Veronika Simoniti: Kako umirajo ladje

Veronika Simoniti

Kako umirajo ladje

Odlomek iz romana

I.

Bojim se, da se česa ne bom spomnila, da bom spustila kaj bistvenega, da me bo premagala trema. Novinarji že sedijo v prvih vrstah, na levi je stojalo s televizijsko kamero. Mi sedimo za dolgo mizo, ki je postavljena kar na odrski rampi. Slišati je pridušeno govorjenje in zvoke naprav ob pritiskanju na gumbe. Scenski delavec z mostu nad nami usmerja reflektorje in lučni mojster v kabini jih – ck, ck – drugega za drugim prižge: svetloba v prostoru je pripravljena.

Aleksandra se odhrka in dvigne dlan, novinarji v parterju utihnejo. V želodcu me začrviči: to bo zdaj to. Zunaj je sončno, ampak tu notri, kjer ni oken, se zdi, da je že večer, in zaradi pritajenih luči se dogodek zdi slovesen. V tej razsvetljavi je Aleksandra videti veliko mlajša in mogoče sem zato mlajša videti tudi jaz. Ni je strah, kot je mene, nje nikoli ni strah.

V tem pomlajevalnem soju Aleksandra napove vrstni red tiskovne konference, po katerem bomo predstavili publikacije: novi akademijski list, leksikon ameriške dramatike, zadnji letnik revije Teater, ki od osamosvojitve izhaja brez prekinitve že sedmo leto zapored. In potem še knjigo. Drug za drugim dobijo avtorji in uredniki besedo, gladko jim teče, nato spregovori še založnik, ki je soizdal leksikon. Potem pridem na vrsto jaz.

»Predstavili bova monografijo o pokojnem avtorju in znanem dramaturgu,« napove Aleksandra.

Dvorana obmolkne in misli mi v hipu odtavajo: vrnite se, zakličem sama pri sebi in jih kot balone z nevidno vrvico potegnem k sebi. Zdaj so tukaj, pri meni, ampak ali mi bo uspelo monografijo pravilno predstaviti in ne bom pozabila omeniti pomembnih detajlov, mi bo uspelo povedati kakšno drobno anekdoto in našteti vsa njegova dela? Se bom spomnila vsega, kar hočem povedati, in bom znala obenem zamolčati, kdo je bil v resnici Urban?

Ѱ

Kadar se česa ne spomnim, na primer imena človeka, določene besede ali datuma, se ustrašim, da me bo nekoč, ko bom še starejša, doletela demenca. Dogaja se mi že tudi, da mi po prekrokani noči s prijatelji, ko skušam analizirati, kako je bilo in kaj je kdo rekel, ostanejo samo krpice pogovorov, gibov, okusov jedi. Kako je prijateljica reagirala, potem ko sem ji povedala zgodbo o zadnjem potovanju? – Gluha svetloba. In kaj je bilo med tem, ko sva s kolegom nazdravila in preden je prišla sladica? Koliko različic bi se utegnilo razviti tistega večera in kateri naj verjamem med vsemi, ki mi jih potem v obujanju povejo drugi? Eden se spomni glasnega petja, drugi, da je nekdo nekoga polil po obleki, tretji, da mu po narezku ni bilo dobro – jaz pa jim samo prikimavam.

Kadar takole na zabavi kaj spijem, se mi tudi dogaja, da se razgovorim, jaz, ki sem sicer molčečnica: preveč blebetam, preveč se razkrivam, povem stvari, ki jih trezna nikoli ne bi. In zato se starostnega pozabljanja bojim še bolj: da ne bi v kakšnem domu za ostarele nič hudega slutečim obiskovalcem povedala o vrnitvi s tistega potovanja pred več kot dvajsetimi leti in od česa sem takrat tako spretno odvračala pogled, kako naravno sem sama sebi zabrisovala sledi, plastila resničnost z neprosojno folijo (za tako plastenje je menda treba imeti kanček daru za metaforo, to danes tako eksotično žival, kot ji je pravil Timon). Nehote bi jim lahko razkrila, kako sem zatrla vsak prikriti izraz suma, ki sem ga zaslutila v besedah tistih, ki so mi hoteli odpreti oči, kako mojstrsko sem ovrgla vsak pomislek in zavrnila vsak poskus nasveta.

Razen po potovanju v Grčijo, ko sem si vtise zabeležila po spominu, zato tudi nisem nikoli pisala dnevnika: da ga ne bi kdo našel še za mojega življenja, da ne bi skozi pisanje spregledala. Pa vendar: vsi dnevi so zabeleženi vame, kot ima vsaka stvar svoj trenutek pod nebom, vse pa se poravnavajo in plačujejo kazen v skladu z redom časa.

Kakor koli že, nekoč bo pozaba razjedla tudi spomin na tisto potovanje.

Ѱ

Spakirala sva najnujnejše stvari, obleke, vsak po dva para poletnih čevljev in pasoš: nanj je bilo treba še posebno paziti, zaradi naše neuvrščenosti je odpiral vrata v številne države, zaželen je bil pri tatovih in ponarejevalcih. Na sliki v svojem sem nekaj let mlajša nevedno gledala v aparat fotoateljeja gospoda Paulija, kot kakšna najstnica, ki se nedolžno prepusti temu, kar jo čaka. Ko sem dobila nov pasoš, sem se bala, da ga bom izgubila: predstavljala sem si, kako mi pade iz torbice, nekdo ga pobere in odnese v bife kolegu, ki pozna določene ljudi; ta proda dokument profesionalcu, ki s pinceto odstrani mojo sliko, vrže moj nevedni pogled in prikriti nasmešek v koš, mi zabriše ime in ga prekrije z novim, nalepi fotografijo nekoga drugega, jo preluknja s kovinskim obročkom in čeznjo pritisne ponarejen žig. Šele takrat se prijetna vznemirjenost poleže, kri v žilah se mu upočasni, potešeno se nasmehne, ker je spet pretental zakon in sistem, ki ne smeta izvedeti, s čim se preživlja in kako mu je ime, in ki ne smeta izvedeti, kako je bilo ime meni, ki v ponaredku postanem nekdo drug.

Neka veliko mlajša kolegica mi je večkrat rekla, da so v njenih spominih najlepša ravno sedemdeseta in zgodnja osemdeseta, ker je bila takrat še majhna in je bilo zanjo vse tako lepo in varno: prepričana je, da je bil to čas neštetih možnosti, in ne morda ozko začrtana cesta brez izvozov; ne pomisli na gluhe lise tedanjega časa ali kako smo morali glede določenih tém biti previdni, se pretvarjati, se znajti: kot pred tistim potovanjem, z dinarji v ravno pravšnjih bankovcih, da sva jih lahko zamenjala v nemške marke pa potem v drahme, in s potnim listom, na katerega je bilo treba skrbno paziti.

Nostalgija je potovanje v varno preteklost, ki je očiščena zoprnosti, bolečin in napačnih odločitev, torej v neresničnost, in tudi načrtovanje pravega potovanja je obet ekskurza v nestvarnost, nekam, kjer je dovoljeno več kot doma in kjer se odpirajo možnosti za nemogoče, za nenavadna srečanja in anekdotične pripetljaje – vsega tega smo bili takrat tako žejni. Sanjali smo o bolj sproščenem, imenitnejšem življenju – ali pa je bilo to samo zato, ker smo bili še relativno mladi. Na strokovni izlet sva se prijavila s skupino kolegov iz teatra in agrftjevcev, in ker smo bili bolj ali manj vsi vezani na gledališko sezono in akademsko leto, smo lahko šli na tako pot samo poleti, v največji vročini.

Razmere so se na srečo že razrahljale, še v petdesetih pa ni bilo mogoče potovati drugače kot v organizirani skupini, pod okriljem podjetja ali turističnega urada, razen če si v inozemstvu na primer dobil štipendijo ali odšel tja kot gastarbajter. Včasih je bilo slišati, kako se je v tistem najstrožjem obdobju kdo izmuznil, šel malo po svoje in se potem vrnil v skupino, kot da se ni nič zgodilo. Timon se je tako na izletu v Pariz v začetku šestdesetih menda oddaljil od ostalih, šel v bar, kjer so imeli javni telefon, pobrskal po imeniku in poklical samega Sartra: oglasil se je ženski glas in povedal, da profesorja ni doma. Kadar je kdo v kakšni družbi po tihem povedal to anekdoto, so potem leteli komentarji, da je bila pri aparatu gotovo Simone, če ne ona, pa ena od Jean-Paulovih ljubic. Odkar smo vedeli za to dogodivščino, smo na Timona gledali drugače. /…/