Odlomki iz tekstov, objavljenih v prvih številkah Sodobnosti leta 1933 in v več številkah leta 1936
Kakšen je notranji obraz današnjega slovenskega »rodoljuba«? Njegova glavna poteza je perifernost. Kot izrazito netvoren, po svojem družabnem položaju malo produktiven, notranje mlačen in nerazvnet, kalen in neprečiščen človek skratka, kot sredobežen duh se instinktivno boji in nagonsko mrzi sredino, ki je vroča in vsa razpaljena, v neprestanem vretju in trenju, razžarjena in v globine snujoča. Zato nezavedno išče poti k obodu, na periferijo, kjer je življenje nekoncentrirano, lagodno razpuščeno, motno in široko. Ne intenziven, temveč ekstenziven duh.
Idejno je njegova osnovna lastnost zmernost. On je zmerno svobodomiseln in zmerno napreden, pa tudi zmerno veren in zmerno reakcionaren, v svojem zadnjem dnu pa je indiferenten, kolikor se nasprotna ideja direktno ne dotika njegove osebe in njegovih gmotnih koristi.
Po vsej svoji naravi je izrazit egocentrik. Manjša žrtev mu v skladu z njegovim temperamentom in srčnim nagnjenjem ni tuja, za večjo žrtev, kakor za vse, kar je res visokega in heroičnega, mu nedostaja poguma in moči. Postavite ga pred važna in odločilna vprašanja vesti; zatajil jo bo, če bo kazalo, da bo njegova gmotna korist preobčutno trpela.
Fran Albreht: Na periferiji duha, Sodobnost, 1933, št. 1
Predvsem me kot Slovenca zanima danes odnos med kulturo in politiko, med kulturno in politično usmerjenostjo slovenskega naroda, kakršen dejansko je in kakršen bi načelno moral biti, ter vprašanje po vzrokih sedanjega odnosa.
Pri vsakem narodu obstoji namreč neka skoro nenormalna napetost med kulturo in politiko, skoro trajna neskladnost med kulturno in politično usmerjenostjo. Pri nobenem narodu pa ni ta napetost in neskladnost tako ostra in globoka, pri nobenem drugem narodu ne kaže tako katastrofalnih znakov kakor pri slovenskem.
Izhajam pri tem iz občutja in prepričanja, da mora človek iz svojih bitnih lastnosti stremeti po premagovanju tega razdora, da mora narod stremeti po čim največji skladnosti kulturne in politične usmerjenosti in da se po jakosti takih stremljenj meri duhovno zdravje, življenjska volja človeka, naroda. Iz svojega idealistično-realističnega gledanja na življenje iščem za vzroki tega razdornega pojava najprej v človekovi duhovnosti in šele nato v tako imenovanih razmerah, gospodarsko-socialnih in drugih. Zato trdim, da je prvi in glavni vzrok tega pojava razkroj človeško-osrednjega, celotnostnega in občestvenega občutja in razumevanja življenja povsod in zlasti pri nas. Mislim, da je tako gledanje na življenje, ki postavlja človeka v središče dogajanja, njegovo moralno silo poguma in resnicoljubnosti kot glavno gibalno silo, njegovo celotno in občestveno rast kot cilj vsega razvoja, za človeka še najbolj častno, najbolj resničnim nujnostim njegovega življenja ustrezajoče. Meni vsaj se vsiljuje to naziranje s prav spontano samoumevnostjo.
Lojze Ude: Kultura in politika, Sodobnost, 1933, št. 2
Sodobno zamotano, v silnih nasprotjih se javljajoče življenje kaže z vso izrazitostjo razklanost naše dobe. Staro se na vseh področjih življenja bolj kot kedaj prej umika novemu, današnjemu dnevu primernejšemu. Zakon o bipolarnosti življenja, o tezi in antitezi vsakega dogajanja, vsakega razvoja, vsake rasti se javlja v vsej svoji polnosti. Tako je kot vsekdar pozneje uvidimo tudi smotrno: da se zruši staro, ki ne ustreza več novim, drugačnim prilikam, mora postati novo udarno in izrazito in povečano, z drugimi besedami: da se zrušijo stari, v primeri z novim časom preživljeni nazori morajo novi – iz starih organsko vzrasli – preiti v takzv. ekstrem, da se morejo uveljaviti. Če nam postane to jasno, potem razumemo, da je prav vsak ekstrem pravilen v razmerju do ekstrema, iz katerega je izšel in proti kateremu je udaren; nepravilen je le v razmerju do integralnega, sintezo vsebujočega nazora, ki uvideva napačnost obeh ekstremov, kolikor pretiravata izvestne teze. Seveda zaide tudi ta novi integralni nazor prej ali slej v ekstremnost, kolikor se ne prilagaja novim resnicam in novim prilikam, in tako teče razvojna linija naprej, kajti ves razvoj gre v smeri integralnega, sintetičnega, le pot vodi skozi sama nasprotja, ki tako dobe svoj smiselni pomen.
