Uroš Zupan: Poezija in ambicija

Uroš Zupan

Poezija in ambicija

Pred leti sem bral intervju, ali pa mogoče slišal v nekem pogovoru za javnost, da je imel najbolj prevajani slovenski pesnik že na samem začetku, ko je šele vstopal v poezijo in se prepoznaval za pesnika, vizijo, da se bodo vse tiste pesmi, ki jih je pisal takrat, in pa tudi tiste, ki jih bo šele napisal, množično prevajale v tuje jezike. Če se ne motim, je govoril o popisanih plahtah. To se je pozneje dejansko zgodilo. Iz današnje perspektive njegovo takratno razmišljanje deluje kot jasnovidnost.

Pesnik je bil iz meščanske družine, in to se mu je poznalo. Poznalo kljub dejstvu, da je odraščal v socializmu in da je bilo klasično meščanstvo takrat na slabem glasu. Razlaščeno. Včasih tudi pobito. Pregnano. Nadomestila ga je rdeča buržoazija. Rad se je postavljal, če je to prava beseda, s svojo meščansko vzgojo (Wunderkind klavirja, a to je hkrati delovalo tudi kot ironija) in seveda s slavnimi predniki: generali, lastniki vil, fantasti. Bil je šarmantna in očarljiva oseba, ki je v končni posledici lahko očarala tudi samo sebe. Njegova največja moč pa je bila v zmožnosti, da te pripravi do tega, da občuduješ samega sebe. Pozornost, s katero se je lahko posvetil človeku, je bila popolna. Znal ga je pogledati tako, kot da je edini človek na tem svetu, ki ga je kadar koli zanimal. (H. Kureishi)

To, kar je napisano zgoraj, se je spojilo z njegovim skoraj pregovornim optimizmom in precej dobro ozemljenostjo (nikoli nisem imel občutka, da bi bil nagnjen h kakšnim melanholičnim razpoloženjem, ki bi mejila na nevarna in avtodestruktivna stanja in dejanja). Napisal je ogromno knjig in v teh knjigah, predvsem zgodnjih, je veliko dobre poezije. Bil je radoveden, inteligenten in rad je potoval. Rezultat vsega tega, predvsem pa njegove fizične prisotnosti na kraju samem, torej ne samo prisotnosti v obliki dela, se pravi v obliki teksta, ampak tudi prisotnosti v obliki šarma, pa je bilo veliko število prevodov v tuje jezike in vsaj nekakšna relativna slava, ki jo lahko v svetu doseže pesnik malega jezika in male kulture. Ki jo lahko doseže pesnik, ki je življenje posvetil pisanju poezije, a hkrati, sploh v bolj poznih letih, ko je začel čutiti, da mu zmanjkuje časa, predvsem vztrajnemu trudu, da bi »prišel zraven«, da bi vzbudil pozornost velikih, lenih in samozadostnih ter vase zagledanih kultur z bogato tradicijo in visokimi literarnimi dosežki. Seveda pa tudi manjših kultur. Njegov končni cilj je bil lociran na severu: Stockholm.

***

Ko sem začenjal pisati, in to je bilo, retrospektivno gledano, najsrečnejše obdobje v mojem s pisanjem povezanem življenju (takrat »milnih mehurčkov«, ki so prišli izpod tipkovnice mojega pisalnega stroja, nisem neprestano primerjal s tistim, kar je bilo objavljeno po knjigah in kar naj bi veljalo za dobro), sem imel zgolj eno veliko željo. In sicer željo, da bi v kakšnem časopisu ali kakšni reviji nekoč ugledal natisnjeno svojo pesem. Ne veliko pesmi. Ampak eno samo pesem. Pesem v slovenščini.

Bil sem skromen. Vzgojen v duhu časa, v katerem sem odraščal. Med mojimi predniki ni bilo nikogar, s komer bi se lahko ponašal. Zgolj kmetje in delavci. Predvsem kmetje, ki so si svetili s petrolejkami, hodili po vodo do studenca sredi vasi, ki se je končal v nekakšnem zajetju, in imeli stranišče zunaj. Na planem. Nisem posedoval ne šarma, ne očarljivosti, ne radovednosti, ne pregovornega optimizma, ampak predvsem preobčutljivost in pa slabo ozemljenost (k slabi ozemljenosti sem si, ne da bi se tega zavedal in ne da bi me na to kdo opozoril, pomagal tudi sam, pomagal s konzumiranjem različnih opojnih substanc). Mogoče sem z zadnjima dvema lastnostma imel nekakšne predispozicije, da bi lahko kaj napisal. Toda to je zgolj še en mit. Če sem hotel kaj dobrega napisati, sem se moral naučiti rokovati z besedami.

