Petra Pogorevc: Gledališče in žalovanje (Alenka Urh)

Alenka Urh

Petra Pogorevc: Gledališče in žalovanje. Uprizarjanje smrti kot izgube.

Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko, 2025.

Petra Pogorevc, dramaturginja v Mestnem gledališču ljubljanskem, urednica in pisateljica, je avtorica pomembne monografske publikacije, v kateri raziskuje fenomena smrti in žalovanja ter način, kako sta prikazana v sodobnih gledaliških uprizoritvah. Pri tem ne gre za uprizarjanje fiktivne smrti, ki bi vztrajala znotraj dramske kvazirealnosti in ki je v gledališču nekaj povsem običajnega, pač pa avtorico zanimajo primeri uprizoritev, ki so bile na tak ali drugačen način zaznamovane s smrtjo kot realnim dogodkom, kot nepreklicnim koncem onkraj metafore in poslednje meje realnega. Pogorevc ugotavlja, da dotik smrti in z njo povezano žalovanje vselej nepreklicno preobrazi(ta) vsebino in formo uprizoritev. Temeljni razmislek v knjigi je torej stkan okoli na prvi pogled kontradiktornega vprašanja, namreč gledališče kot živ, minljiv in ponovljiv medij je s svojo specifično ontologijo diametralno nasprotje realne smrti, ta »zadene ob meje gledališča kot medija«, saj »spada na skrajni konec vrste zelo fizičnih ali zelo nasilnih dejanj, ki jih na odru ni niti dovoljeno niti zares mogoče uprizoriti«. Seveda, gledališče naj bi svoje vsebine, nalovljene iz resničnosti, re-prezentiralo, jih umetniško poustvarjalo in ne preprosto prikazovalo; v trenutku, ko pade konvencija uprizoritvene kot-da-resničnosti in se na oder postavi neuprizorljivo, gledališče kot tako preneha obstajati (in postane kvečjemu prizorišče gladiatorskih iger, pove avtorica v enem od intervjujev). Pa čeprav uprizoritvene umetnosti vse od performativnega obrata konec šestdesetih let 20. stoletja stremijo k odpravljanju meje med umetnostjo in življenjem, je dokončnost smrti še vedno nekaj, česar ne zmorejo nevtralizirati, no, ne zmorejo brez uporabe specifičnih sredstev. Že v antičnem gledališču so denimo uporabljali tehniki, kot sta teihoskopija in pripoved sla, danes pa, ugotavlja Pogorevc, režiserji v primeru uprizarjanja realne smrti skoraj izključno uporabljajo digitalno tehnologijo. Če dobro pomislimo, gre za sredstva, ki med gledalci in gledanim vzpostavljajo določeno distanco, pri čemer je jasno, da opazovanje umiranja na zaslonu (vizualno!) ponuja precej manjši odmik kot poročilo kurirja (avditivno!), prav zato so bili nemara primeri uprizoritev, ki jih obravnava avtorica in ki si svojo temeljno napetost izposojajo pri posnetkih dejanske smrti akterjev, praviloma deležni tudi negativnih (kritiških) odzivov. Krovni primeri uprizoritev, ki jih Pogorevc obravnava, so Rekviem za L Fabrizzia Casolla in Alaina Platela, Vnetje glagola živeti Waydija Mouwada, Grief and Beauty Mila Rauja, Kralj Lear Jana Klate ter Noordnung Dragana Živadinova, ob teh pa v obravnavo pritegne še množico drugih primerov, s katerimi na tak ali drugačen način podpre svoje temeljne premise (ne more niti mimo bržkone najbolj znanega primera na naših odrih – zakola kokoši v predstavi Dušana Jovanovića Pupilija, papa Pupilo in Pupilčki leta 1969). V vse navedene primere je skladno z metodološkim izhodiščem na tak ali drugačen način zapisana sled smrti, najsi gre za posnetke prikazov smrti z evtanazijo (Rekviem za L, Grief and Beauty), za umetniško dokumentacijo procesa žalovanja za umrlim (Vnetje glagola živeti) ali za vnaprej načrtovano zamenjevanje igralcev, ko bodo ti umrli, s tehnološko zapolnjenimi substituti (Noordnung).

Če smo s tem že korenito zakorakali v središče avtoričinih izvajanj (tudi uvod v monografijo je izjemno zgoščen, sistematičen in teoretsko bogat), pa stopimo zdaj korak nazaj in si oglejmo, kakšna je sploh bila geneza tega obsežnega dela. Knjiga Gledališče in žalovanje Petre Pogorevc je nastala na podlagi doktorske disertacije Smrt in žalovanje kot mejna in preobrazbena dejavnika v sodobnih uprizoritvenih umetnostih, s katero je avtorica v preteklem letu doktorirala na AGRFT. Kljub akademskemu poreklu monografija ni strukturirana na konvencionalen, pričakovan način, pač pa jo odlikuje svojevrstna dramaturgija: avtorica denimo ne začne pri abstraktni definiciji, ki bi jo v naslednjih korakih teoretsko podprla in nazadnje ponazorila s primeri, temveč začne s prizorom – žalno slovesnostjo v čast preminulega gledališkega kolega Jerneja Šugmana v Drami (20. december 2017) in z ganljivo gesto, ki je navzoče povezala v »enotno žalujoče telo«. S te konkretne situacije, ki je avtorico zaznamovala tudi na osebni ravni in jo spodbudila k raziskovanju »gledališke« smrti, ko ta ni več le “iluzionistična reprezentacija”, ampak realen dogodek, obravnava krene v smer natančne teoretske analize svojega predmeta, ves čas ozirajoč se na dejanske primere uprizoritev.

Struktura pisanja ves čas ostaja deklarativno jasna, poglavja Odnos do smrti na Zahodu, Žalovanje in uprizarjanje, Smrt kot vdor realnega, Duh kot dvojnik umrlega in Konceptualizacija smrti si sledijo kot cikel gledaliških uprizoritev z lastno notranjo celovitostjo, ki se koncizno izreče, nato pa odstopi prostor naslednji. Ta preglednost in teoretska širina dajeta občutek metodološke zanesljivosti: bralec ve, kje je, in čuti, da ga besedilo vodi v relevantno smer, pa čeprav se mestoma, predvsem v uvodnih tonih, počuti nekoliko nedoraslega spričo zgoščenosti in obsežnosti obdelanega materiala. /…/