Anton Gorjup: O lepoti in umetnosti, Sodobnost, 1936, št. 1
Kdor izpostavlja evropske tisočletne svetinje zasmehovanju, preobračajoč raztrgane zakone teh svetinj kot stare rokave, kdor nelogične laži postavlja na glavo kot stavke brez smisla, ta nima respekta pred sijajem nravne avtoritete in ga je treba poteptati, ker je sin pekla in kaosa, kateri ogroža sodobno dovršeno evropsko harmonijo!
Živimo pod prokletim in težkim bremenom starinskih shem, oguljenih predstav, ponarejenih slik o resničnosti in težko se je prebiti skozi te mračne prostore do neposredne in jasne resnice: da bi človek moral biti človeku pravzaprav človek in ne delodajalec in da je človeško izravnanje tega sramotnega razmerja prvi predpogoj vsakega nadaljnjega človeškega razvoja in napredka.
Mi smo tako globoko zabredli v samoprevare, mi smo tako napačno dresirani, da nam povzročajo izpremenljive in odvratne laži naših shem – bitje senc, krvne nalive v možgane, trepetanje srca, znojenje dlani, in ni človeka, ki se ne bi v življenju klanjal lažnjivim spomenikom in plakal nad domoljubnimi kiticami ob spremljavi pločevinaste glasbe in bobnov.
Danes, v času kolorizma in zapadnoevropske dekadentne lirike, nima beseda več organske vezi z vtisi, pobudami in zaznavami, ki so jo spočeli, ona ni več refleks, pogojen po živih in stvarnih razlogih dogajanja, ona je – kot taka – brez razloga, njena življenjestvarjalna popkovina se je odtrgala od zunanjih vplivov, ona je le še bled odliv vtisa v školjki našega ušesa, nihaj v praznem kalupu, zaprta, z zrakom napolnjena žoga, mrtva fraza, šola, imitacija, spretnost.
Iz Krleževe knjige: Sodobna Evropa, Sodobnost, 1936, št. 2
Slovanski pigmejci. Morda še jasnejše opredeljenje: maske si natikamo, malenkostni smo, zdravega življenja se bojimo, gospodariti ne znamo, le služiti, čudovito smo pobožni in sramežljivi in čudovito nestvarna je ta slovenska čednost, ob prvem koraku v tujino splahne v nič, čudovito smo naivni, naša dekleta kot fantje to v tujini bridko čutijo, naša vzgoja je bleda, silno tožimo in se umikamo pred stvarnim življenjem v alkohol in onostranstvo, naša znanost plava nad zemljo, epike in zgodovine in junakov nimamo, lirika cvete in dosega višek nejasnosti, čudno mnogo imamo renegatov in zasramovalcev lastnega rodu, za hlapce smo kot rojeni, egoizem je skoraj stoprocenten, zagrenjenost in malodušnost sta pri nas vsakdanja pojava, enako kot bombastičnost v govorih in pridigah. Tak je obraz ljudstva, ki je mirno prišlo skoraj pred poldrugim tisočletjem v te kraje, v raztrganosti ozemlja zakrknilo in se počasi vdinjalo germanski in madžarski gospodí za tlačana. Novi vek nas je dvignil do malomeščana, večjega napredka še nismo učakali. Ni čuda, da je tak narod plodna njiva za vsa mogoča mamila, ki ljudstvo še bolj slabe.
Anton Gorjup: Znamenja kažejo, Sodobnost, 1936, št. 3
Dejstvo, da naš največji zdravstveni zavod, ki vrši važno nalogo centralne bolnišnice za ves slovenski teritorij, ne ustreza več najosnovnejšim zahtevam moderne medicine in higiene niti ne zdravstvenim potrebam ljudstva, to dejstvo nas je postavilo pred vprašanje, ki po svojem pomenu in značaju daleč presega obseg zgolj zdravniškega vprašanja.
Skrb za zdravje ljudstva je brez dvoma ena prvih in glavnih nalog vsakega kulturnega naroda, stanje njegovih zdravstvenih institucij pa tudi eno najodločilnejših meril njegove kulturne stopnje. Toda presoja kulture slovenskega naroda po stanju zdravstvenih zavodov bi bila popolnoma zgrešena in krivična, ker so vzroki katastrofalnih razmer v naših javnih bolnišnicah globlji in temelje drugod.