Leta in leta sem se učil rokovati z besedami. Sam. Izoliran. V nekakšnem podzemlju, in ta občutek, da sem v podzemlju, je ostal z mano do danes. Občutek, da nekaj skrivam in se v očeh ljudi, ki me obkrožajo, tudi najbližjih, pretvarjam, da sem normalen. Da sem kot vsi drugi. Da sem eden od njih.

Imel sem enega samega bralca. Ko sem začel, sem se opiral zgolj na željo in za sabo puščal neskončne kupe smeti. Prave deponije slabo spojenih in nenatančnih besed. A bil sem fanatično vztrajen in čez čas sem lahko določenim stanjem in dogodkom, ki sem jih povezoval z njimi, dal obliko (pomagalo je seveda fanatično branje). Jih, brez namena, skoraj zgolj po naključju, spremenil v nekaj trajnega. Vsaj za hip obvarovanega pred zrakom in pozabo.

Potem mi je izšla knjiga. Plod izolacije, evforije in obupa. Bila je kot nekakšna rešilna bilka. Izhod iz nevednosti. Čisto naključen odgovor na to, kaj bi lahko v življenju počel. Nisem vedel, kaj sem naredil. Kajti nisem imel nobenega načrta in nobenega namena, da bi kaj naredil. Samo pisal sem tisto, kar se je dogajalo v mojem življenju in z mojim življenjem. Z ljudmi okrog mene. Zunanji svet (domača literarna znanost in kritika in tudi nekateri pesniki) je knjigo videl kot dosežek. Bil sem mlad in tistemu svetu sem verjel in čez tri leta sem bil v Ameriki.

Amerika je bila nekakšna pesniška Utopija. Dežela, kjer naj bi imeli pesniki veljavo. Zemeljski Parnas. Če te je potrdila Amerika, te bo potrdil tudi sončni sistem. Mislil sem, da bom tudi sam vstopil v čevlje, ki jih je nosil najbolj prevajani slovenski pesnik, ki mu je bila Amerika drugi dom. Da bom potoval po svetu in pisal poezijo.

A ni bilo tako. Moji preobčutljivost in slaba ozemljenost sta me bolj ali manj držali doma. Me privezali za mizo v kuhinji. Me držali kot pajčevina iz tiste osnovnošolske vzgojne pripovedi. In me učili pozornosti do svetlobe iz bližnje okolice. Do domačega kraja, ki sem ga, preden sem ga ponovno odkril, sovražil. Do izgubljenega sveta. Do izgubljenega časa. V realnem svetu sem sicer hotel biti prisoten, a ne kot oseba, pač pa kot tekst, ki ga je napisala oseba, ki ostaja doma. Toda zahteve današnjega sveta so drugačne. Današnji svet potrebuje osebo. Kontakt. Senzacijo. Zunanjo podobo. Potrebuje osebo, ki ne ostaja doma. In ki nima za obliko raja pred vsemi drugimi oblikami raja nekih samotnih poti med travniki in polji, ki jih vsak dan prehodi sama ali v družbi psa.

Če sem hotel, da se moje pisanje pojavlja na istih mestih kot pisanje tistih, ki ohranjajo stike in pletejo mreže, ki so se pripravljeni nenehno odzivati na vabila, je moralo biti moje pisanje boljše od njihovega. Ali pa je to še ena od iluzij, ki se spreletavajo po moji glavi, ko hodim med polji, po travnikih in gozdovih in svet in sebe nežno potiskam v počasnost. Eden od prijemov, ko vem, da bo moja ambicija, ki jo imam, čeprav jo tajim in potiskam v temo – iz razlogov, ki nimajo nobene zveze s pisanjem –, ostala neizpolnjena. Ambicija po prepoznavnosti. Mogoče slavi. Ostala bela lisa. Se spremenila v raztegljiv prostor privatnih ugibanj in sanjarij. V tisto znamenito sintagmo, ki jo Louise Glück imenuje razlika med sanjami in dokazi.

