V Celju, pri mojem očetu Albertu Zavadlavu, smo se dobili ob desetih dopoldne. Belšak, Mithans, oče in jaz.
Preden sem vstopila v hišo, sem pozdravila otroke, ki so po ulici in pred domom upokojencev pobirali smeti, več kot deset jih je dirkalo sem in tja, nosili so rokavice, za sabo pa vlekli na pol prazne plastične vreče. Izvrsten prizor za režiserja Maka Sajka, sem pomislila, lahko bi bil vodilni motiv za drugi del njegovega dokumentarnega filma Strupi.
Iz Ljubljane sem se pripeljala z vlakom, s postaje pa pešačila do Savinje in naše hiše. Že z vlaka sem videla mnogo prostovoljcev, ki so pobirali nesnago ob Savi, nič drugače ni bilo v Celju; mesto so preplavili ljudje z zelenimi, rumenimi in črnimi vrečami, med njimi tudi otroci, ki so stikali za odpadki. Vsake najdene plastenke so se razveselili. Občasni konformizem, ki sem si ga tu in tam očitala, me je prestrašil, pomislila sem, da sem v življenju prevečkrat sledila drugim in se zato napačno odločala. Ideje so sicer kapljale, a idealnih ni bilo nikoli, tu in tam se je pojavil kak original, ki pa se je težko dokopal do vrhunske slave, mela sem si roke, ker v bitki super idej niso zmeraj zmagovali geniji niti idioti. Če bi se namesto zgodovine in filma odločila za komunalo in ekologijo, bi zdaj uživala in vzklikala, kot otroci, ki se danes podijo za smetmi? Podila zagotovo, ne vem, če bi uživala. Smeti same po sebi vsiljujejo pasivnost, povzročajo jezo in slabo voljo. Jaz pa sem dobro razpoložena samo pri snemanju, film je zame veselo vedenje, brezhibno delujoče kolesje, film lagodno razkriva človekovo naravo, odkriva najgloblje strasti in stvarna poželenja – film je več kot vse to.
Malo sem zamudila.
Odprl mi je ata, kar naprej, jaz, Mithans in Belšak smo pripravljeni, boš kavo, čaj? me je prijazno nagovoril pri vratih. Kavo, sem odgovorila in mu po hodniku – mimo petih večjih posod, v katerih so v prepihu migljali listi in lističi gorske palme, fikusa, monstere in filodendrona – sledila v dnevno sobo, kjer sta sedela njegova kolega. Mithansu se še niso poznala leta, atu so opešale moči in na desni ličnici je imel večjo krasto, Belšaku so, kot že na prvem snemanju, sijale oči, a tokrat za stekelci očal. Tudi v tem prostoru rožnati presenečenji, pri oknu sta se bohotili orhideja in še ena gorska palma; velikanski rastlini sta mirovali, nekam otožni sta se mi zdeli, otožni zaradi svoje teže in višine, navdihujoči pa sta bili lončeni posodi s sledmi lončarjevih rok.
Odložila sem zvezek velikega formata in Belšakov dnevnik, sledili so stiski rok, dobila sem kavo, in ko sem jo kar stoje izpila na dušek, sem rekla, ne zamerite mi, danes bom jaz glavna, jaz bom vodila pogovor. Nasmehnili so se mi in prikimali, ata je nato rekel, prosim, izbiraj besede, kolikor vem, želiš slišati samo resnico, mislim, da smo jo enkrat že povedali. Povej, kaj želiš od nas! je glasno rekel in se popraskal po krasti, z nje si je odtrgal košček in ga spustil v svojo skodelico popite kave.
