/…/
Klopčič Lavrenčič: Sodelovala si pri kar štirih antologijah, ki so bile posvečene sodobni poeziji in kratki prozi Flandrije in Nizozemske: bila si med prevajalci sodobne poezije iz Flandrije Ruimte in sodobne poezije v nizozemščini Jutro je v tej vlažni deželi, za Zgodbe iz Flandrije si dela izbrala in prevedla ter napisala spremno besedo, izbrala in prevedla si zgodbe za antologijo sodobne nizozemske kratke proze Zeleni volk in bakreni dan. Ali se ti je literatura teh dveh dežel ob tem delu razkrila na nov način, pokazala nov obraz?
Seliškar Kenda: Literatura v nizozemskem jeziku je bila konec devetdesetih kar precejšnja neznanka. Prav dosti del v slovenščini tudi v preteklosti ni izšlo, poleg tega pa so starejši prevodi nastajali prek prevodov v druge jezike. Po letu 2000 pa je zanimanje za tamkajšnjo književnost raslo tudi pri nas in antologije so dober način, da se ustvarjalce določene dežele predstavi tako založnikom kot slovenskim bralcem. Priprava izborov je bila dragocena izkušnja tudi zame, seveda, prebrati je bilo treba res veliko, se seznaniti z opusi številnih avtorjev ter skrbno izbrati in predstaviti najvidnejše ter tiste, ki bi lahko pritegnili slovenske bralce. Mislim, da vsaka od omenjenih antologij oriše osnovne karakterne črte obeh narodov in specifiko literature obeh dežel, kot na primer to, da so flamskim avtorjem morda bliže jezikovni eksperiment, gostobesednost, družbena angažiranost, Nizozemci pa so slogovno bolj »protestantski«, skopi, a izjemno precizni, obenem pa se posvečajo bolj individualnim usodam svojih junakov in se marsikdaj približajo psihološkim trilerjem. Meni osebno je oboje zelo blizu, uživam tako v suspenzu kratkih, kot britev ostrih povedi Holandcev, kot v dolgih, obloženih povedih Flamcev, polnih francoskih izrazov in prevzetih frazemov, všeč mi je tako holandska ironija kot flamska igrivost – slovenščina je tako gibka, da je v njej mogoče poustvariti oboje.
Klopčič Lavrenčič: Posebno mesto v tvojem prevodnem opusu zavzemajo dela za otroke in mladino. Za prevod mladinskega romana Annet Schaap Lučka si bila lani nominirana za nagrado Vasje Cerarja, prve dni septembra pa so ti izročili nagrado za prevod knjige Barta MoeyaertaBratje – tvoj prevod je bil uvrščen na častno listo IBBY. Kaj te posebej pritegne pri mladinski literaturi in kakšne so specifike pri prevajanju?
Seliškar Kenda: Kot rečeno, sem na začetku prevajala predvsem mladinsko književnost in jo zelo rada prevajam še danes. Sama ne ločujem zares med prevajanjem za mladino in za odrasle. Vsako delo je vesolje zase in pri vsakem dam vse od sebe. Prevajanje za mlade se mi sicer zdi odgovorno delo. Če knjiga otroka ne bo navdušila, jo bo namreč odložil, če pa bo otrok z užitkom bral v otroštvu, bo najverjetneje bral tudi, ko odraste. Zato se mi zdi pomembno, da se zanj potrudiš. Nagovoriti ga moraš v njegovem jeziku, najstnika z njegovim slengom, recimo, obenem pa imaš tudi priložnost, da mu razkriješ bogastvo slovenščine, ga mogoče naučiš kake nove besede, da se bo laže izražal, mu malo razširiš obzorje in približaš neko povsem drugo kulturo. Pri prevajanju mladinskih del imaš včasih več svobode kot pri prevodu za odrasle, zaradi besednih iger, na primer, šaljivih imen in seveda humorja, pri katerem ti pride prav, da v sebi še čutiš otroškost, da še nisi povsem pozabil na otroka v sebi, če se navežem na izjavo Jelke Reichman. Obstajajo prevajalci, ki jim je prevajanje za mlajše bralce nekako »pod častjo«, ker da ni dovoljšen »izziv«, ampak dejstvo je, da so mladinski avtorji včasih celo bolj domiselni, pripovedno spretnejši in jezikovno zahtevnejši od piscev za odrasle.
Klopčič Lavrenčič: Barta Moeyaerta si prvič prevajala že leta 1997, takrat si prevedla njegovo knjigo Gole roke. Čeprav je avtor pritegnil pozornost že s svojim prvim delom, Duet met valsenoten (Razglašeni duet) – zanj je prejel najpomembnejšo flamsko nagrado za mladinsko književnost, knjiga pa je do danes doživela že okoli dvajset ponatisov –, takrat v tujini še ni bil znan, danes ga uvrščamo med sodobne klasike mladinske literature (med drugim je bil že trikrat nominiran za Andersenovo nagrado, leta 2019 je prejel prestižno nagrado Astrid Lindgren). Kaj te je že takrat pritegnilo pri tem avtorju? Kako si ga odkrivala?
Seliškar Kenda: Gole roke je bil eden mojih prvih prevodov in tudi eden prvih prevodov katerega koli Moeyaertovega dela v tuj jezik. Mislim, da je Slovence knjiga takrat presenetila – gre za psihološko zapleten problemski roman za mlade, kakršnih je danes na trgu veliko, takrat pa jih je bilo precej manj. Konec koncev je presenetil tudi mene, tudi jaz takrat še nisem prebrala prav veliko mladinskih problemskih romanov. Tema se mi je zdela zanimiva, pritegnil pa me je zlasti Moeyaertov način ubeseditve. Všeč mi je bil tako njegov poetični slog kot poseben pripovedni ritem, ob tem pa še nenavadno sanjsko vzdušje ter seveda izjemen uvid v doživljanje otroka in iskrenost pri razkrivanju tudi temnejših čustev.
/…/