Sem zaradi te »paraliziranosti« razvil takšno averzijo do pesniških druženj in festivalov? Do družbe pesnikov nasploh? Sem jo razvil zaradi svoje prikrajšanosti? Zaradi svoje nemoči? Mogoče. A hkrati tudi zato (mislim, da sem to, kar bo sledilo, prebral v neki knjigi Thomasa Bernharda), ker občasno težko prenašam že samega sebe, kaj šele gručo ljudi, ki počnejo isto, kot počnem tudi sam, in ki naj bi mi bili zaradi tega vsaj malo podobni. Podobni tudi v tem, da imajo ne samo »zunanjo« ambicijo pojavljati se na določenih krajih in se hvaliti, da so bili na teh krajih v družbi določenih ljudi, še bolj pa v družbi določenih imen, ki veljajo v naši »industriji« za pomembna, kar naj bi avtomatično pomenilo, da so jim enaki, da pišejo tako dobro kot oni, ampak, in to je zdaj zares pomembno, da imajo tisto drugo ambicijo, »vrhunsko ambicijo«: napisati kakšno pesem, ki bi se brez sramu približala prostoru, ki ga naseljujejo naše najljubše pesmi. Pesmi, ki jih zavidamo. Pesmi, za katerih avtorstvo bi se z veseljem odrekli nekaj letom svojega življenja. A da ne bo vse tako skrajno drastično: zgolj tistim letom, ki jih skušamo čim prej izbrisati in pozabiti.

***

Poezije si nikoli nisem predstavljal kot uprizoritveno umetnost, čeprav sem se včasih v njej bolje znašel in laže orientiral, če sem jo slišal, kot če sem jo bral.

A temu navkljub sem jo vedno imel za eno najbolj eksplicitnih oblik intimnega druženja. Imel sem jo za ljubezensko afero, ki se največkrat dogaja na mirnem kraju in v kateri sta udeležena le en par oči in belina papirja, na kateri se črna sled črk ne vleče od vrha strani pa do dna in ne od roba do roba, ampak drugače. S prekinitvami. Ki jih označuje belina med kiticami. Prostor, ki daje besedilu določene premore in specifično zračnost.

Le česa vsega človek ne počne in česa vsega se ne oprime, da bi skril in pred sabo opravičil svoje hibe.

***

Verjetno je najznamenitejša fotografija pesnika iz tega dela sveta fotografija Feđe Klarića, ki se »dogaja« na Marmontovi ulici v Splitu. Na njej največji živeči hrvaški pesnik Danijel Dragojević, ki ga je fotograf ujel v mestu, beži pred objektivom. Fotografija je stara skoraj deset let in prikazuje tri četrt stoletja starega pesnika, ki panično teče, da bi se izognil fotografiranju. Da bi pobegnil pred mediji. Se skril pred nasilnostjo sveta, ki hoče senzacijo, obraz, šarm, očarljivost, ali pa tudi kaj temnejšega, predvsem temnejšega, zagotovo pa ne samo teksta. Teksta, natisnjenega v natančnem številu numeriranih knjig. Tako namreč izhaja Dragojevićeva poezija. V točno določenem številu numeriranih knjig in niti v eni več. Brez morebitnih ponatisov, če slučajno v zvezi z objavljanjem in tiskanjem poezije še kdo verjame v ponatise.

Ampak Dragojević gre v svojih stališčih in dejanjih v zvezi s poezijo in bežanjem še dosti dlje. Njegova ambicija je obrnjena rokavica ambicije najbolj prevajanega slovenskega pesnika in seveda tudi moje ambicije; Dragojević zavrača literarne nagrade in smrtno resno prepoveduje, da bi se njegova poezija prevajala v tuje jezike. On je čista skrajnost. Če se nekateri pesniki na vsak način in na vse mogoče načine trudijo, da bi jih prevajali, če drugi, tako kot recimo jaz, z veseljem pristanejo na to, da se jih, ko se tu in tam kdo spomni nanje, prevede, a se sami okrog tega ne trudijo, Dragojević izrecno prepoveduje, da bi se ga prevajalo. Pa njegova poezija ne spada v kategorijo tiste poezije, ki bi bila čisto in absolutno neprevedljiva in bi se trajno poškodovala, če bi jo hotel kdo presaditi in preseliti v drug jezik.

