Matej Bogataj: Ko trčita pravica in moč

Matej Bogataj

Ko trčita pravica in moč

Hlapci, dokumentarec za prihodnost. Režija Jan Krmelj. SLG Celje, veliki oder.

V celjskem gledališču so celo sezono posvetili Cankarju oziroma 150. obletnici njegovega rojstva, uprizarjali bodo samo njegova besedila ali takšna, ki so z njim navdihnjena, režirala pa jih bo pretežno mlada in najmlajša generacija režiserk in režiserjev; na podlagi zbirke Erotika so, kolikor razumem iz poročil, napravili kabaret s pretežno Cankarjevo poezijo.

Avtorski projekt po motivih Hlapcev se ukvarja z zadevami v bližnji prihodnosti oziroma s preslikavo nekaterih izhodišč v Hlapcih na današnjo družbeno situacijo nasploh in politično v ožjem, strankarskem smislu še prav posebej. Danes, ko njihovo vrtanje v pravičnost in socialno enakost, tudi glede vprašanja o Bogu in koncu revolucionarne akcije, morda ni tako zelo aktualno, kot je bilo v Pirjevčevih ali Korunovih časih, ali pa v Cankarjevih delih manj kot na kakšnem drugem literarnem ali obliterarnem mestu, so Hlapci predvsem zgodba o volitvah, o gladkem in malo tudi spolzkem prelivanju volilnega telesa v na novo po(d)stavljene posode. Tako pod režijskim vodstvom Jana Krmelja Hlapci postanejo predvsem zgodba o povolilnem mačku, ki ga doživljajo volilni poraženci. Hkrati ob povolilni evforiji tistih, ki so zdaj na pravi strani. Na oblasti. Naši.

In tistih, ki se vedno postavijo na pravo stran.

Uvod se zgodi v bližnji prihodnosti, leta 2027, ko pride na filmskem festivalu Jerman na podelitev nagrade za svoj projekt oziroma za dokumentarno sondiranje slovenske šolske situacije v učiteljskem kolektivu tik pred volitvami. Svoje kolege, ravnateljico in v učiteljskem zboru najbolj artikulirano in angažirano Lojzko – ki se zdaj piše Kalander, da bi bila bolj upravičena njena drža, ki je po upornosti malo podobna Kalandrovi, kovačevi, v Hlapcih – prosi, naj pred kamero in v mikrofon povedo nekaj o svojem odnosu do Cankarja in preberejo kakšen odlomek iz njegovega dela in vsi mu rade volje ustrežejo. Vendar na podelitvi tudi pove, da je Lojzka izginila iz javnega življenja, da so ji odvzeli državljanske pravice oziroma potni list in da je pogrešana.

Uprizoritev je postavljena na oder, ki spominja na recimo prostore igre Ivice Buljana, kakor jih oblikuje recimo njegov scenograf Aleksandar Denić: gre za odprt oder, ob robovih nastlan z vsem mogočim, iz česar po potrebi nastanejo scenski elementi – scenografijo podpisuje Lin Japelj. Oder je ob robovih poln nakopičenih praktikablov, pa recimo miz in pozneje velikih knjižnih omar s policami, s katerih v koš mečejo za knjižnico neprimerno literaturo po menjavi oblasti. Podobno kot na uvodni podelitvi nagrade Jermanu na filmskem festivalu dominirata stojalo za kamero in mikrofon, zadaj, na horizontu, pa je veliko projekcijsko platno; kjer spet zaslutimo, da gre za avtorski premislek odnosa med panogami, med gledališčem in filmom – podobno kot recimo v Krmeljevi (in ekipni) novogoriški predstavi o Pasoliniju in njegovem delu Ubesedovanje. Hkrati pa uporabijo princip makete; podobno kot Matjaž Pograjc v predstavi Fragile!. Po besedilu Tene Štivičić tudi tokrat občasno snemajo in projicirajo maketo, pomanjšan model scenografije, zdi se, da gre tam za posnetke zgodovine nasilja, od vojn do obešanj in sežiganj, vendar je bil ta del predstave z dodeljenega mi mesta manj pregleden in zato nujno manj učinkovit.

Člani učiteljskega zbora kažejo do Cankarja različen odnos: če je ravnateljica slabo artikulirana, vendar ves čas afirmativna do »največjega«, ki je to očitno kar apriorno in se v tem vidi mogoče njena prilagodljivost, ki pride polno do izraza pozneje, so drugi ignorantski na drug način – medtem ko paberkujejo o Cankarju, se pokažejo tudi njihova prepričanja. Geni, ki je zdaj tudi Anka, recimo, ona je čisto v družabnih omrežjih in se ji zdi, da mladi itak ne berejo, kar pa ni nobena težava, saj uspešno komunicirajo prek nedružabnih omrežij. Ravnateljica seveda podpira vsak projekt, učiteljica slovenščine Anastazija Komar, tudi sama prezrta ali vsaj po lastnem prepričanju zapostavljena pesnica, pa misli, da je Prešeren itak prvi in ostali vsi za njim; njen h konvencijam usmerjeni okus se potem polno potrdi, po volilnem preobratu. Tudi nekaj izvornih Cankarjevih Hlapcev je v teh začetkih predstave, recimo prizori s Hvastjo, kako ga najprej užalijo kot pristaša neke druge politične opcije, pa tudi kako izterja svoje maščevanje. Res sicer tudi tokrat prinese koline in s tem doseže nekakšno spravo z Jermanom pred njegovim odhodom na Goličavo, pa vendar je bilo v Pipanovi režiji Hlapcev v ljubljanski Drami recimo v Zrnecu veliko več topline in človečnosti, ki se je skrivala pod robato in nekoliko starosvetno pojavo. /…/