Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
Do brezplačne dostave vam manjka še 25.00

Carlota Gurt: Sama

Odlomki iz romana

184 dni prej

Ko sem se zbudila, nisem vedela, kje sem. Najprej sem pomislila, da sem v stanovanju v Barceloni, vendar se nekaj ni ujemalo: svetloba je prihajala z desne in ne z leve, prekratka postelja, kot bi se skrčila, temačen vonj v zraku, skorajda katastrofična tišina. Za hip me je preplavil strah.

Čudno mi je razmišljati o tem, da sta v tej postelji pred štiridesetimi leti spala oče in mama, da ležim na isti vzmetnici, na kateri sta me spočela, na isti postelji, na katero mi je oče izjemoma dovolil priti, kadar je mama že vstala.

Zajela me je eksistencialna vrtoglavica. Prepustila bi se ji, pa čeprav le zato, da bi se približala spominu na očeta in si dokazala, da dovolj pogosto razmišljam o njem, vendar je prevladala nuja, da bi od tega pobegnila. Lep čas sem okamnelo ležala na postelji, opazovala črvive tramove, pajčevine v kotih, pleteni stol s sedalom, udrtim od let in od let sedenja na njem, odstopajoče ploščice, v valovih dvigajoče se od tal, kot bi bile položene na tekočo podlago.

Upiralo se mi je vstati, z bosimi nogami stopiti na mrzla tla, kot da bi vse lahko izginilo, ko bi se tega dotaknila, ali pa bi me ploščično morje lahko pogoltnilo. Ali pa mi je bilo morda mučno, ker me je zadelo spoznanje, da gre zares, da bi stopiti na ploščice pomenilo podpisati pogodbo s samo seboj. Nazadnje sem se le opogumila, seveda, saj nisem mogla za vedno ostati v postelji.

Na stežaj sem odprla polkna. Kakšna neverjetna zelena, močnejša, bolj bleščeča, bolj živa, in vse to samo zame, vključno s soncem, ki je komaj pokukalo iznad krošenj. Niti sledu o včerajšnji nevihtni dobrodošlici. Mislim, da me je poležavanje, ali pa morda razmišljanje o očetu, raznežilo. Nenadoma me je zajela tesnoba, zmanjkalo mi je prostora zame v meni, moje telo je postalo premajhno za vso to dušo. Odprla sem okno in se sklonila čezenj. Pogledala sem na obe strani in se prepričala, da ni nikogar v bližini – kakšna trapa! – in iz sebe izpustila serijo krikov, neartikuliranih, zgolj spustila sem ven v sebi nasičeni zrak.

Kričala sem, dokler se nisem izpraznila, verjetno sem že leta in leta v sebi tovorila vse te krike. Konec koncev so mi morda tisti prasci z založbe naredili še uslugo, da so me vrgli na cesto. Danes sem prvikrat pomislila, da je bilo tistih dvajset let v njihovih pisarnah moja platonska votlina. Kako prav je imel Guim, ko mi je rekel, naj dam odpoved! Obenem pomislim tudi, da pretiravam, da se slepim, kajti na začetku mi je bilo delo všeč, morda gre le za to, da je v jezi laže pod vsem potegniti črto.

Zajtrkovala sem malo in slabo: bila sem neučakana, čim prej sem se želela dokončno nastaniti in začeti delati. Nemudoma sem se lotila čiščenja. Morala bi reči Guimu, da mi pride pomagat; ogromno dela je, vendar pa sem punčka, ki si hoče povsem sama zavezati čevlje, pa čeprav bi za to potrebovala pol ure in bi iz vezalk naredila kepo in ne vozla.

Odprla sem vsa okna, balkonček v dnevni sobi, vrata. Hišo je prestreljevala svetloba. Sonce je prediralo prostore, kot sablje predirajo čarovniško skrinjo, jaz pa sem bila izbranka, s katero se je dogovorilo, da bo z njeno pomočjo izvedlo magični trik. Prepih je pometel ven smrad po vlagi.

Prva naloga je bila najbolj zoprna: prah. Na vrh pohištva – predalnika, vitrine za drobnarije – je legla plast umazanije, ki je sčasoma otrdela. Čas, ki vse otrdi in zamaže. Odločno sem se spravila nadnjo, s ščetko v eni roki, ter pri vsakem potegu odstranila nekaj mumificiranih ostružkov, v katerih so bili morda še vedno delčki moje kože od takrat, ko sem bila stara šest let, ali pa očetove trepalnice – koliko zapravljenih želja –, ali pa obrvi, ki si jih je mama pulila, vsa zakrčena sklanjajoč se nad ogledalce, ali pa, kdo bi vedel, smrkelj tistega fantka (Llorenç? Lluc?), ki so mi ga občasno naprtili, ker sva bila približno enake starosti, in ki si je nenehno brskal po nosu.

Drgnila sem z vnemo, v prste me je vsake toliko zgrabil krč, ker sem tako močno stiskala krtačo, čutila sem, kako si umazanijo drgnem iz miselnih gub, kot bi loščila spomine, da bi jih polepšala.

