Radi bi bili center sveta. To je človeško, je pa tudi črna luknja,
ki požira vesolje in hkrati naše duše, spomine, življenja, usode in zgodbe,
ki si jih pripovedujemo, ker želimo osmisliti dejstvo,
da smo, namesto da nas ne bi bilo.
Evald Flisar, Zbiralec sanj
»Iz take smo snovi kot sanje,« nas je poučil Shakespeare sredi oglušujočega Viharja, potem je šepetajoče zamrmral: »in drobno to življenje obkroženo je s spanjem.« Štiristo osem let pozneje še kar naprej nemirno spimo in se zbujamo v morastih sanjah, ne da bi vsaj približno doumeli, da neskončnost gozdov drema v sanjah enega samcatega želoda.
Dovolite mi, da se vam predstavim, ampak, lepo prosim, ne norčujte se iz mojega imena in priimka, kot to običajno počnejo mladi in stari hudobneži v tukajšnjih zapečkarskih logih. Za vas ne bo opravičila, če se boste pregrešili, njim pa v zagovor štejem olajševalno okoliščino, da me zafrkavajo izključno po naročilu zloveščih čarovnic s Kleka, ki se tam, kot poroča Valvazor, ob polnoči zbirajo v nevihtnih nočeh, skupaj z vilami in vilini s celega sveta, njihov krik in ples pa sežeta vse do dolin.
Za svoja leta sem nadpovprečno zrel in pameten deček, krščen kot Angel Varúh, kar je, bo že držalo, dokaj nenavaden, skoraj biblijski nomen, toda ali zdaj to, halo, avtomatično pomeni, da sem za vekomaj veke zaznamovan kot omen, s tremi vžganimi šesticami na temenu? Mama pravi, da me je moj biološki oče s takšnim imenom obdaril zato, da bi postal njegov osebni angel varuh, prvi po abecednem vrstnem redu, saj poznate tisto otroško molitev:
»Sveti angel, varuh moj,
bodi vedno ti z menoj.
Stoj mi noč in dan ob strani,
vsega hudega me brani!
Prav prisrčno prosim te,
varuj me in vodi me.
Amen.«
To je njegova in moja meditacija, najina molitev in pogovor z Bogom ali vsemogočnim Univerzumom, dasiravno se v naši družini ne podrejamo nobeni zapovedani religiji, še manj institucijam, ki jih poosebljajo. Verjemite mi, ta na videz otroška pesmica še kako pomaga v depresiji in krepi samozavest, za dodatno samouresničevanje pa imam še enega navdihujočega očeta, ki me je spočel v besedah, E. F. Gerlinskega, svetovno priznanega romanesknega stvarnika, ki je iz Vajenca že zdavnaj prerasel v Čarovnika. Na plan me je zbezal na dvajseti strani svoje najnovejše umetnine Zbiralec sanj, ko z baterijo in polno plastično vrečko v rokah sredi temačnega gerlinskega gozda naletim na spečega ostarelega možakarja, a to naj ostane med njim in mano; vam tule raje razkrivam širšo sliko brez odvečnih podrobnosti, ker se v njih rad skriva zlomek. Poleg tega da redno prinašam hrano očetu, sem v svojih (ne)delovnih navadah silno podoben priznanemu lizbonskemu pisatelju in zdravniku Amadeu de Prado (bralci božji, ne me še vi prepričevati, da je ta lik izmišljen!), ki je bral knjige tako strastno, da v njih ni ostala niti ena črka, kajti ni požiral le smisla, ampak tudi tiskarsko črnilo. Isaac Newton navzlic genialnosti ni vedel, kako bo nekoč svet gledal nanj, toda samemu sebi se je zdel kot fantek, ki se igra na morskem obrežju ter tu in tam najde kak bolj gladek kamenček ali lepšo školjko od običajne, medtem ko veliki ocean resnice leži neodkrit pred njim. Tako se počutim tudi jaz in kot bi dejal razvpiti ameriški predsednik s slovensko potico, se opravičujem, sevniško lepotico: ne le da sem zelo bister, sem stabilen genij, I am huuuuuge! J
Oboževal sem svojega očeta, čeprav je bil od mene starejši skoraj šestdeset let. Belolasec so ga klicali, pa režiser, oplojevalec, ljubezenski abecedar in tudi kakšen grd vzdevek iz kvantaškega slovarja bi se našel, a kaj morem, če je rad seksal, naskakoval potrebne in plodne ženske in jim delal otroke, se opravičujem za mojo »francoščino«. Nikoli pa ni zagrešil pedofilskega zločina ali incesta, kot sem zadnjič skrivoma prebral v Grehu, groza, ne, česa tako umazanega moj ata nikoli ne bi storil! Stanoval je v brunarici sredi mističnega gerlinskega gozda, ki ga je po osamosvojitvi kokošje republike in težko nadejani denacionalizaciji dobil nazaj v last in slast, hmmm, zlasti slednje. Med vsakodnevnim prinašanjem živeža mi je oče med obedovanjem s polnimi usti pripovedoval povesti, od katerih so se mi najbolj toplo ugnezdile v srček tiste o angelih in njihovi terapiji za pobitost, dolgočasje, zbeganost in jezo. Angeli so bojda v stalni pripravljenosti, da nam pomagajo, z varovanjem, modrostjo, ljubeznijo, navdihi, svečanostmi, rituali, barvami, praktičnimi opravili, razsvetljevanjem teme, odganjanjem zlobnih angelov, celjenjem srčnih ran, umirjanjem in spokojnostjo umiranja. Ponoči tu in tam prisluhnem sporočilom nadangelov Mihaela, Rafaela, Uriela in Gabrijela, toda o tem vam ne bom nakladal, se bom raje pobahal, da sem za šolsko zgodbo o očetu prejel nagrado na natečaju za najboljši spis na osnovni šoli Cankova v Prekmurju. Med drugim sem vzneseno napisal tole:
”Moj oče me ima zelo rad, čeprav se mi zdi, da ima najraje svojega prvega, najstarejšega sina. Že večkrat je rekel, da bo ostal živ, dokler ne izve, kaj je ta sin naredil s svojim življenjem. Morda je prav njemu, edinemu, uspelo uresničiti svoje sanje.”
Nebo ga je naposled uslišalo in ga v strašni nevihti z usodno strelo dušoportiralo v nebesa, potem ko je s prvorojencem med žejnim popivanjem in burnim pogovarjanjem prebedel nekaj noči, ne da bi ostareli sin izvedel, da je v družbi svojega devetdesetletnega očeta. Več ne smem povedati, ker mi je dovoljeno izpričati le najnujnejše.
/…/