Ko so pred štiridesetimi leti postavili v Ljubljani sedanjo bolnico, so jo zgradili in opremili kot drugorazreden zdravstveni zavod, namenjen zdravstvenim potrebam tedanje male Ljubljane in njene neposredne okolice. Le nekaj let kasneje pa je dobil Gradec, malo večje mesto kot Ljubljana, v svoji okolici ogromno, najmoderneje opremljeno kliniko. Razloge, da so postavili veliko kliniko ravno v Gradcu in ne v Ljubljani, moramo iskati v političnem položaju slovenskega naroda v avstro-ogrski monarhiji.
Pričakovati bi bilo, da bi z isto doslednostjo, kot smo se borili in si tudi priborili v Ljubljani univerzo, da bi z isto doslednostjo morali skrbeti tudi za to, da dobimo čimpreje v Ljubljani popolno kliniko. Ustanovila se je sicer medicinska fakulteta, ki naj bi ostala začasno, dokler se ne zgradi neobhodno potrebna klinika, nepopolna. Toda začasno je postalo trajno. In medtem ko so v Zagrebu in Beogradu z veliko vnemo in naglico, s težkimi milijoni postavljali eno klinično zgradbo za drugo, je ostala Ljubljana brez klinike, njena javna bolnišnica pa skoro neizpremenjena, skoraj prav tako opremljena, kot je bila ob svojem začetku. Doživeli smo celo ta čudež, da je letna frekvenca bolnikov presegla več kot za polovico maksimalno dopustno kapaciteto naše bolnišnice. Kajti zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi. Sprva so se slovenski bolniki posluževali zagrebške klinike. Ali ta je začela kmalu, radi svoje prenapolnjenosti, odklanjati bolnike iz Slovenije. In popolnoma naravno, da so bolniki, ki so preje polnili dunajsko in graško kliniko in kasneje zagrebško, pričeli prihajati v Ljubljano. S tem sta se naloga in pomen ljubljanske splošne bolnišnice bistveno izpremenila: iz največje slovenske bolnišnice je postala centralna bolnišnica za ves slovenski teritorij, ki je, pod silo razmer, morala vršiti v neki meri tudi klinične posle. Ni dvoma, da je to eden glavnih, čeprav ne edini vzrok težkih razmer v njej in nedvomno je, da bo pri nas sanirano naše zdravstveno vprašanje le tedaj in šele tedaj, ko bo stala nova moderna bolnišnica, ki bo opremljena in zgrajena tako, da bo lahko služila tudi kliničnim namenom. Le popolna klinika v Ljubljani bi ustrezala v polni meri zdravstvenim potrebam slovenskega ljudstva kakor tudi znanstvenim zahtevam in potrebam slovenske univerze.
Človek se upravičeno vpraša, kako je bilo mogoče, da se je toliko važno vprašanje, kakor je vprašanje našega zdravstva, tako brezskrbno zanemarilo?
Ravnikar Evgenij: Vprašanje ljubljanske bolnišnice, Sodobnost, 1936, št. 3
Ob priliki zadnjega štrajka na ljubljanski univerzi je del slovenskega časopisja po starem receptu za podobne primere zopet zagnal mogočen krik in vik proti mladini, ki da jo je okužilo veliko pohujšanje in zlo: dobila je namreč veselje in voljo do politične akcije. Akademska mladina naj lepo mirno sedi v državnih erarskih klopeh, posluša naj predavateljevo učenost, ki prav počasi prihaja izza katedre k življenju, resno in vestno naj z modrico znanostjo dela eksperimente v seminarjih – mladina naj nikar ne polni univerzitetne avle, naj ne prireja burnih zborovanj na dvorišču, naj vendar za božjo voljo ne povzroča neprijetnega hrupa sredi mesta. Kaj boste izpovedovali svoje krvavo upravičene zahteve, kaj klicali na pozabljeno odgovornost vladajoče osebnosti, osebe in osebice, kaj izvrševali svojo sicer od vekomaj vam naloženo dolžnost in pravico: da ravno vi, mladi in nepokvarjeni ljudje, protestirate proti krivici in nesmislu starega, eksistirajočega, tega, kar je, in manifestirate za novo, bodoče, lepše in boljše, za vse tisto, kar mora priti. To je vendar politika in politika ni za vas!
