Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Lukas Bärfuss: Politika mrtvih

Sodobnost / Uncategorized  / Lukas Bärfuss: Politika mrtvih

Lukas Bärfuss: Politika mrtvih

Lukas Bärfuss

Politika mrtvih

O Sofoklejevi Antigoni

 

Kdor se odloči, da bo nekaj napisal o Sofoklejevi Antigoni, potrebuje za to dobre razloge. Komajda kakšno delo v zgodovini literature je bilo razlagano tolikokrat kot ta drama. Kot razlog za to dejstvo se največkrat omenja konflikt med naslovno junakinjo in Kreontom, vladarjem Teb, ki pa je tako načelen, da v vsakem obdobju dobiva novo refleksijo, gre za boj dveh principov, ki besni v vsaki človeški družbi in ki do dandanes ni rešen – in ta ostaja aktualen in eksploziven.

To ni povsem napačno, vendar tudi ni povsem točno. Razlog za neštete interpretacije je v mnogih primerih tudi napačno razlaganje. Nihče ne ve, kaj nam Sofoklej hoče povedati. Kdor želi kaj povedati o boju, ki ga bojujeta, o motivih obeh nasprotnikov in o tem, zakaj počneta to, kar počneta, bo nujno naletel na težave. Seveda si ne moremo pomagati z vnovičnim branjem dela, prav nasprotno: ob vsakem vnovičnem branju vse bolj pojenjuje luč, v kateri tako radi vidimo klasične Atene, luč spoznanja se razprši in pojavi se senca, ki se razširja in zatemni besede, oder in tisti prostor pred palačo v Tebah, kjer se odvija usoda nekaterih protagonistov.

To nerazumevanje je najprej pogojeno z jezikom. Nihče ne govori stare grščine, nihče več ne more dokončno določiti pomena besed. Najbolj silovito drug drugemu nasprotujejo ravno največji strokovnjaki. Kdor bi si rad izoblikoval predstavo o tem jeziku, ne more nikamor odpotovati, ne more prisluhniti nikomur – edina možnost za razvozlavanje pomena ene same besede je branje vseh besedil, v katerih se ta beseda pojavi. To pa seveda ni mogoče. Pomagati si moraš s slovarji – a vprašanje je, ali so ti zares v pomoč. Kaj, na primer, pomeni beseda φίλος, philos s svojimi različicami, kot so συμφιλεῖν, symphilein, ali φίλει, philei, ki so za Antigono tako pomembne? Nanje se sklicuje v 523. verzu: οὔτοι συνέχθειν, ἀλλὰ συμφιλεῖν ἔφυν. To je najbrž tudi najznamenitejši stavek te drame in se največkrat prevaja kot: »Ne za sovraštvo, za ljubezen sem določena.« Ljubezen torej. In slednjo si vsak razlaga po svoje. Za nas sodobnike, ki v sebi nosimo še ostanke romantike, je ljubezen občutek. A kaj je za Antigono? Morda pokoplje mrtvega brata zato, ker želi slediti svojim občutkom? Zanjo je, kot kaže, ljubezen manj občutek, prej neka obveza, pogodba med ljudmi, ki odnosom daje zavezujoč okvir. In očitno Antigona verjame, da te pogodbe ni moč več razvezati – lastnost, ki za naš pojem ljubezni vsekakor ni več veljavna. In zato, da bi izvedeli več o tem philosu, da bi izvedeli, da bi razumeli, kakšen pomen je imel v času Sofoklejevega življenja, potrebujemo dodatne dokaze. A večinoma se s tem nič ne pojasni, ravno nasprotno. Gre le za dodaten aspekt, ki ničesar ne razsvetli, temveč vse še bolj zatemni in zabriše. Tako v sedmem spevu Iliade nastopi trenutek, ko se Hektor in Ajant po duelu razideta. Razšla sta se v φιλότητι, v philoteti, v prijateljstvu, piše Homer, a kako naj razumemo besedo v tem kontekstu? Bojevnika drug do drugega zagotovo nista gojila prijateljskih, ljubečih občutkov. Zdi se, da tudi pri njima beseda pomeni neformalno pogodbo, ki priznava vlogo drugega, njegovo družbeno pozicijo. To bi bilo prepričljivo: za Antigono je ta pozicija negotova in ogrožena, bilo bi razumljivejše, če bi poskušala določiti svojo vlogo in jo utrditi – kolikor je v njenem družinskem kaosu to sploh mogoče. /…/

 

Prevedel Slavo Šerc

 

Ni komentarjev
Objavi komentar