Zakaj Dragojević to počne, mi je velika uganka. Niti najmanjšega pojma nimam, zakaj je tako neusmiljeno vztrajen. To mu čisto osebno, iz sebičnih razlogov, ker sem bil pri tej prepovedi prevajanja kot prevajalec udeležen tudi sam, zamerim. Ampak ta moja osebna zamera je skoraj nepomembna zamera. Pomembnejša zamera je univerzalna zamera, zamera zaradi poezije same, zamera zaradi izdaje, če ni beseda premočna, zamera zaradi človeškega dosežka, ki presega ime in priimek, ki sta napisana nad pesmijo ali pod njo. Neskončna škoda je namreč, da njegova poezija ni dostopna ljudem, da bi se lahko prepričali in občutili, kako izjemna je in kaj jim pripoveduje o njih samih. O njihovih življenjih. O svetu, ki jih obkroža. Po drugi strani pa ga tudi spoštujem, spoštujem njegovo načelnost in njegovo vztrajanje, čeprav sta mi še tako nerazumljiva, nejasna in tuja.

Zaradi njegove načelnosti, da ne rečem čudaštva, pa se je zgodilo nekaj zanimivega in znotraj književnega miljeja, kjer bi protagonisti po navadi drug drugega najraje utopili v žlici vode, precej nenavadnega: ljudje ga imajo radi. Radi imajo njegovo pisanje (seveda tisti, ki razumejo hrvaško), mogoče ga imajo radi celo bolj, kot bi ga imeli, če Dragojević ne bi imel nobene želje in ambicije (recimo, da ju nima) po slavi in prepoznavnosti izven jezika, v katerem piše (mogoče ju nima niti tam), radi ga imajo zato, govorim seveda o tistih, ki tudi sami pišejo poezijo, ker jih ne ogroža, ker jim ne predstavlja grožnje in konkurence za pozornost v tujih kulturah in tujih jezikih.

Domači prostor, prostor domače kulture in domačega jezika, pa v tem histeričnem času mednarodnih povezav, mednarodnega financiranja in globalizacije postaja čedalje manj pomemben. Da ne rečem skoraj povsem irelevanten. Saj naj bi tam, na svojih malih in razdrobljenih fevdih, samovoljno vladali lokalni mogotci, ki jih je že zdavnaj povozil čas in ki seveda niso sposobni priznati in videti nobene druge genialnosti razen svoje lastne.

***

Prebijanje iz majhnih jezikov v večje jezike in velike kulture je težavno, stihijsko in največkrat odvisno od sreče in poznanstev (seveda morajo biti najprej doseženi in vzpostavljeni vsaj osnovni kriteriji kvalitete). Včasih je prebijanje odvisno tudi od stanja v svetu. Kakšna vojna je vedno dobrodošla.

Pri tem »prebijanju« ne gre za neki ustaljen red in zanimanje samo po sebi, kot je recimo zanimanje, ki je utemeljeno na tradiciji in zgodovini in vlada med velikimi kulturami. Ameriški, francoski ali pa nemški pesnik bo precej laže prišel do prevodov v druge velike jezike in v tuje jezike nasploh kot neki pesnik enake ali tudi precej višje kvalitete, ki pa mu je bila namenjena usoda, da piše v jeziku, ki ga govori toliko ljudi, kot je recimo število prebivalcev neke mestne četrti kakšne zahodne prestolnice.

Razlog, da so pesniki iz malih kultur v podrejenem položaju, je seveda tudi v tem, da dobri prevajalci iz velikih kultur, ali pa pesniki iz taistih, ki so najboljši prevajalci poezije, le redko govorijo ali razumejo katerega od majhnih jezikov. Torej, uresničevanje ambicij po »življenju napisanega v drugih jezikih« je prepuščeno predvsem osebni iznajdljivosti, agresivnosti, trgovski žilici, še najbolj pa sposobnosti biti dober samopromotor in kulturni menedžer.

Čeprav časovna oddaljenost ni dovolj velika, da bi bile podobe povsem jasne in zanesljive, se je zanimivo ozreti na usodo napisanega tistih domačih pesnikov, ki so se odločili, da bodo skušali svojo poezijo z vsemi močmi in ne glede na sredstva (osebni šarm ali pa zgolj gola trgovina) spraviti v tuje jezike. Usode so si precej podobne; v njih je videti neko stalnico: trgovska in menedžerska dejavnost sta izsušili metafizični sok, ki ga je v preteklosti imela njihova poezija.

Poezija je postala prazna. Mogoče na tehnični ravni ne slabo napisana. Skoraj brezhibna. Ampak prazna. Kot da bi se knjige in pesmi vrstile predvsem zato, da se ohranja status, in ne zato, da bi se izpolnjevali nujnost in neizbežnost tega, da se nekaj tehtnega pove. Zakaj je prišlo do tega? Mogoče zato, ker je začela muza skopariti s svojimi darovi, ker ni bila več deležna prave pozornosti in osredotočenosti. Ker je poezija postala drugotna. Visoka pozornost in osredotočenost sta se preselili drugam. V izvoz. V promocijske dejavnosti. V navezovanje stikov. V memoriranje imen in priimkov pomembnih ljudi, ki odločajo.

Zato prepoznavnost pesnikov in tudi pisateljev iz majhnih kultur v večjih in tudi drugih manjših kulturah samo delno temelji na resnični kvaliteti napisanega, bistveno bolj pa na iznajdljivosti in agresivnosti. Na ambicioznosti, ki ima lahko podlago v delu ali pa je tudi nima. Je sploh nima.

Toda, in zdaj sledi zagovor pesnikov, ali lahko človek neprestano pričakuje, da bodo pesniki pisali dobre in še boljše pesmi, dobre in še boljše pesmi v nedogled, kajti peščica ljudi še vedno ve, da je ena od zakonitosti poezije nekaj, kar Gottfried Benn imenuje tragična izkušnja sama po sebi: tudi med velikimi pesniki našega časa ni nobeden zapustil več kot šest do osem popolnih pesmi, druge so lahko zanimive z vidika avtorjeve biografije in razvoja, le malo pa jih je utemeljenih samih v sebi, le malo se jih sveti iz samih sebe in jih je polnih dolgotrajne fascinacije.

Pesmi so kot cirkuški akrobati. Druga drugi stojijo na ramenih. Druga na drugo se nalagajo. Žrtvujejo se druga za drugo, da bi tista, ki je v tej hierarhiji čisto zgoraj, povsem na vrhu, lahko prijela luč, se je dotaknila, dotaknila ne glede na dejstvo, kako temno obleko nosi. Pesem, ne luč.

***

V zadnjem letu sem se srečal s pritiskom, ki ga prej nisem poznal. Bil sem popolnoma brez denarja. Na vidiku ni bilo nobene knjige. Nobene večje in sproščujoče vsote denarja. Neprestano sem moral pisati. Pisati bolj ali manj za drobiž, kajti pri nas je vsako pisanje za tisk in revije pisanje za drobiž. Pravzaprav je nasploh vsako pisanje pisanje za drobiž. Pisanje je najbolj podcenjena dejavnost v naši kulturi in naši družbi. Moral sem pisati zgolj zato, da sem lahko plačal račune v trgovini in ostale račune. Zgolj zato, da se nisem še naprej zadolževal. Ni šlo več za »vrhunsko ambicijo« napisati pesem, ki bi se približala ljubljenim pesmim, ali esej, ki bi skušal storiti isto kot pesem. Šlo je predvsem za denar.

Ne spomnim se, da bi že kdaj bil v takšni situaciji. Vedno sem si lahko privoščil akumulacijo. Kreativno tišino. Mirovanje. Daljše razmišljanje ali pa popolnoma nobenega razmišljanja, preden sem šel v nov tekst. Pisal sem tako poezijo kot eseje. Vmes tudi prevajal. Pisal sem ogromno in s tem izgubil tudi tiste štiri bralce, od katerih po navadi dobim kakšno povratno informacijo. Preprosto so se me naveličali. Postal sem preveč naporen.