Ata je vstal, zakorakal po dnevni sobi, si prižgal cigareto in rekel, evo, fanta, kar nekaj časa je minilo od zadnjega srečanja, leta in pozaba sta se usuli na nas, zato je prav, da vama predstavim hčerko Simono. Ne vem, če vama je pred snemanjem povedala, da je uspešna filmarka, dokumentaristka, kot sama pravi, sedem dokumentarnih filmov je posnela, dva celovečerca, če se ne motim – popravi me –, snema tudi spote za velike trgovine, naše in tuje; grem stavit, da vama vsega tega ni povedala. Tudi o svojem študiju zgodovine in geografije ni govorila, seveda ne, zakaj bi. Službo je dobila v muzeju, redno državno zaposlitev, vsak mesec plača, napredovala bi, ne, ona je rinila v film, v večno honorarstvo, cela njena družina je taka, partner filmar, otroka pri filmu, v zatonu svoje mladosti pa se je lotila še fotra. Ko vaju je obiskala, ni govorila o tem in o svojih filmih, kje pa, njo zanima le še moje zavoženo življenje in življenje preklete ladje Maribor. Pojma nimam, kak film bo nastal iz naših zgodb, vem le to, da me je strah dokumentarnih filmov. Sta ji povedala resnico? Odkimavaš, Gorazd, kaj si ji naložil? Vse boš videl na filmu, sem posegla in sedla na stol zraven očetovega naslanjača, ata, usedi se, bodi miren, ker bom jaz vodila pogovor, vi, gospodje, ste svojo priložnost imeli, če ste jo izkoristili, bomo videli, sem dejala in pomignila očetu, naj vendarle sede. A ni, oplazil me je s prezirljivim pogledom in vedela sem, da mu nekaj leži na duši. Izvoli, kaj mi boš povedal? sem rekla in na mizo položila telefon, malo bom snemala, malo bom pisala. Ta mašinca, ki si jo pravkar dala na mizo, mi ni všeč, je povzdignil glas oče, spreminja svet, verjemi mi, izolira, zapira v kletke, zaradi te mašince nikoli ne bodo prišli boljši časi, kot sem vedno obljubljal, izgubili bomo prezenco, strah pred anonimnostjo je odveč, mašinca poganja lažen svet, Simona, pridobi si vozniško dovoljenje za odhod iz mašince … Umolknil je, previdno sedel in se zleknil, kje sem ostal? se je vprašal. Aja, še preden si začela snemati, je nadaljeval oče, sem te hotel vprašati, zakaj si se odločila za filmanje moje in njunih zgodb, a te nisem, ker sem se spomnil, da si mi razloge za snemanje natančno opisala v pismu, v katerem si priložila tudi vprašanja, ki naj bi zadevala vsebino tvojega filma. Priznam, je prikimal ata, vprašanja so bila korektna in konkretna, nobene površnosti v njih, spomnila so me tudi na nesrečo, ki me je prizadela, ki mi je spremenila življenje, tvojo mamo imam v mislih … In spomnim se, da si v pismu napisala, ata, ne pozabi, intervjuvanec mora govoriti o sebi, ne o drugih. Razočaral sem te. Ker veliko vem o drugih, sem veliko govoril o njih. Če sem čisto odkrit, se tvoje napovedi o snemanju filma nisem razveselil. Najedalo me je prepričanje, da boš iz preteklosti v sedanjost prinesla novo razočaranje, novo bolečino, novo laž. Žal mi je, da sem ameriško skušnjo pripovedoval mami in tebi. Zakon vedno hodi za zlatom, nikoli pred njim. Tudi plitvina je vedno pred globino in z mojo preteklostjo je tako kot z globino morja, vanjo se potopim težko in z velikim strahom, preprosto rečeno, ne maram preteklosti, ne potrebujem je, čez glavo imam sedanjega časa. Kdor se ozira nazaj, lepega dne izgine v kaki luknji, iz katere se ne reši. Pogledala sem očeta, smehljal se je, pomislila sem, vse bi dal, da filma ne bi posnela do konca, ampak film bo zagledal luč sveta – že zato, ker po svetu pluje preveč ladij Maribor.
/…/