadaljevanju MKLJ) – Pionirska – Center za mladinsko književnost in knjižničarstvo (v nadaljevanju Pionirska – CMKK) so kulturne ustanove oziroma dogodki, ki vzdržujejo literaturo kot družbeno in kulturno dejavnost.
  3. MKLJ – Pionirska – CMKK je v Priročniku za branje kakovostnih mladinskih knjig (2017) na prvo mesto postavil/kanoniziral knjigo Evangelij za pitbule (2016, 2017); s tem so jo postavili na raven “odličnega” modela “izvirnega slovenskega leposlovja” za mladino; knjiga je tako na repertoarju in različnih seznamih za otroke in mlade.
  4. Trg (kanal). Založba Mladinska knjiga promovira interese trga in kulturnih, vzgojno-izobraževalnih ustanov (knjigarne, knjižnice, šole ipd.); knjiga je pri založbi Mladinska knjiga izšla trikrat, dvakrat v tiskani obliki (leta 2016 in leto pozneje ponatis) ter kot e-knjiga leta 2016 in na iTunes, 2017, kar je nesorazmerno z recenzijami, ki so promocijski parateksti.
  5. Knjiga (produkt, sporočilo). Roman Evangelij za pitbule je priporočen kot kakovostno branje za mlade bralce (in sicer z atributi izvirno, kakovostno, leposlovno, odlično, priporočeno, problemsko, slovensko), nagradami, oznakami, priznanji, promocijo – torej kot izvirno slovensko “odlično” leposlovje.
  6. Bralci – mladi bralci (sprejemniki). So mladi res intencionalni naslovniki ali so dejanski naslovniki? Ali potemtakem obstaja empirična raziskava, ki bi ovrgla ali potrdila hipotezo – v dveh skupinah, eksperimentalni in kontrolni –, kako branje konkretne knjige na osnovi spoznavno-sprejemnih stopenj[2] (doživljanje, razumevanje, vrednotenje in izražanje) besedila oziroma sporočila doživljajo in razumejo mladi in kako odrasli bralci in kakšno sporočilo posreduje mladim v tretjem triletju 12+ (7.– 9. razred osnovne šole)[3].

[1] Poudarila M. M. Blažić; besede »na strani otrok«, »empatija« in »osvetli« pomenijo, da je avtor zagovornik, ki  okrepi glas otroka in otroški način doživljanja sveta.

[2] Krakar – Vogel, Boža: Književnost v drugem letniku srednje šole, Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig  za učitelje, ZRSŠŠ, Ljubljana, 1994.

[3] http://www.emka.si/evangelij-za-pitbule/PR/2125545

1 Komentar
  • Toni

    Odgovori februar 16, 2018 10:43 pop

    Veseli me, da obstajajo Ljudje z veliko začetnico, s poudarkom na tej črki, ki se torej bojujejo skozi prizmo dostojnega in spostljivega obravnavanja otrok, mladine, mladinske knjizevnosti, kulture. Skrbi pa me, da kot gobe po dezju vznikujejo metaforicno povedano gniloživke, ki so našle svojo tržno nišo za hitro-poceni pisarijo brez občutka za problemsko obravnavo podobe otroka; še slabše se odrežejo založniki, ki kujejo dobičke z izdajo in prodajo takega šunda, ter vsi tisti, ki takih “del” ne zavrnejo kot neustrezne, ponižujoče, napadalne itn. Težko je, ko pomislim na vse spolno zlorabljene deklice in dečke, v ranem otroštvu, puberteti ali adolescenci, ki sem jih smel imeti dolžnost srečati in slišati njihove zgodbe. Slišati pomeni tudi razumeti, predvsem pa ukrepati. In tako ne morem mimo, da ne bi podprl avtorice tega prispevka. Zgrožen sem, zelo. In verjamem, da vsaj pretežni del slovenske javnosti. Ta njegov “evangelijski pitbul” zelo spominja na policijske zapisnike, le da se slednji izogibajo navajanju emocijskih nabojev. Ob prispevku na nacionalni televiziji in ob zapisih iz njegovega … (težko to pojmujem literarno delo), menim, da pisec nima pojma, kaj govori oz. kako razmišlja o spolnih zlorabah (brez kančka empatije, z minimiziranjem tematike, z opravičevanjem češ da je v svojih zapisih razkril ime zlorabljevalca, da se mora[mo] javnost sprijazniti, ker se to dogaja itn.). Zdaj je razkril storilčvo ime, a hkrati da gre za starega in betežnega dedca, ki ima vsaj toliko križev, da ga je verjetno že Matilda vzela k sebi. Žal pisec nima pojma, kaj govori, in kako se izogiba lastni so-odgvornosti, ker ni ničesar storil, ker je vedel za 40 zlorabljenih deklet. In to ne more biti delo, ki bi bilo primerno za kogarkolišnje branje – nedopustno in zdravju škodljivo.
    Uvodoma sem poudarjal črko L, kar naj poudarja lepoto, lepo in ljubezen. Ljudje smo pravilo nagnjeni k dobrim delom v življenju, naj tako ostane. Pisec z nenavadnimi navadami, npr. da gre na kavo s svojimi dijaki in dijakinjami, pa bi moral, ker se sam proklamira za intelektulca (?), stopiti vsaj dva koraka nazaj in povedati, da odsvetuje branje njegovega šunda. In založnik tudi. Vendarle smo vsi dolžni pravice otrok biti spoštovan, dostojanstve, imeti pravico do zasebnosti in varstva pred vsakršno skrunitvijo njihove podobe zagotavljati vsi. Hvala avtorici za znanstveni odziv.

Objavi komentar