Bogomil Fatur: Politizacija mladine, Sodobnost, 1936, št. 5
Dogodki, ki so se zvrstili od letošnje pomladi sèm, so do skrajnosti stopnjevali obstoječo napetost mednarodnih razmerij. Vojaška zasedba Porenja je ostala, kakor je bilo od vsega začetka pričakovati, izvršeno dejstvo. Svet Zveze narodov tudi zdaj ni mogel priti dalje kakor do gole ugotovitve, da je Nemčija prelomila versajsko in lokarnsko pogodbo. Nadaljnji ukrepi so doslej ostali samo predmet načrtov in razgovorov med lokarnskimi državami, dasi je od takrat minilo že tri mesece. Med tem se je porenski aferi pridružila še abesinska – aneksija Abesinije italijanskim kolonijam in vključitev v novo proglašeni rimski imperij. Vse, kar je Zveza narodov ob tej aneksiji mogla storiti, je sklep, da bo zavzela končno stališče na sestanku, ki se bo vršil junija. Sankcije pa so še ostale in Italija grozi z izstopom iz Zveze narodov.
V nemiru, ki je nastal po teh dogodkih in ki je usmeril vso pozornost in dejavnost evropske politike na nemške in italijanske meje pa na Ženevo, ki si že več kot leto dni zaman prizadeva zagotoviti svetu varnost in mir, je prišla nova kršitev mirovnih pogodb, ko je Avstrija po nemškem zgledu uvedla splošno vojaško dolžnost. Vse je že pripravljeno, da ob prvi priliki razglasi enako odločitev tudi Madžarska. Gre za to, da vemo, ali bo praksa izvršenega dejstva, ali bo enostranska odpoved svobodno in slovesno sprejetih obveznosti postala v Evropi politični sistem, ali se bodo smele pogodbe v vsakem trenotku in neposredno po volji njihovih podpisnikov izpreminjati, je vzkliknil francoski zunanji minister Flanden na marčnem izrednem sestanku sveta Zveze narodov. Aneksija Abesinije in avstrijska oborožitev sta po zasedbi Porenja znova potrdili, da je samovoljno trganje mednarodnih pogodb in podiranje temeljev sožitja med narodi v resnici postalo politični sistem!
Politični položaj v Evropi je danes tak, da more priti vsak trenotek do katastrofe. »Dandanes se vojne navadno ne napovedujejo, temveč se enostavno začnó.« Državniki odkrito govoré, da po vojni še ni bilo take negotovosti kakor te mesece, in narodi čutijo, da se pripravlja nekaj velikega in usodnega. Pred nami je veliko vprašanje, kako rešiti mir in kako združiti vse miroljubne države v resnično Zvezo narodov, ki bi morala postati trden in močan, vsem napadom kljubujoč politični sistem za obrambo miru. Kajti obramba miru je veliko poslanstvo generacij, ki živé v štiridesetih letih dvajsetega stoletja.
Albert Kos: Temelji varnosti in miru, Sodobnost, 1936, št. 6
Torej humanizacija umetnosti? Da. Prav gotovo se še spominjate, da je v svoji knjigi o »nalogi našega časa« španski mislec Ortega y Gasset pred mnogimi leti napisal poglavje La deshumanisación del arte – izgon človeka iz umetnosti; v njem je kot značilni pojav umetniških del takratnega časa (bil je to tisti čas, ko so cveteli -izmi!) ugotovil dejstvo, ki ga je označil z naslovom svoje študije. Brez dvoma je bila tedaj (knjiga je v španski izdaji izšla l. 1923.) karakteristika točna. Ampak danes in že nekaj časa sèm to ni več. Že nekaj časa se v umetnost zopet povrača človek v znamenju humanističnega realizma; in s človekom se proti nekdanjim abstrakcijam, konstrukcijam, deformacijam, fantazmagorijam, spakam, ironijam in sarkazmom utrjuje etika, pristnost in iskrenost, pogled naravnost naprej, beseda iz srca, topli človeški čut. Samo v umetnosti? Upanje je, da v vsem življenju. Oblast cinizma, ironije in grimase gre h kraju. Saj je res, da je najbrž nikoli ne bo popolnoma konec; kajti pregloboko leži v človeku tisti element, ki ironijo nosi in vedno znova poraja: samovoljni človeški napuh; jaz, ki hoče, pa ne more; impotentni notranji rebel, ki bi najgloblje človeške stvari hotel meni nič tebi nič likvidirati s posmehljivo cinično gesto. Pa vendar kljub vsem trajajočim osnovam tega zla menim, da veljá: danes ta dan evropskega človeka ironija (pa najsi bo še tako elegantna), cinizem (pa najsi bo še tako jedek), grimasa (pa najsi bo še tako silna) – ne obvladajo več.
Bogomil Fatur: Konec cinizma, Sodobnost, 1936, št. 11–12