Počistila sem jedilnico, vendar nisem bila utrujena, nasprotno, imela sem še več energije in volje kot na začetku. Pohitela sem v kuhinjo, krtača je kar sama letela, in glej, tam je bilo korito, ki sem ga poznala na pamet, saj mi je mama v njem umivala lase z zajemalko, zajemajoč vodo, segreto na štedilniku. Kako smo bili včasih umazani! Še vedno ima razpoko v obliki ptiča, nekoliko večjo, nekoliko bolj odprto; ko sem bila otrok, sem v njej videla kanarčka, takega, kakršne je imela babica v tistih kletkah, vedno nekoliko preveč zapacanih s sluzastimi drekci, mama pa je vedno rekla, da ne, kaj pa govoriš!, bolj spominja na ogromnega klopa, zmeraj pa je tudi še dodala: Šššš, ne govori tega, ker si potem tega ne morem izbiti iz glave, otrok. In če sva se predolgo prepirali, katera ima prav, mi je oče zašepetal na uho, da ne gre ne za kanarčka ne za klopa, temveč za lastovko, ki bo vsak hip vzletela. In ko sem zdrgnila korito, sem pomislila, da je čas dokazal, da je imel prav, nazadnje je verjetno res šlo za lastovko.

V tem stanju higienske omračitve sem izgubila občutek za čas in po kuhinji sem se frenetično lotila še obeh spalnic in kopalnice, najbolj umazanega prostora od vseh.

Medtem ko sem drgnila s krtačo in z vlažno krpo poskušala ujeti uhajajoči prah, se mi je v mislih nenehno pojavljala podoba miniaturne Mei, ki čisti najbolj skrite in umazane kotičke svojih možganov. Vsake toliko je zapihal piš vetra in čutila sem, kako se vse v meni napihuje, kako mi odpihne misli, a takoj je bila spet tukaj podoba mojih možganov in mene – mravljice s krtačko. Govorila sem si, tako je, gospa, sem si prišla čistit, prekleto, počistit svinjarijo, ki se je strdila v tebi, tako kot ta umazanija.

Čas se je razvlekel: do opoldne sem že pobrisala prah po celotnem bivalnem delu hiše. Za zdaj se kleti ne bom dotaknila. Že ob sami misli na ozke stopnice me obide neumna klavstrofobija, otročja, prav taka, kakršna me je obšla, ko me je mama poslala po čebulo, steklenico vina, konjak za posebno priložnost in sem morala stopiti v tisto zatohlo temo.

Ne, klet pa kak drug dan.

Pomislim, da bi bilo mogoče zanimivo oditi v vas na aperitiv v bar, ki mi ga je omenila trgovka (Maite? Mercè?). Zahotelo se mi je malce obrekovanja, proučevanja domačinov, opazovanja ukrivljenih babic, ki odhajajo od maše, da bi se sprehodila po tržnici, poklicala Guima, reveža, saj mi sploh še ni uspelo govoriti z njim. Ob povratku pa bi znova zavihala rokave. Svetloba, ki je prihajala čez balkonček, je skušnjavo le še krepila, in že sem se videla sedeti na sončku na glavnem trgu s kozarčkom vermuta in s krožničkom čipsa.

Ampak usedem se v avtomobil in noče vžgati. Prižgane luči, kot vedno. Tokrat Guimu ne bom povedala, da si prihranim pridigo. Preklemanska nevihta. Zadovoljiti sem se morala s pivom in sardelicami iz konzerve na vznožju stopnic.

Smola mi je pravzaprav še prav prišla. Niti minutke ne smem izgubiti. Sem sem prišla delat in morda je bila želja po aperitivu zgolj izgovor, da bi se izognila temu, kar moram narediti, kar hočem narediti, kar sem se odločila narediti. Saj poznava to tvoje izmikanje, Mei.

Z vsakim požirkom piva mi je postajalo bolj jasno, da moram hišo počistiti danes, brez izgovorov, jo pripraviti, da postane moje delovno svetišče. Še preden sem spila pivo do konca, sem vnovič poprijela za delo, saj me je zgrabila taka nestrpnost, da mi ni bilo več v užitek. Jaz in moj nemir sva zgrabila metlo in krpo za brisanje ter se nisva ustavila, dokler ni bilo vse neoporečno čisto. Vse, razen kleti, seveda.

Ko sem končala, se je že temnilo. Zleknila sem se v naslanjač, ki ni več očetov, temveč je moj naslanjač. Prekrila sem ga s staro rjuho, kajti blaga, ki je bilo povrhu vsega še grdo, se ne da kar tako očistiti, in se izmučena, toda ponosno kot cesarica, udobno namestila.

Hiša, tako kot naslanjač, je videti drugačna brez plasti mrtve kože, ki jo je prekrivala. Prisvojila sem si jo. Še vedno omahujem, ali naj snamem sliko s sončnicami iznad kamina; nenehno me opominja, kdo sem, kar je morda dobro zame, obenem pa je to nenehno opominjanje zoprno.

Pa vendar mi jo je težko odnesti v klet ali spraviti v omaro, glede na to, koliko mesecev jo je oče slikal!

/…/

Prevedla Veronika Rot

Komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart