Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Barica Smole: Prijatelja

Sodobnost / Uncategorized  / Barica Smole: Prijatelja

Barica Smole: Prijatelja

Barica Smole

 

Prijatelja

Prežihov Voranc in Ciril Kosmač

 

Ko bralec prebira dela slovenskih (ali tujih) klasikov, mu oko drsi po vrsticah, da bi ujelo zgodbo, podobe, vzdušje, misli, čustva … in morda resnico. Prav lahko to, zadnjo, zanemari ali pa je sploh ne opazi. Šele kasnejša branja in poznavanje zgodovinskih dejstev mu včasih zasvetijo skozi besedje in takrat se lahko zgodi, da čudežni, neprijetni preblisk razlista knjigo, premeša črke, strga liste in jih zvrtinči pod nebo, kjer se sprimejo v čudno, črnikasto kepo … To se mi je zgodilo že večkrat, vendar naj bo to zapis o dveh slovenskih pripovednikih, ki sta oba živela približno v istem času na obrobju slovenskega ozemlja, eden na zahodni, drugi na severni meji, doživljala pritisk sosednjih narodov in se upirala njihovim raznarodovalnim težnjam ter pisala tako, kot lahko za njima piše le malokdo. Vsak od njiju je v sebi nosil duh dežele, v kateri sta se rodila (eden na Primorskem, drugi na Koroškem), a ne v njunih pojavah ne v njunem mišljenju, vedenju in pisanju ni bilo veliko podobnosti. Čeravno sta oba videla veliko sveta, sta njuno srce in pero pripadala primorskim in koroškim globačam, hribom, bajtam in ljudem med domačimi razori. Njune poti so bile sicer različne, a so se včasih tudi križale. Kolikokrat, ne vemo, gotovo pa vsaj v tem, da je Primorec našel zavetje med vojno pri bratu drugega, pa na slovesnosti tik po vojni, ki je bila v Ljubljani prirejena v čast zaveznikom, ter morda kdaj na ljubljanskih ulicah, na kakšnem stanovskem sestanku in še kje. Ali pa sta prijateljevala, gojila naklonjenost drug do drugega, bi težko rekli vsaj za Kosmača, saj Prežiha za prijatelja ne bi označil v takšnem kontekstu, kot ga je v svojem najbolj znanem delu.

Pa tudi iz njunega dela in načina življenja bi težko sodili o sorodnosti teh dveh velikih pisateljskih duhov.

Če bi ju srečali v prvih letih po vojni kje na Prešernovem trgu v Ljubljani, bi verjetno videli takole podobo:

Kosmač hodi brezbrižno lahkotno, tak je, kot je prišel na snemanje filma Na svoji zemlji v Baško grapo po svojem scenariju in kot ga je opisal Saša Vuga: v britanskih kaki hlačah do kolen in frančiškanskih sandalah, na svoj način monden, vsekakor pa drugačen, dosti drugačen od vseh, ki so bili tam. Visok, koščen in duhovit s svojo pojavo in govorjenjem popolnoma obvladuje vse naokoli. Tak je, ki bi bolj sodil na sprehod po Azurni obali ali po robu Dovrskih pečin, od koder bi melanholično pogledoval proti celini in svoji skromni domačiji v senčni grapi ob Idrijci ter bi se mu zdelo, da ga boža mesečina, ki lije skozi okence čumnate, in mu srce in vse telo drhti od močnega čustva mirne in čiste sreče. Da, od daleč, iz varnega zavetja, je domotožje laže pretakati v srebrne besede, ki so ga naredile za enega največjih stilistov slovenske literature.

V njegovi hoji je zaslediti rahle ostanke hoje fantiča, ki je pasel dve kravi in vola na strmih bregeh in se zato rahlo pozibava, vendar to spretno zakriva z gibi rok, ki plešejo ob telesu kot medvejke (za katere je Marija Mercina odkrila, da so kresnice, bele rože, ki rastejo ob gozdnih robovih in v mejicah in njihova socvetja nežno plešejo v vetru), in dvigovanjem obrvi, ki v ošiljenem loku posnemajo spretno spleten slamnat zaključek strehe na Kosmačevini v Slapu. Kadar ni oblečen športno, suknjič iz angleškega kamgarna elegantno pada ob njegovih bokih, hlače pa spogledljivo sedajo na čevlje iz mehkega usnja. Opazovalec bi ga brez omahovanja uvrstil med gospode, in sicer ne med tiste, ki so se take delali po drugi vojni, ampak med meščane, ki so med obema vojnama hodili na promenado v Tivoli.

