Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Tomo Podstenšek: Bobi

Sodobnost / Uncategorized  / Tomo Podstenšek: Bobi

Tomo Podstenšek: Bobi

Tomo Podstenšek

Bobi

*

Morala bi oditi na počitnice; imela sva celo že letalski karti in plačano sobo v hotelu, Monika si je kupila nove kopalke, jaz pa sončna očala, kremo za sončenje in še nekaj malenkosti.

Potem mi je mama nekaj dni pred odhodom sporočila, da je očeta zadela lažja možganska kap. Zdravniki so sicer napovedali, da bo popolnoma okreval, ampak vseeno se mi je zdelo, da ju moram obiskati.

Na dan odhoda sem najprej odpeljal Moniko do letališča. Oba sva vedela, da je krvni strdek, ki je zamašil žilo v možganih mojega očeta, po spletu naključij dokončno zapečatil tudi prihodnost najinega zakona. Skupne počitnice naj bi bile zadnji obupni poskus, da vidiva, ali še lahko kaj rešiva ali ne. Že skoraj dve leti sva živela drug mimo drugega, imela sva ločeni spalnici in sva se – čeprav o tem nisva nikoli govorila – občasno dobivala z drugimi ljudmi. Vsaj zase sem vedel, da se, in po določenih znakih sem sklepal, da se Monika tudi.

V avtu sva večino časa molčala. Nobenemu od naju ni bilo zaradi tega nelagodno, tako sva bila navajena. Nisem ji zameril, da gre v Malago brez mene. Zdelo se mi je celo smiselno; za odpoved potovanja je bilo prepozno in škoda bi bilo, če bi šel že plačan dopust popolnoma v nič.

Tudi takrat, ko sem ji povedal, da moram zaradi očeta k staršem, nisem pomislil ali pričakoval, da bi šla z mano. V resnici si z mojo družino nikoli ni bila prav blizu. V resnici se sploh niso marali, niti malo ne – zdaj sem si to končno lahko priznal. In midva bova šla tako kmalu narazen, kar je pomenilo, da se verjetno ne bodo nikoli več videli. Nikomur ne bo žal zaradi tega. Nihče razen mene ne bo niti razmišljal o tem.

Po štiridesetih minutah me je Monika prosila, ali lahko ustavim na počivališču. Zavil sem na prvi izvoz in jo počakal v avtu. Med postanki zmeraj sedim v avtu. Nisem je vprašal, ali mora na stranišče, ali hoče skaditi cigareto, ali pa bi si rada samo malo pretegnila noge. Bilo mi je vseeno, to ni bila več moja stvar. Čez nekaj minut se je vrnila s plastenko vode in vrečko čipsa in odpeljala sva se naprej.

Ko sem jo odložil na terminalu in ji pomagal vzeti kovček iz prtljažnika, sva oba vedela.

»To je torej to,« je rekla.

»Ja. Pazi nase.«

»Ti tudi. Upam, da bo s tvojim očetom vse v redu.«

Pokimal sem in se obrnil. Čakalo me je še nekaj ur vožnje in hotel sem prispeti še pred mrakom. O svoji bodoči bivši ženi nisem več veliko razmišljal, slovo je bilo lažje, kot sem pričakoval. Kakor kadar z nohtom spraskaš s kože že zdavnaj zasušeno krasto, ki se brez skelenja razdrobi in odpade. Koža pod njo je še nekaj časa malo bolj rožnate barve, potem izgine tudi to. Nisem bil jezen nanjo; za kaj takega tudi nisem imel razloga, za neuspeh najinega zakona sem bil odgovoren vsaj toliko kot ona. Verjetno še bolj. Zdaj niti ni bilo več pomembno.

Malo sem ji samo zavidal, da se bo sama sprehajala po peščenih španskih plažah. Se morda zapletla v avanturo s kakšnim pijanim angleškim turistom s tetovažo buldoga na bicepsu. Škoda, da ni kap raje zadela njene mame ali očeta, sem otročje pomislil. Potem bi bil jaz tisti, ki bi zdaj čakal na vkrcanje na letalo, zvečer pa že srkal koktajle v enem od številnih barov in se spogledoval z mladimi vzhodnoevropskimi turistkami, ki bi mi po letih skoraj lahko bile hčerke.

Namesto tega se bom dva tedna stiskal v svoji stari otroški sobi, ki je že zdavnaj postala ropotarnica, natrpana s kartonskimi škatlami, v katerih so odslužene stvari, ki jih nihče nikoli več ne bo niti pogledal, a se jih je mojim staršem iz nekega razloga vseeno zdelo škoda vreči proč. Že samo ob misli na skupine zajtrke, kosila in večerje sem izgubil ves apetit. Upal sem samo, da je stari toliko v redu, da lahko skrbi sam zase in mi ga ne bo treba pomagati oblačiti, umivati in podobno. Tudi jaz si s svojo družino nisem bil pretirano blizu. V resnici se nismo preveč marali, stike smo ohranjali iz navade, spodobnosti in občutka dolžnosti.

Avtocesta je bila skoraj prazna, temperatura v avtu nastavljena na prijetnih enaindvajset stopinj. Dal sem radio malo bolj na glas in pritisnil na plin. Glasbo so prekinile kratke informacije o stanju na cestah. Nekje na drugem koncu države je nekdo na avtocesto spet zapeljal v nasprotno smer in v Srednji Gorci so opozarjali na psa, ki se potika po cestišču. Stegnil sem se in vzel polprazno plastenko, ki jo je Monika pozabila na sovoznikovem sedežu. Tanka plastika je ob stisku rahlo zapokala. Z eno roko sem držal volan, z drugo nerodno odvil zamašek in naredil nekaj požirkov.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar