Maruša Krese (1947–2013) je v slovenski literarni prostor vidneje in v celoti (torej tudi založniško) vstopila s prozo, ne le s kratkoproznima zbirkama Vsi moji božiči (2006), za katero je prejela fabulo, in Vse moje vojne (2009), temveč tudi z avtobiografskim romanom Da me je strah? (2012), za katerega je prejela kritiško sito. Kot pesnico […]
Maruša Krese: Pesmi, izbor. (Recenzira Diana Pungeršič) Read More »
Ta skrbno in natančno izdelana knjiga (kar je v zadnjem času pri nas že redkost) ni prav láhko branje; pravzaprav niti ni zgolj branje, temveč je prav toliko tudi gledanje, ogledovanje in potapljanje v impresivne vizualne podobe, ki jih je v knjigi precej in so delo Eve Mlinar. Tudi na vizualni ravni se torej srečujemo
Eva Mahkovic in Eva Mlinar: Vinjete straholjubca. (Recenzira Maja Murnik) Read More »
V 20. stoletju se je odnos do umetniškega dela radikalno spremenil. Dela, ki so bila nekoč na ogled zgolj izbranim posameznikom, privilegiranim slojem ali na ekskluzivnih lokacijah, so se zaradi reproduktibilnosti in ubikvitete vključila v širši informacijski krogotok in postala, kot se reče, dostopna širšim množicam. Posledice tega so bile – tudi ali predvsem na
Roman Dušana Merca Slepe miši lahko beremo kot analizo in kritiko delovanja totalitarnega družbenega sistema in tudi kot analizo in kritiko značilno pasivnega, vase zaprtega slovenskega literarnega junaka ter hkrati stereotipnega Slovenca. Na prvi pogled se zazdi nekoliko nenavadno, da se avtor z vnemo posveti analizi ustrahovalnih metod in prirejanja montiranih procesov v socialističnem režimu,
»Monografija Slovensko gledališče v Trstu /…/ je najbolj celovit pregled gledališke dejavnosti Slovencev v Trstu in okolici od začetkov v letu 1948 do danes.« Tako se glasi prvi stavek na zavihku knjige, ki najbolje povzame težo in globino te publikacije. Bogomila Kravos se namreč fenomena gledališča v Trstu loteva na začetku, torej še pred pojavom
Andrej Blatnik Knjiga izginjajočih zgodb Pisanje Evalda Flisarja se nikoli ni izmikalo razmislekom o človeškem početju in tudi ne o početju tistega, ki človeško početje razmišlja – avtorja samega. Najbolj neposreden v tej usmeritvi znotraj njegovega mnogoplastnega opusa je bil roman To nisem jaz (2011), podnaslovljen Legoroman, ki je stvarno gradivo življenja spremenil
Vdori; razvrednotenje, za začetek Tjaša Mislej: Naše skladišče. Režija Mateja Kokol. Prešernovo gledališče Kranj, ogled oktobra. Naše skladišče je Socialna drama, samo da je v resnici smešna kot komedija, kot so jo v gledališkem listu podnaslovili iz formulacije žirije ob podelitvi – no, podelitve letos ni bilo, je bila pa vsaj premiera pred zaprtjem
Matej Bogataj: Vdori; razvrednotenje, za začetek Read More »
Verjetno sem prvo kamero prijel v nerodne roke, da bi ustvaril vtis, kako imam za početi nekaj pomembnega, kar me obenem loči od množice, ki je ne maram. Seveda ni bilo vedno tako enoznačno, a vendar, fotografiranje je vsaj do neke mere sporočalo: pustite me pri miru. V naslednjih letih je to moje oklepanje kamere
Škatlice cigaret Prižge si cigareto, si do vratu zapne jakno, pogoltne tableto proti smrti in odide. Ulica kakor puščava. Piha, pod cevmi se prevračajo kupi raznobarvnega listja. Veje in debla dreves kot sive, gole palice podpirajo razpokan strop temnih oblakov. Ole nekaj časa premišljuje, ali je ugasnil štedilnik, in si dopoveduje, da ga je.
Carlos Pascual Dan, ko nisem šel na kosilo z Wernerjem Herzogom Posvečeno Claudiu Kaimu 1. Nikoli ne bi smela gola leči v posteljo, Sandra in jaz. Ni bilo potrebno. Nekam žalostno je bilo ugotoviti, da nisva odkrila ničesar novega med vzajemnim dajanjem in jemanjem užitka – po noči nebrzdanega
Carlos Pascual: Dan, ko nisem šel na kosilo z Wernerjem Herzogom Read More »
