Slavo Šerc: Danes je umrla mamika

Slavo Šerc

Danes je umrla mamika

Sporočam ti, da je danes zjutraj umrla mamika. Tako se je glasilo kratko sestrino sporočilo, ki ga je poslala 22. septembra 2022, na moj mobi pa je prispelo dan pozneje, torej 23. septembra. Takrat sem bil na Siciliji, preboleval sem korono in vedel sem, da ne bom mogel priti na pogreb. Torej nobenega klica, nobenega osebnega sporočila, samo sms. Za to so seveda obstajali razlogi …

Svojo mater sem torej imenoval mamika. Tako se je razlikovala od moje stare mame, Zofije Šerc, ki mi je bila pravzaprav mama – tako sem jo tudi klical. Zakaj je bilo tako, je veliko razlogov. Eden je bil zagotovo ta, da svoje biološke matere v mladih letih čez dan sploh nisem videl, saj se je iz Kurje vasi blizu Lovrenca na Pohorju morala z vlakom voziti od Rute do Studenc, a še prej prehoditi dolgo pot od doma do vlaka.

Kolikor se spominjam, je bila doma morda šele ob petih ali še pozneje, odvisno od tega, ali je morala opravljati tudi nadure. Pozneje sem izvedel, da me je moja stara mama, torej mama, nosila k sosedi, ki je takrat rodila hčerko in je imela dovolj mleka, da je dojila še mene. In mamika, moja biološka mati, je prav tako imela veliko mleka, zato je hodila na Rdeči križ, da so ji počrpali mleko, ki ga je darovala kot pogosto tudi kri. Bila je namreč redna krvodajalka. Pozneje, ko smo se z Lovrenca na Pohorju že preselili na Studence, v Sokolsko ulico, sprva vsi skupaj, torej mama, mamika in midva s sestro, sem lahko od blizu videl, kako ponosna je bila, ko se je v Tovarno železniških vozil, ki je nastala v 19. stoletju zaradi proge Dunaj–Trst, na remont pripeljal Titov Modri vlak. Takrat sem zaradi vojakov, ki so zavarovali in stražili ograjo okrog tovarne, kot otrok lahko tudi slutil, kako pomembno delo je opravljala mamika.

Mamika je bila pleskarka. Rojena je bila leta 1930 v vasi Desinič blizu Pregrade v Hrvaškem Zagorju. Ko je izbruhnila vojna, je bila stara deset let, in s tem se je končalo tudi njeno šolanje v osnovni šoli, tako da je končala le štiri razrede osnovne šole. Ob tem je bilo doma osem otrok, sedem sester in brat. Njihova mati je zgodaj umrla, zato sta na domačiji vladali revščina in lakota. Sestre so morale s trebuhom za kruhom, štiri v Buenos Aires v Argentino, moja najljubša teta Anica v Vojvodino v Sombor, ena od sester pa je z bratom ostala v Hrvaškem Zagorju. Moja mamika je bila po vojni nekaj časa služkinja pri neki družini v Zagrebu, potem pa se je odpravila v Slovenijo. Dejstvo, da je bila rojena na Hrvaškem, je po osamosvojitvi Slovenije imelo za posledico, da je bila izbrisana in potem dobri dve leti brez državljanstva. Seveda tega ni razumela, prav tako tudi ne, da si mora priskrbeti slovensko državljanstvo. Jaz sem bil takrat že v Nemčiji in mi je ušlo, da se pripravlja nov zakon.

In kje je bil moj oče, da sem moral odraščati z dvema materama? Očeta ni bilo, sicer je redno prihajal, saj je bila moja mama njegova biološka mati in je bil nanjo zelo navezan. Njegov oče je padel februarja 1945, ko je bil pri partizanih, in potem je ostal s svojo mamo, samohranilko. Sam je postal oče hitro po vrnitvi s služenja vojaškega roka v Makedoniji, a očitno na očetovstvo ni bil pripravljen, za kaj takega je bil preobremenjen. Morda ga je mamika očarala s tem, da je do njune poroke, torej do svojega osemindvajsetega leta, prihranila že kar precej denarja in sta potem kupila starega beemveja iz tridesetih let, ki ga je moj oče popravil in z rezervnimi deli usposobil za vožnjo. Za kaj takega je bil pravi mojster, pa tudi za električna, zidarska, vodoinštalaterska in druga dela. Sprva se je izučil za ključavničarja, vendar se je nato izpopolnjeval tudi drugače, še posebej pa ga je navduševalo vse, kar je bilo povezano z avtomobilom. Sreča z avtomobilom pa ni trajala dolgo, saj se je leta 1961 pripetila huda nesreča, v kateri je izgubil življenje kolesar, ki se je z vrha hriba iz neke gostilne po levi strani ceste, po kateri je vozil moj oče, peljal po klancu navzdol. Zaletel se je v desni zadnji blatnik, nekaj metrov je letel po zraku, potem pa mrtev obležal na cesti. Sledilo je zaslišanje na policijski postaji, kolikor vem, v Rogaški Slatini, saj sta bila z mamiko namenjena k njenim sorodnikom na Hrvaško. Ne vem, ali je ta nesrečni dogodek odločilno negativno vplival na njun zakon. Najbrž ne, saj sta si bila povsem različna. Vedno sem bil prepričan, da sta se poročila samo zato, ker je mamika zanosila – torej zaradi mene. Jaz sem bil torej tisti krivec … A zakaj se je potem rodila še sestra, če je bila poroka bolj ali manj nujna in se ni zgodila zaradi globoke naklonjenosti drug drugemu, tega seveda nisem mogel nikdar razumeti in zame ostaja neznanka še danes.

Tako se sploh ne spominjam, da bi oče živel z nami, še niti tri leta nisem dopolnil, ko ga že ni bilo več pri nas. Spominjam se samo, da je z majhnim kamionom opravil preselitev iz Kurje vasi v Maribor, na Studence.

Dobro pa vem – saj je bilo to veliko pozneje, ko sem obiskoval III. gimnazijo v Mariboru –, da sem med počitnicami opravljal počitniško prakso v tovarni in mamiko doživljal povsem od blizu, na njenem delovnem mestu, čeprav nisem barval vagonov, temveč sem v pisarni delal neke izračune. Takrat sem se zavedel, zakaj sem na njej vedno vonjal barvo; ta vonj je bil v njenih laseh, spomnim se, kako sem pomislil, da si lase umiva z barvo, ne s šamponom, zdelo se je tudi, da se ji je zarila globoko v kožo, in to zato, ker se je preselila v stanovanje v Železniško kolonijo na Taboru, tam pa ni imela kopalnice in se je morala kopati v javni kopalnici. Selitev je bila posledica vse bolj napetega odnosa med njo in mamo.

Če se zdaj vprašam, zakaj je bila moja stara mama zame prava mati, si natančnega odgovora ne morem dati. /…/