Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Pogovori s sodobniki: Alenka Urh s Sebastijanom Pregljem

Sodobnost / Uncategorized  / Pogovori s sodobniki: Alenka Urh s Sebastijanom Pregljem

Pogovori s sodobniki: Alenka Urh s Sebastijanom Pregljem

Pogovori s sodobniki

Alenka Urh s Sebastijanom Pregljem

 

Urh: Lepo ste poudarili, »ohranjanje zgodovinskega spomina« … Druga plat spomina pa je tudi pozaba, včasih celo nekakšna selektivna amnezija, se zdi. A če se vrneva k vašemu pestremu opusu: predvsem za vaše prve tri romane je značilna žanrska neopredeljivost in neujemljivost. Leta milosti, na primer, so bila v kritiških odzivih označena kot zgodovinski, detektivski, okultni ali fantastični roman, kot roman paranoje in teorije zarote, uspešnica márquezovskega tipa; najdevali so podobnosti z Ecovo srednjeveško kriminalko, Poejevo fantastiko, magičnim realizmom ter številnimi drugimi avtorji in literarnimi tokovi. Žanrski sinkretizem, ki je po mnenju teoretikov značilnost sodobnega slovenskega romana na sploh, je torej v teh vaših delih še posebno izrazit. Je bila to posledica zavestne odločitve, prisotne že ob načrtovanju posameznih del, ali se vaše zgodbe preprosto rade spontano sukajo v najrazličnejše smeri?

Pregelj: Preden sem začel pisati prvi roman, sem se vprašal: Kakšen roman bi bral? Kaj bi moralo biti v njem, da bi me pritegnil? Od tu naprej je šlo vse zelo spontano. Z ničimer se nisem želel omejevati. Nenehno pa sem preverjal, ali stavki povejo, kar želim povedati, in ali zvenijo prepričljivo. Misli so mi švigale na vse strani, kar je očitno, me je pa že takrat močno privlačilo vključevanje manj znanih zgodovinskih dogodkov, ki služijo kot zgodovinska freska. Takrat so vsi govorili o prvem papeževem obisku v Sloveniji. Janez Pavel II. je Slovenijo obiskal v letih 1996 in 1999. In, ja, drži, to je bil prvi uradni obisk papeža naše države. Res pa je tudi, da je pred njim kar nekaj papežev potovalo čez slovensko ozemlje. In enega od njih sem tudi vključil v zgodbo. Ker se del romana dogaja na Ljubljanskem barju, sem vpletel Gabriela Gruberja, ki je bil zelo zanimiva osebnost, danes pa ga v najboljšem primeru poznamo po prekopu, ki se imenuje po njem. Mislim, da bi si zaradi svojih drznih idej, od katerih nekatere že mejijo na fantastiko, zaslužil roman, tudi film. Naj omenim samo poskuse plovbe tovornih jadrnic po Savi, ki so se, tako kot številni drugi poskusi, izjalovili. Ampak v ljudeh morata biti drznost in kanček norosti, sicer se nič ne premakne.

Urh: Realnost v svojih delih radi prepletate s fantastiko, nepričakovanimi vzniki sanjskega sveta, arhetipskimi situacijami ter religioznimi in mitološkimi elementi. Bogata simbolika pred bralca polaga globoko ozadje zgodb, katerih pročelje je večinoma vendarle zasidrano v stvarnosti. Kako se odločate, v kolikšnih odmerkih dodati eno in drugo, da nastane enovita in učinkovita literarna celota?

Pregelj: Ko načrtujem posamezno delo, sicer postavim temelje in potegnem rdečo nit, je pa res, da šele s pisanjem zgodba začne dihati in dobivati pravo obliko. Takrat se mi začno odpirati številna vprašanja. Na nekatera odgovorim z realnostjo, na druga z arhetipskimi situacijami, včasih pa je dovolj samo predmet, nabit s simboliko. Tu so še sanje, ki se jim očitno težko izognem. Ljudje veliko sanjamo, a sanjam večinoma ne posvečamo posebne pozornosti. Ne vprašamo se, ali nam hočejo kaj povedati. Sanjskih bukvic nimamo na nočni omarici. Kadar smo v stiski, no, takrat je drugače. Takrat iščemo rešilne bilke. Različne stiske so del življenja (mojih junakov).

 

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar