Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
Do brezplačne dostave vam manjka še 25.00

John Keane: Metaverzalne vojne

V zadnjih mesecih so številni poročevalci in komentatorji izrazili presenečenje nad »vrnitvijo« vojne in vnovičnimi možnostmi tretje svetovne vojne s središčem v Ukrajini. »V četrtek, ko je ruski predsednik Vladimir Putin sprožil močno invazijo z več strani v Ukrajino, demokracijo med državami Nata in Rusijo, se je Evropa zbudila v resno vojno,« je zapisal Zachary B. Wolf iz CNN samo nekaj ur po tem, ko je ruska vojska napadla Ukrajino.

Podobno presenečenje je izrazil najuglednejši nemški javni intelektualec Jürgen Habermas. »Sedeminsedemdeset let po koncu druge svetovne vojne in triintrideset let po koncu krhkega miru, ohranjanega samo z občutljivim uravnotežanjem terorja,« je zapisal v Süddeutsche Zeitung, »so se moreče podobe vojne vrnile – tik pred naša vrata, s povodca pa jih je samopašno spustila Rusija.«

Meni se zdijo take opazke dokaj presenetljive, morda samo zato, ker je ves čas mojega življenja vojna naša stalna spremljevalka. Rodil sem se v obdobju vojne brez konca. Mojega strica so mučili in izstradali do smrti v japonskem koncentracijskem taborišču na otoku Ambonu. Podobe smrti in lakote v Biafri, objavljene v časopisih, so mi prvič prišle pred oči kot najstniku v poznih šestdesetih letih. V prvem tednu na univerzi so me rekrutirali, da bi se šel borit v Vietnam. Odklonil sem.

Ta bežni stik z vojno, ki ji je Marshall McLuhan podelil znani vzdevek televizijska vojna, je sprožil nekaj družinskih nesoglasij in me naučil prvih političnih lekcij. Ko sem obiskal Libanon ravno v času, ko se je ta lepa dežela spustila v surov spopad, ki je dokazal, da nikoli nobena vojna ni civilizirana, sem od blizu sam spoznal vonj po smodniku. Na lastne oči sem videl, kako vojna poraja začarane kroge sovraštva in pušča vso deželo v popolnem razsulu, zgolj z žrtvami in brez zmagovalcev.

Vojna je bila in je zame brez konca še v drugih pogledih. Med viške – najnižje točke – spada med drugim to, da sem obrnil hrbet javnemu dviganju britanske zastave med falklandsko vojno. Pa trenutek ob koncu sedemdesetih let, ko sem v natrpanem londonskem klubu gledal (če se prav spomnim) skupino Clash, ki je na ves glas prepevala »Hate and War! The Only Thing We Got Today!« (Sovraštvo in vojna! To je vse, kar danes imamo!) In to, kako sem decembra 1991 na Sky Television News med nekim intervjujem o bombardiranju Dubrovnika, mesta, v katerem sem pred izbruhom gnusne vojne, ki je večino mojih jugoslovanskih prijateljev zaznamovala za vse življenje, nekaj let učil, jezno tolkel po voditeljevi mizi.

Pozneje sem pripravil in na radiu BBC objavil dokumentarno oddajo o skrivnih jedrskih poskusih, ki so potekali od sredine petdesetih let v moji rodni Južni Avstraliji. V njej so bile predstavljene zgodbe ljudi, ki so preživeli brezglave poskuse z izbruhi kontaminiranih oblakov nad puščavo, za katerimi je ostalo prostrano območje smrtonosnih jedrskih odpadkov; vzeli so neznano število življenj, med njimi tudi pregnanih domorodskih ljudstev in tamkajšnjih delavcev – tudi mojega očeta.

To me je spodbudilo k pisanju in objavljanju esejev in knjig o nasilju, zgodovini vojne in demokraciji ter o novih vojnah proti mamilarskim baronom, teroristom, gverilam in drugim nedržavnim dejavnikom. V medijih – na televiziji, radiu in v časopisih – sem spremljal na pogled nepretrgano zaporedje vojn: v Mozambiku, Maliju in Somaliji, v Palestini, Iraku, Afganistanu in Siriji, v Mjanmaru in Kašmiru.

Zdaj pa globalni mediji prenašajo grozo, klanje in uničevanje, ki se dan in noč zgrinjajo nad ukrajinsko ljudstvo.

/…/

Prevedla Maja Kraigher

Komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart