Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Boris A. Novak: Bivališča duš (Nada Breznik)

Sodobnost / Uncategorized  / Boris A. Novak: Bivališča duš (Nada Breznik)

Boris A. Novak: Bivališča duš (Nada Breznik)

Nada Breznik

 

Boris A. Novak: Bivališča duš (Vrata nepovrata, 3. knjiga).

Novo mesto: Goga, (Literarna zbirka Goga), 2017.

 

Zanimanje, ki sta ga bila deležna epos Vrata nepovrata in njegov avtor Boris A. Novak od izida prvega dela, Zemljevidi domotožja, se ne poleže, nasprotno, raste, obdano z zvezdnim prahom. Zvrstili so se številni zapisi in nagrade, nazadnje še Prešernova nagrada. Kaj bi moglo bolje prepričati bralce, ne le ljubitelje in poznavalce literature, da brez strahu pred obsežnostjo in verzi, ki so jih morda od šole naprej zanemarjali, še sami odprejo knjigo in začno brati?

Po branju prvih dveh obsežnih delov eposa, Zemljevidi domotožja in Čas očetov, sta radovednost in pričakovanje s kancem nejevere razumljiva. Res je, da je vsakega od treh delov mogoče brati kot zaključeno celoto, a le branje vseh treh bo ta veliki kolaž o našem času, prostoru in ljudeh, uokvirjen s pesnikovim življenjem in delom, trdno povezalo v celoto velike zgodbe.

Pesnik v zadnji knjigi povzema že v prvih dveh knjigah upesnjene teme, osebe, žive in pokojne duše, v preletu svojega življenja nabrane izkušnje in spoznanja, slišane pripovedi in zgodbe, svoje bogato znanje in poznavanje literature in zgodovine kot tudi svojo vlogo v njej. Vanj ne nazadnje vključuje tudi svoje že objavljene pesmi, vsebine dograjuje, poglablja in poskuša zaključiti svojo monumentalno pripoved v verzih, da bi na koncu ugotovil: »Ne, ni nepovrata.« So le vrata, prag in večni vrtiljak.

Osrednja tema je tako kot v prvih dveh delih še vedno dediščina. To nasledstvo je zgodba, pogodba, obveza in težko breme. Leta dolgo to zgodbo upesnjuje, saj se poraja  iz davnine, iz zgodb vseh prednikov, rodbinskih in pesniški duš, herojskih, izmučenih, preganjanih, po krivem obtoženih, za hrbti zasmehovanih. V trenutku dvoma se sprašuje: »Ta glas – / je res odmev glasilk in grl vseh dedov / ali le moj poetični okras.« Komu pišem? Zaradi zavisti, omejenosti, hinavščine in strahopetnosti, je gorak domovini svojega jezika in rojakom, zato postavlja pod vprašaj smiselnost svojega početja. Občutje tujosti je vseprisotno, kajti tuj je v tujini in tujec je v domovini. To ni le intimno boleče občutje nekoga, ki je bil drugje rojen, ki je govoril drug jezik, na to ga nenehno opominjajo drugi, tisti, ki so jim razlike v nacionalnosti, navadah in običajih, če prihajajo z vzhoda ali juga, trn v njihovi sterilni peti. Toda komu je lahko Slovenija bolj domovina kot pesniku, ki je v njenem jeziku tako doma?

 Zadnji del eposa je poglobitev v temeljna vprašanja vzgibov človekovih dejanj. Zakaj se čista Ideja izrodi? Zakaj tisti, ki snamejo okove, z njimi vklenejo druge? Zakaj žrtve zasovražijo tiste, ki jim pomagajo v stiski in nesreči, bolj kot napadalce in mučitelje? Zakaj imajo raje varnost kletke kot negotovost svobode? Zakaj se je treba bati šibkih? 

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar

five × two =