Koželj: Slišal sem, da je bil tvoj vstop v poezijo pravzaprav upor proti delu v tovarni, v katerega te je silil oče. Gre pravzaprav za skrajno radikalno odločitev – na eni strani fabrika kot simbol pridnega slovenskega delavca, na drugi umetnik, brezdelnež, družbeni parazit, kot lahko slišimo še danes. Kako te je kot najstnika zaznamoval ta izstop iz koristnega v nekoristno?
Babačić: Kot najstniku mi je bilo popolnoma vseeno, ker se nisem zavedal posledic. Rokenrol je bil način življenja, ki ni dopuščal konformizma. Oče me je želel rešiti pred slabo družbo in poezijo, a mu je uspelo ravno nasprotno. Kar je spodletelo njemu, je meni spodletelo še bolj. Postal sem pesnik, ki se bori za vsakdanji kruh, kruhoborec, ki je pekel kruh. V bistvu sem padel v paradoks, iz katerega se nikdar nisem rešil. Tudi moja poezija je zato nekje med šalo in tragedijo, med tišino in hrupom, med redom in neredom … nikdar ne bom dobil nazaj tistega reda delavskega vstajanja in leganja … pesem Lili Marlen (Za vsakega pravega delavca) me je pokončala. Ena pesem je lahko usodna, ampak tega ne veš, dokler ni prepozno. Mi smo bili druga generacija slovenskega panka, tisti bolj naivni, ki niso vedeli, v kaj se podajajo … zato smo tudi temu primerno plačali in plačujemo še danes … kot bi še vedno pisal iz tistih brazgotin, ki sem si jih takrat nagrebel … Po drugi strani pa mi to pomaga premagovati to togo vsevednost staranja … Ne vem, ne morem biti povsem resen ob vsem tem, stisnjen med te večne paradokse …
Koželj: V tem obdobju si postal del famozne ljubljanske pank scene, ustanovil si skupino Via Ofenziva, v kateri si (bil) pevec in pisec besedil. V tistem času ste z liriko verjetno ujezili marsikaterega pravoverneža in pomagali najedati temelje nekega sveta … Kakšen pa je bil svet, o katerem ste sanjali?
Babačić: Sanjali smo, kako bi čim dlje ostali na železniški postaji, se mi zdi. Bolj kot sanje so bili pomembni iskanje drugačnega, kritiziranje obstoječega, rušenje ustaljenega in zaprašenega … Nismo hoteli spreminjati, ker smo spremembo nosili v sebi, skupaj z besedili, parolami in ostalimi revolucionarnimi rekviziti. In če smo že pri tem: svet, ki smo ga sanjali, vsekakor ni bil ta, ki ga živimo danes, tako da smo le še en dokaz, kako nevarne so sanje in sploh revolucija. Še dobro, da smo bili dovolj cinični in smo nekako amortizirali vso tisto naivnost; pač nismo mogli vedeti, kaj bo sledilo našim stremljenjem po drugačni družbi.
Koželj: Mimogrede – ko pišeš pesmi, ki so kasneje uglasbene, jih pišeš z mislijo na uglasbitev? Kako doživljaš odnos med poezijo in glasbo?
Babačić: Besedila za komade smo nosili na vaje, tako kot so ostali člani benda nosili na vaje svoje idejne zasnove; vse skupaj se je odvijalo res spontano, tako da se nikoli ni vedelo, kaj je bilo prej, čeprav, kot sem že dejal, so bila besedila večinoma napisana prej, vedno z zavedanjem, da bodo kaj kmalu pristala v tem ali onem songu. Jasno, da je bilo kdaj treba kaj vzeti ali dodati, glede na ritmično osnovo zaigranega. Šlo je za dopolnjevanje, skupno iskanje idealne osnove, pa tudi zavestno predajanje neki skupni ideji. Pa vendarle so bila ta besedila že poezija, kar se je izkazalo šele dosti kasneje; bila so dovolj krhka in lirična, da so prestopila to ozko zev.
/…/