Med sveže napisanim tekstom in tekstom, ki ga bom šele začel pisati, čeprav se mi je le bežno svitalo, kaj naj bi pisal, ali pa nisem imel niti najmanjšega pojma, kaj bo našlo svoje mesto na papirju, ni bilo nobenih premorov. Vse se je dogajalo v krču. V neprestanem pogonu. Podoben sem bil pipi, ki jo je nekdo pozabil zapreti. Ali pa pipi, ki je nekdo ni nikoli zaprl do konca. Pipi, iz katere kaplja. Izmenično kaplja in teče v močnih curkih.

Vse je sicer potekalo gladko. Besedila so prihajala in z njimi tudi občutek, da lahko počnem, kar hočem. Izjemen občutek. Občutek, da se ne morem zmotiti. Seveda ni izključeno, da je bila vse to čista halucinacija. A krč je ostal. In z njim pritisk. Namesto da bi tekste, ki so se neprestano porajali in vreli na površje, spremljalo zadovoljstvo, jih je začela spremljati tesnoba. Najprej blaga in nekako zakrita in ne čisto prepoznavna, sčasoma pa tista težka in utrujajoča tesnoba, ki jo kot jate črnih ptic spremljajo misli vsiljivke. Misli, ki jih človek noče misliti. Ampak se preprosto pojavljajo. Koluti nekih davno uskladiščenih notranjih filmov so se zavrteli. Včasih v vsej svoji strašljivi in nasilni eksplicitnosti. Zvok, ki so ga oddajali, je bil mestoma podoben hrumenju smrti.

Ko sem se dokončno potopil, ostal čisto brez denarja, pa sem najprej dobil nagrado za pesniški opus in potem še štipendijo in denarne skrbi so bile za nekaj mesecev končane. Prestavljene v nedoločno prihodnost. Vedel sem, da bom imel toliko denarja, da bom lahko poplačal dolg in mi ne bo treba skakati iz teksta v tekst. Da mi ne bo treba biti neprestano na preži. Se obnašati kot brezglava kokoš na majhnem dvorišču. Ves čas loviti znamenj in signalov, ki naj bi me usmerili v novo besedilo. Ves čas vohati nekih sledi, ki so se že zdavnaj razdišale.

Občutek olajšanja je bil fantastičen. Odrešujoč. Odložil sem breme. Tok misli, ki me je spremljal mesece in mesece in se čisto avtomatiziral in mi je povzročal tesnobo, je presahnil. Potihnil. Prav tako hrumenje smrti. Tok misli se ni več aktiviral. Začel je spati. Pravzaprav je padel na tla in v hipu zaspal. Vedel sem, da si lahko privoščim brezdelje. Če ne čistega brezdelja, pa vsaj navidezno brezdelje. Popolnoma sem nehal pisati. Zaprl sem se za pretok tem, umaknil sem mreže in muholovce, v katere in na katere naj bi se teme lovile, izpraznil sem prostor v svoji notranjosti. Predvsem pa sem začel brati.

Začel sem brati drugače, kot sem bral prejšnje mesece, ko sem bral, da bi iz prebranega skušal narediti nov tekst. Začel sem brati skoraj tako, kot sem bral včasih, ko sem bil še otrok; z začudenjem, radovednostjo, z verjetjem v napisano, predvsem pa ne več utrujajoče pikolovsko in v tistem večnem iskanju pomanjkljivosti in napak, ki takšno pikolovsko branje spremlja. Seveda sem si knjige in avtorje pazljivo izbiral. Seveda je ostalo prisotno zavedanje, da v omejenem času, ki mi je še ostal na tem svetu, ne smem trošiti ur in dni za branje slabih knjig. Tega se skušam držati, čeprav vem, da tvegam velike zamere. Predvsem pa je na površje izplavala čisto jasna in razločna misel, pravzaprav ambicija: ambicija biti zgolj in samo še bralec.

Zdaj sem tu. V naročju te ambicije, kot bi bil ovit v nekakšno vato iz miline. Ovit v čisto luč visokega poletja, ki tako dobro, skoraj popolno, spremlja premikanje mojih prstov, ki obračajo strani knjig, ki jih berem, a hkrati sem tudi malo prestrašen, saj vem, da to ne more trajati. Nikakor ne more trajati.