Povem pa vam: Za vsako prazno besedo, ki jo ljudje izgovorijo,
bodo dajali odgovor na sodni dan.
Mt, 12,36
Vinku Möderndorferju, ki se je selil z mojo zbirko Šepetanje mravlje po svetu,
in pokojnemu pesniku Vinciju (Milanu Vincetiču), ki se je vselil v moje srce.
Kadar koli sem odprl Biblijo, vedno sem naletel na Evangelij po Janezu, kjer piše: »V začetku je bila beseda. /…/ V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.« Mar res? Mar samo beseda? Ali pa je bila to tudi misel, entelehia, ogledalo, duša, ideja ali še kaj drugega. Beseda kot mlin na vodo, beseda kot sredstvo za sporazumevanje, za intimno izpoved, za gledališki dialog, za čustveni zanos, za ljubezen in sovraštvo. Filozofi so skušali oceniti kvaliteto besede, pustolovci so jo uporabljali za spletkarstvo, politiki za prevlado nad ljudstvom, državami, celo nad svetom. Beseda se je kot droban pesek na poti do cilja zgubila med nožnimi prsti v Kristusovih sandalih, kot dvanajst kamenčkov na Aaronovi ploščici prvega velikega žreca, intimno živela v odblesku jutranje zarje, v prostozidarskih delavnicah postala obdelan kamen, v Plečnikovih zamislih duhovni hram.
Moja mladost je bila sestavljena iz lesenih kock, oblepljenih s pisanimi črkami, da sem lahko sestavljal imena, pojme, vizije sveta. Z njihovo pomočjo sem spregovoril, zahteval mamim objem, se drgnil ob očetovo ščegetavo brado, v šoli odgovarjal na vprašanja, začel brati knjige. Nenadoma so me obkrožale, povsod so bile, spotikal sem se obnje, jih požiral z radovednostjo, z žlico, z ušesi. Nekaterih nisem razumel, plaval sem v prekmurščini, ki je stanovala doma, v kuhinji, jecljal sem jih v madžarski osnovni šoli, kdaj pa kdaj sem ujel na ulici kakšno cigansko kletev, popolnoma nerazumljivo, na vrtavki, kupljeni na Prekmurskem sejmu sem vrtel krakaste judovske šumnike ter pri judovskem frizerju Kiralyju prosil za razlago, razumevanje.
Z leti so se besede spremenile v trde fraze, ideološka gesla, literarne naslove. Postavile so se druga ob drugo, raztegnile v stavek, v misel, v spoznanje, stališče. Ponujale so se v kioskih kot časopisi, v žepnih izdajah kot ceneni podlistki, v trdih platnicah kot debeli romani. Spreminjale so se v neosvojene trdnjave znanja, v nedostopne zasebne knjižnice, pred vsako revolucijo ali vojno doživele ognjene grmade, se spremenile v zublje ponižanja, v smetišče duha, v pepel, raznesen v vetru časa.
Oče je nosil s sodišča zajetne akte, izpisane s kaligrafsko pisavo; v njih je moral zaključiti različne tožbe, krivice, pravne zakone, postaviti piko na i, kar naprej je skušal razrešiti skrivnost, kdaj, hudiča, je prišlo do razcepa med besedo in dejanjem. Hodil je po skromni kuhinji, kadil kot Turek, se pogovarjal sam s sabo, mama in jaz sva sedela za mizo, ga čakala s toplo večerjo, on pa se je obrnil k nama, vprašal: A vidva vesta, da človeka držiš za besedo, vola za rog, sovražnika za vrat, ženo v objemu? Med večerjo se je razgovoril. Ljudje so kot abeceda. Sestavljeni so po vrsti, kot prebivalci so na popisu, v Knjigi živih v župnijskem uradu, v Knjigi mrtvih na občini. O njih se ve vse, več, kot sami mislijo. Nad vsemi nami sije Božje oko v trikotniku. Vsak od nas nosi v sebi neizgovorjeno Božjo besedo, ki sta jo prva slišala Adam in Eva in jo ignorirala, nista je spoštovala. Bog jima je rekel, da ne smeta trgati rdečih jabolk z drevesa Življenja, a kača ju je nagovorila, ugriznila sta v sadež in ugotovila, da sta gola, od Boga zahtevala obleko, konfekcijo po meri. Zaradi te prelomljene besede nas je Bog kaznoval. O tej nesrečni besedi so nastale poeme in litanije, verbum je postala reč, dictum njen privesek, pojavil se je celo izraz eloquium. Že v antiki so urili govorniške spretnosti: beseda je dobila smisel, prizvok, večplastnost, umetniški izraz. Obrnil se je k meni: Ko boš velik, boš spoznal modrost Aristotela, govorno spretnost Cicerona, filozofsko izražanje Kvintilijana. In zapomni si: Ko boš z leti dobil zaupanje vase, boš hitro, po kratki poti prišel do častnega in srečnega življenja.