Za njim nekoliko zaostaja Prežih v skromni, skrbno polikani rjavi obleki, ki je prestala mnogo potovanj in je čez njegove široke rame ravno dovolj ohlapna, da se ne naguba pod rokavi ali čez širok hrbet. Njegova hoja je hoja hodca, ki je prehodil skoraj vso Evropo, tja do Skandinavije, vendar v njej pozoren opazovalec opazi previdnost, ki jo je pridobil v številnih letih ilegale, pa tudi zaporov in taborišč.

Pogled prvega, sedemnajst let mlajšega, je svetal, iščoč pozornosti. Modre, priprte oči drugega pa so sicer dobrodušne, a na trenutke resignirane, kot da mu je ves vrvež slovenskega glavnega mesta odveč, da pogreša svoj mir pod Uršljo goro, svojo bajto in družino, koroški les, kot je pravil gozdu.

Oba sta obvladala več jezikov, njuna »srčna kri« pa je tekla po slovensko. Ko so Kosmača vprašali o znanju jezikov, je povedal,  da se slovenske slovnice ni učil nikoli in da vsi ti jezični zakoni pridejo vate z materinim mlekom ali pa ne pridejo, če jih že v materi ni. Kolikokrat pa so uredniki in lektorji »popravljali« Prežihova besedila, jim rezali najbolj zelene poganjke, je znano.  Pri tem se raziskovalcu utrne vprašanje, ali ni strogo, v pravila utesnjeno besedovanje na neki način osiromašeno, kar se je morda v preteklosti kazalo tudi v jeziku slovenskih odrov in filma. Možno pa je tudi, da samo veliki ustvarjalci svoj materni jezik, ki je narečje, znajo uporabiti tako, da njihova dela zaživijo bogato in živo.

Glede na takratne socialne razmere je pričakovano, da kakšne visoke formalne izobrazbe naša velika pisatelja nista imela. Ciril Kosmač je po osnovni šoli v domači vasi leta 1927/28 opravil malo maturo v Gorici, nato je bil eno leto v pripravnici v goriškem alojzijevišču, zatem pa dve leti na trgovski šoli. Prežih po osnovni šoli ni smel v gimnazijo, zaslediti je le podatek, da je obiskoval zadružni tečaj. Največja njegova šola je bilo življenje samo.

Oba pisatelja sta okusila ječe. Kosmač je bil leta 1929 član skrivne organizacije TIGR in bil zaradi tega zaprt v Gorici, Kopru in v ječi Regina Coeli v Rimu (o tem je nastala novela Gosenica). Na tržaškem procesu je bil leta 1930 kot mladoleten oproščen.

Potem je leta 1931 pobegnil v Jugoslavijo. Mnogo je bral in se družil s penati; takrat je objavil svoje prve novele (Človek na zemlji, Gosenica, Sreča in kruh …) Leta 1938 je dobil štipendijo francoskega veleposlaništva (po nekaterih virih mu jo je preskrbel Josip Vidmar, po drugih Oton Župančič) in odpotoval v Pariz.

Prežih je preživel vse drugačne zapore. Kot eden prvih jugoslovanskih komunistov je bil do osvoboditve leta 1945 preganjan. V času prve svetovne vojne je bil avstro-ogrski vojak (roman Doberdob), nato je prebegnil na italijansko stran in bil zato dve leti v italijanskem ujetništvu. Svoje zgodbe je začel objavljati že leta 1909. Leta 1914 je bil vpoklican k vojakom. Po koncu vojne se je vrnil domov in se zaposlil v jeklarni na Ravnah, sprva kot delavec, nato kot uradnik. Ker je bil aktiven član Komunistične partije in agent Kominterne, je bil med letoma 1930 in 1939 politični emigrant.

 

V tem času je njegov mlajši pisateljski prijatelj bral francoske slovarje in hodil po pariškem asfaltu.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar