Smrt se vozi v audiju

Asgerjevo lagodno in neobremenjeno življenje v Københavnu se po katastrofalni kampanji za oglaševalsko agencijo obrne na glavo. Dneve in noči preživlja na kavču, s steklenico v roki. Pol leta kasneje, ko zmačkan izgubi državno podporo in stik z bližnjimi, je primoran sprejeti edino ponujeno delo in postati pomočnik invalidnemu dvaindvajsetletnemu Waldemarju, živemu leksikonu redkih in zagatnih bolezni. Enolične dneve v Stentoftu, duhamornem betonskem predmestju Københavna, si neobičajni tandem lajša z brezsmiselnim nakupovanjem, traparijami in obešenjaškim humorjem. A Waldemar ima načrt: rad bi obiskal zdravilca v Maroku. Čeprav je Asger skeptičen, mu pomaga dobiti denar za potovanje in kmalu se znajdeta na poti čez Evropo. Toda zasleduje ju črn audi s senco za volanom in bolj ko se bližata Maroku, bolj se pot spreminja v dirko s smrtjo.

Kristian Bang Foss

Kristian Bang Foss (1977), danski pisatelj, je sprva vpisal študij matematike in fizike, nato pa leta 2003 diplomiral na Danski pisateljski akademiji. Leto dni pozneje je debitiral z romanom Ribino oko (Fiskens vindue) ter kritike očaral s slogom in precizno upodobitvijo na videz običajnih vsakdanjih dogodkov. Njegov drugi roman Nevihta leta ’99 (Stormen i 99, 2008), prepreden z odličnim črnim humorjem, se dogaja v običajnem delovnem okolju, ki postane epicenter klevetanja, iger moči in kopice absurdnih dogodkov. Smrt se vozi v audiju (Døden kører Audi, 2012) je avtorjev tretji, mednarodno najuspešnejši roman – doslej je bil preveden v 17 jezikov, zanj je Bang Foss leta 2013 prejel nagrado Evropske unije za književnost. Podobno kot v tem avtor tudi v svojem najnovejšem romanu Frank se vrne domov (Frank vender hjem, 2019) na temačen, a hkrati humoren način tematizira dansko družbo in njene izobčence. Za svoje delo je Kristian Bang Foss leta 2017 prejel Beatrice Prisen, nagrado, ki jo podeljuje Danska akademija, nominiran pa je bil tudi za številne druge nagrade, med drugim za nagrado časopisa Politiken in za nagrado Martha knjigarniške verige Bog & idé.

VEČ O KNJIGI IN PISATELJU:

Preberite si pogovor z avtorjem, sprašuje Zdenka Petan.

Kristian Bang Foss piše izvirne in nenavadne zgodbe v izjemnem literarnem slogu, prepredene z briljantnim črnim humorjem. Ko se je poročil in postal oče dveh otrok, je moral domisliti, kako svoje pisanje umestiti v časovno zahtevnejši urnik. Njegova mednarodna priljubljenost in nabito poln vsakdanjik pa niti najmanj ne omajata njegove topline, radodarnosti, zabavnosti ter zavezanosti k srčnosti in resnici.

Najprej ste študirali fiziko, potem pa doštudirali na Danski pisateljski akademiji – zanimiv začetek vaše pisateljske poti.

Eno leto sem študiral fiziko na univerzi v Københavnu, ampak nisem bil ravno zgleden študent, nisem imel dovolj samodiscipline. Nekega jutra, ko sem šel na izpit iz linearne algebre, sem se na poti obrnil, odšel domov ter študij opustil. Nekaj let sem se preživljal z različnimi ‘mcdeli’. Ko sem delal kot poštar, sem napisal nekaj pesmi in kratkih proznih besedil, ki so mi odprla vrata na Dansko pisateljsko akademijo v Københavnu. Za sprejem je treba iti skozi šivankino uho, tam pa poučujejo profesionalni pisci. In med študijem dobiš od države celo majhno plačo.

Ste željo po pisanju gojili že prej? Kam je umeščeno vaše zanimanje za znanost?

Matematika in fizika me še vedno zanimata. Pri fiziki mi je všeč, da kaže, kako težko je dejansko nekaj vedeti, hkrati pa, da je mogoče z gotovostjo vedeti nekaj o svetu, ki nas obdaja. Matematika je čudovit jezik, ki ima jasnost visoke poezije. Želim si, da bi o znanosti vedel več, a pisanje je vendarle močnejši klic. Pred vstopom na akademijo se mi je zdelo, da nisem nikoli mogel napisati ničesar, kar bi mi bilo všeč, in nikomur nisem omenil, da to počnem. Študij mi je dal občutek, da sem za pisanje dobil odobritev. Že leto po diplomi sem izdal svoj prvi roman.

Pravite, da ste radi tudi risali.

Kot otrok sem zelo rad risal, predvsem stripe. Oboževal sem Hergéja, ki je ustvaril Tintina, in Carla Barksa, ki je znan po Racmanu Jaku. Potem pa me je iznenada začela zanimati literatura. Franz Kafka je bil eden prvih pisateljev, ki me je zares navdihnil. Pravzaprav gre pri stripih in romanih za isto stvar – za ustvarjanje umetnega vesolja, v katerega lahko vstopi nekdo drug. Zdi se mi čarobno, skoraj čudežno, da je s preprostimi jezikovnimi sredstvi moč ustvariti celoten svet. Vedno znova me prevzame sposobnost jezika.

V vašem romanu Smrt se vozi v audiju se literarna lika Asger in Waldemar počutita ujeta v betonskem predmestju Københavna. Se tudi vi kdaj počutite tako?

Med pisanjem drugega romana Nevihta leta ‘99 sem skrbel za invalida v predmestju Københavna, ki pa ni maral živeti tam. Njegovo občutje me je navdahnilo za roman Smrt se vozi v audiju, sicer je zgodba povsem fiktivna, liki so izmišljeni. Osebno se ne počutim ujetega. Roman Smrt se vozi v audiju sem napisal po daljšem obdobju potovanj. Mislim, da se v njem zrcali nekaj te nemirnosti. Pravzaprav ni čisto res, da se nikoli ne počutim ujetega. Morda takrat, ko sem v sporu. Ampak mislim, da je Asgerjev in Waldemarjev pobeg bolj vprašanje, kako vzeti življenje v svoje roke, kako prevzeti pobudo in slediti svojim odločitvam.

V kakšnih sporih se počutite ujetega?

S tem se precej ukvarjam v osebnem življenju. Morda je ujetost napačna beseda. Ko se znajdem v prepiru, je moj prvi vzgib, da bi kar odšel, pogosto sem zelo besen. To je otročji in nebesedni način komuniciranja. Zdaj mi uspeva, da se znam za silo umiriti, ostanem ter poskušam stvari razrešiti.

Kaj vam pomaga pri tem?

Mirnejši sem, če pišem vsak dan. Če v treh dneh nič ne napišem, postanem razdražljiv. Pisanje mi daje občutek, da nisem zapravil dneva. Osredotočenost, ki jo zahteva pisanje, je podobna meditaciji. Včasih sem našel to zbranost pri risanju, toda pri pisanju je enako. Če ne pišem, me skrbi tudi zato, ker je od tega odvisno finančno stanje moje družine. Od izdaje romana Smrt se vozi v audiju do mojega naslednjega dela Frank se vrne domov je minilo sedem let. Tako dolgo tudi zato, ker sem se v tem času poročil, postal oče dveh otrok ter moral domisliti, kako pisati z veliko manj časa.

Do kakšnih spoznanj ste prišli?

Zelo je preprosto: vsak delovnik moram v svoji pisarni nemoteno delati od devetih do dvanajstih. Vzelo mi je kar nekaj časa, da sem to ugotovil. Prej po več dni nisem napisal ničesar, potem pa sem intenzivno pisal zvečer. Nov način dela mi je bolj všeč. Rad imam rutino, vendar jo težko vzpostavim. Ko sem se boril, ker zaradi družinskega življenja nisem mogel pisati, me je žena spodbudila, da sem poiskal pomoč. Terapevt mi je svetoval, naj poiščem delovno rutino in jeza bo minila. Imel je prav, počutim se veliko bolje, ko pišem vsak dan. Mislim, da na našo zbranost vplivajo tudi pametni telefoni. Čedalje težje ostanemo osredotočeni; večinoma ne zmoremo več brati daljših besedil in poglobljeno razmišljati.

Zdi se, da življenje jemljete v svoje roke, kot Asger in Waldemar.

Iz svojih življenjskih kriz sem se naučil, kako pomembno je, da nisem pasiven. Ko naletim na težavo, jo temeljito analiziram, naredim načrt ter jo skušam razrešiti. Medtem ko pišem, uporabljam program Cold Turkey, ki blokira internet, in če želim odpreti Facebook, mi namesto tega pokaže neko navdihujočo misel. Ena od njih je: dan vodiš ti ali pa dan vodi tebe. To je citat nekega ameriškega motivacijskega govorca, a zame deluje.

Iz vašega romana lahko izluščimo celoten mehanizem zasvojenosti. Ste to temo namenoma vpletli v roman?

Odvisnost se pogosto pojavlja v mojih delih. Povezana je z osamljenostjo oziroma družbeno interakcijo in tesnobo. Mislim, da se kot taka dobro vključuje v roman.

Mislite, da je tesnoba, eno temeljnih občutij vašega romana, že v danskem genomu? Eno od najpomembnejših novoveških definicij tesnobe je izdelal ravno Københavnčan Søren Kierkegaard v eseju Pojem tesnobe, 1844.

Za Kierkegaarda sta bili tesnoba in svoboda povezani. Tesnoba ne obstaja brez svobode. Tesnoba nudi izbiro. Življenje brez tesnobe je torej življenje brez svobode. V tej preprosti predstavitvi Kierkegaardovega zelo zapletenega pisanja vidim tolažljivo misel – tesnoba ima pomen. Nikoli prej nisem razmišljal o tem, vendar je v tesnobi morda res nekaj danskega. Ali vsaj skandinavskega.

Kaj menite o Dancih? V nekem intervjuju ste dejali, da je danska socialna družba dobra, vendar vedno obstaja prostor, da je lahko še boljša.

Roman Smrt se vozi v audiju sem napisal potem, ko sem med drugim živel pol leta v Ekvadorju. Po vrnitvi domov sem bil zgrožen, kako so Danci razvajeni in premorejo visoko stopnjo nenaklonjenosti do tveganja. V tujini sem spoznal ljudi, ki so bili veliko bolj hvaležni za veliko manj. Danska socialna demokratska družba mi je všeč, ne maram pa poslušati, kako se državljani pritožujejo.

Menda je eden vaših prvih spominov na potovanja ravno iz Slovenije.

To so bile najboljše počitnice, kar se jih spomnim. V 80. letih so moji starši prejeli nepričakovano vračilo davka. Najprej smo šli praznovat v københavnske vrtove Tivoli, nato pa smo se usedli v avto in se s šotorom in nekaj opreme za kampiranje odpravili proti Balkanu. Spomnim se Predjamskega gradu in Postojnske jame, igranja nogometa v kampu s tamkajšnjimi otroki, sladoleda vsak dan. Ko smo se vrnili domov, nas je pričakalo novo pismo z davčnega urada: prišlo je do napake, vračilo davka je bilo pomota.

Čeprav ste roman Smrt se vozi v audiju objavili leta 2012, se zdi pisan za današnji čas, ko po svetu pustoši koronavirus, saj sta v ospredju občutek ujetosti in bežanja pred smrtjo. Vaša junaka pobegneta v Maroko. Kam bi pobegnila, če bi ga pisali danes?

Morda bi lahko pobegnila v naravo, v gozd, kot H. D. Thoreau. Seveda bi to moral biti danski gozd. Thoreaujeva knjiga Walden, ki govori o njegovem bivanju v divjini ob jezeru Walden, me je vedno navdihovala. Všeč so mi tudi njegove misli o neodvisnosti in državljanski nepokorščini ter o nezaupanju do ljudi, ki trdijo, da vam želijo pomagati. Njegovi opisi narave so naravnost čudoviti. Sam se rad odpravim na dansko obalo, kjer lovim morske postrvi. Na Danskem je veliko obale in pogosto je moč najti prostor, kjer sem povsem sam. Vendar so med koronavirusom moje najljubše točke postale zelo oblegane – zdi se, da vsi hodijo ven.

Kaj vam je prineslo obdobje koronavirusa?

Na Danskem smo imeli zaprtja in omejitve. Moja otroka sta stara pet in sedem let in sem težko našel čas za pisanje. Izgubil sem tudi nekaj zaslužka, ker so bili odpovedani literarni dogodki v zvezi z mojo novo knjigo Frank se vrne domov. Vendar je to manjša stvar in se ne pritožujem. Čas je bil zelo težak za otroka. Delo od doma in skrb za otroke ni dobra mešanica, otroci so frustrirani, starši pa se počutijo nemočne. Pritoževala sta se tudi zaradi številnih novih pravil v vrtcu in šoli. Mislim, da čutijo nezaupanje do odraslih. Pri otrocih in mladih se veliko stvari zgodi prvič, prvi šolski dan ali zadnji dan srednje šole. To je obdobje, ko je druženje in sklepanje prijateljskih odnosov pomembno. Zato je čas koronavirusa pri njih terjal svoje. Vendar se zdaj vse vrača v normalno stanje.

O čem pišete trenutno?

Trenutno poskušam napisati nekaj, kar je povsem drugačno od mojih prvih štirih romanov. Sem na polovici prvega osnutka. Vendar zaenkrat ne izdam vsebine. Nikoli nisem rad govoril o svojih knjigah, preden sem napisal prvi osnutek. Ta skrivnostnost mi daje energijo. Prej sem za romane porabil vsaj štiri leta, tokrat pa mislim, da mi bo uspelo v treh. Razen če se ne zgodi kaj norega.

1. Kako je ime glavnima osebama iz knjige Smrt se vozi v audiju?

A Woldemort in Audi.

B Asger in Waldemar.

C Aldemar in Wasger.

2. Kakšen je naslov avtorjevega drugega romana?

A Nevihta leta ‘99.

B Frank se vrne domov.

C Smrt se vozi v audiju.

3. Katero nagrado je Kristian Bang Foss prejel leta 2013?

A Nagrado Martha knjigarniške verige Bog & idé.

B Nagrado časopisa Politiken.

C Nagrado Evropske unije za književnost.