Vojna je čez noč povila novo besedo, nekrščenega najdenčka, mračno besedo: strah. Ljudje so se začeli bati ne samo neznancev, tujih vojakov, marveč tudi sosedov, znancev. Zaklepali so glavna, vežna vrata, stanovanjska, z dvojnimi ključavnicami, nekateri so prinesli iz drvarnice sekire, jih skrili pod postelje, pričakovali so neugodnosti, razprtije, nasilne aretacije, smrt. V osnovni šoli je visela na zidu samo ena zastava, govoril se je samo madžarski jezik, anyanyelv, pele so se samo madžarske pesmi, molilo se je v tujem jeziku. Trije sošolci so prihajali v šolo z judovsko zvezdo na rokavu, za vsako izgovorjeno slovensko besedo nas je učitelj, v glavnem duhovnik, mlatil po zadnjici s palico za merjenje blaga. Zvečer, po skromni večerji, segretem mleku s koruznimi žganci, je mama zajokala, kajti očeta so odgnali v taborišče, trgovec ji je dajal sol, sladkor in moko na pósodo, a dan nad dvoriščem je bil sončen, nebo brez oblaka, samo kdaj pa kdaj je zahrumelo v zraku, ameriška letala so letela čez pokrajino, v mestu se je oglasil alarm, tekli smo v klet, kjer smo imeli zasilne postelje, hladno temo, leseno kad, polno narezane, mrzle, skvašene repe. Tukaj je imel strah velike oči, ljudje so pripovedovali grozljive zgodbe, ki so se dogajale v Rusiji, širile k nam, prišli bodo ruski vojaki z dolgimi puškami, poklali nas bodo, ženske posilili, otroke prebodli z bajoneti, skuhali in pojedli skupaj z repo. To so bili trenutki, ko sem pogrešal očeta. On bi zagotovo rekel, da si ljudje izmišljujejo, lažejo in strašijo malo deco. Da vojna ima tudi dobre strani, da ruši slab, nesposoben politični sistem in vzpostavlja drugega, boljšega. In v poltemi sem gledal star zemljevid, s prstom sem spremljal usodo zgodovine, iskal mesto, v katerem sem živel, a ga ni bilo, bilo je premajhno, neopazno, pa sem tako mislil, da vojna ne bo prišla do nas, da se nam bo izognila, odhitela dalje, v večja mesta, sovražne države. Vojna je prišla in odšla. Izginili so madžarski vojaki in duhovniki, vrnil se je materni jezik, dozorel sem za nižjo gimnazijo, vpisali so me v mladinsko organizacijo, a čez nekaj dni vrgli iz nje, za popotnico sem dobil zaušnico, ker sem izjavil, da se je vojna sicer končala, strah pa je ostal. Kakšen strah, me je vprašal mladinski funkcionar. Odgovoril sem: Strah pred novim enopartijskim političnim sistemom. Pogledal me je strogo, si me zapomnil, spremljal moje vedenje, nisem končal gimnazije, moral sem v Ljubljano, kjer sem maturiral na poljanski gimnaziji. Vendar sem si zapomnil: To je bilo prvič, da sem prišel navzkriž s samim seboj, da me je beseda izdala, zabolela.
/…/