Drago Jančar: To noč sem jo videl: scenska balada v treh slikah. Dramatizacija in režija Janez Pipan. Drama SNG Maribor, Burgtheater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom, ogled v Cankarjevem domu, januar.
To noč sem jo videl je eden Jančarjevih – in s tem tudi povojnih domačih, kar potrjuje tudi anketa med nekdanjimi žiranti za kresnika, ki so roman po četrt stoletja nagrade za roman leta postavili na sam vrh vseh kresnikovih nagrajencev do tedaj – najbolje v modernistični tehniki izpisanih romanov. Skozi pet notranjih monologov, torej pet zaključenih, stilsko in glede fokusacije različnih in v sebi sklenjenih poglavij ter s pomočjo petih pričevalcev se nam izlušči zgodba o Veroniki, mladostno frfotavi fatalki za vsakogar, ki se ji približa, nepremišljeni, erotično neinhibirani in ekscentrični meščanski dami, ki po promenadi sprehaja aligatorja (ker ga pač ne more puščati samega doma, razloži), ki kot prva ženska v deželi opravi pilotski izpit, njena družina da ima pol – takrat italijanske – Reke, in njenem možu Leonu. Pripoveduje jo Stevan, konjeniški častnik starojugoslovanske vojske, ki zdaj razorožen in zgrožen nad kraljevo izdajo in pobegom v London ob koncu vojne nekje blizu Palmanove obuja spomine na njuna srečevanja, saj jo je na povelje nadrejenih, ki so hoteli z Veronikinim možem zaradi ugleda, zvez in bogastva dobre odnose, učil jahanja in je po štalski ljubezenski avanturi odšla z njim v Valjevo, dokler ni dobil, verjetno tudi s posredovanjem z vojsko zlizanega moža, prekomande v Maribor, ona pa se po vmesnem obdobju veseljačenja z mariborsko elito vrne k možu, ki je ravno kupil grad Podgorje. Potem se njunega bivanja spominja njena mati Josipina, že močno dementna in slabo razumevajoča novo revolucionarno in še kakšno prejšnjo in starejšo logiko, pa grajska gospodinja Joži, zvesta pomoč in oskrbnica. Spominja se je nemški vojaški zdravnik Horst, ki je zaradi ranjenosti v Ukrajini prišel na vojaško manj zahtevno službo stran od stepskih vojnih grozot in spoznal Veroniko, ko je posredovala za eno od gradu bližnjih kmetic z vnetjem slepiča: vname se, ob zvokih klene nemške glasbe, za v Nemčiji šolano Veroniko tudi sam in po pismu, v katerem ga po vojni sprašujejo o njeni usodi, se mu odprejo spomini na »normalno življenje sredi vojne«, kakor so ga živeli na gradu, kjer so visoki soldateski tudi po Veronikini zaslugi – mož Leon je bolj malo govoril in bil tudi sicer bolj introvertiran – nudili prostor za nekakšno kulturo in zabavo: pianist, pesnik Pavel Golia, ki Veroniki posveti nekaj verzov o zlatolaski, nemški oficirji, tudi zloglasni mučitelj in gestapovec, vsi so se veselo odpočivali od vojne, medtem ko so bližnje kandelabre krasili spiski z ustreljenimi talci, vse se dogaja blizu morišča in mučilnice v bližnji graščini, v kateri je zdaj psihiatrija. Veronika kot da ne razume, da so se zamenjale uniforme, da ljubimkanje s srbskim kraljevim vojakom in potem četnikom, ki je nedvomno ljubil konje, kralja in domovino, ni čisto isto kot prijateljevanje in sproščene pogostitve tistih, za katere tudi eden njihovih, rahločutni nemški dohtar, prizna, da so ravnali včasih nepremišljeno in netaktno – čeprav učinkovito, pripomnimo, kar dokazuje zadnje – in blizu dokončnega – štetje žrtev druge svetovne vojne, in teh je približno dve tretjini na protiokupacijski strani. Zadnjo besedo dobi Jeranek, v Veroniko in njeno avratično prisotnost zagledani pričevalec, konjušnik na gradu in eden od partizanov, ki so sodelovali pri likvidaciji zakoncev, v ponovoletni »akciji« namreč zaradi sumov vohunjenja in kolaboracije, malo pa zaradi nevoščljivosti ob nedvomnem življenjskem stilu, malo navdihnjeni s teorijo razrednega boja, malo zaradi vseprisotne spolne neizživetosti in perverznosti, s katero je okarakterizirana protiokupacijska stran – pri Jančarju enako dosledno kot tudi že v katerem od zadnjih romanov Iva Zormana s konca osemdesetih –, zakonca »trdo primejo«, se pred umikom, brez Jeraneka, zvrstijo na Veroniki, to so te gošarske posiljevalske rutine, in ju z možem brez (milostnega) strela, ki bi jih izdal pred vermani, pokončajo.
Vendar Veronika, če tako rečemo, živi naprej, živi v njihovih spominih, stik z njo in njeno neubranljivo energijo in erotičnostjo je vse tri zaznamoval; pravzaprav so vsi trije, dva takoj po vojni, Jeranek še bistveno dlje, dosmrtno ranjeni in poškodovani in ta rana dobiva (tudi) podobo Veronikine odsotnosti in neulovljivosti.
Janez Pipan se z režijo Jančarjevih besedil srečuje tretjič, po drami Klementov padec o filozofski in alpinističnih poteh eksistencialista Klementa Juga je opravil še dramatizacijo in režiral obsežen romarski in ljubezenski roman Katarina, pav in jezuit. Tudi tokrat se je dramatizacije lotil kar se da spoštljivo, pet slik je v tej »scenski baladi« stisnil v tri, s čimer je poudaril Veronikino privlačnost in fatalnost – vsi trije, Stevan, Horst in Jeranek, so bili v Veroniko zaljubljeni, vanjo so projicirali in vsem trem je omogočila vpogled v drugačen svet, v življenje izven kasarniškega drila, blata, vojaških obveznosti oziroma kmečkih opravil. Pipanova dramatizacija je do te mere zvesta besedilu, da je, kot v romanu, kar precej ponavljanja in podvojitev, do katerih prihaja zaradi poliperspektivičnosti, postopka, kjer je pripovedovalcev ene, čeprav z različnih kotov ugledane in zato nadrobljene zgodbe, pet. Ob tem je ena od pripovedovalk, gospa Josipina, že precej nerazumevajoča, svet rekvizicij in povojne revolucionarne totalitarne prenove, nov odnos do lastnine – lažejo ji, da bodo zmagovalci grad »najeli« – seže onstran njenih že zmanjšanih kognitivnih sposobnosti; in se gospe vrtijo spomini na moža, pa na bivanje v Istri, ko so peli popularen italijanski šlager Tutti mi chiamano bionda in se popevčica kar nekajkrat, prevečkrat odvrti tudi na odru.
Uprizoritev sem si ogledal v Cankarjevem domu, na odru Gallusove dvorane, ki je za tovrstno, pretežno monološko in že zato v večini prizorov v zasedbi ogolelo gledališče manj primerna, čeprav je odločitev vodstva mariborskega in ljubljanskega koproducenta razumna v časih, ko morajo biti med sedeži protikoronski razmiki. Pipanova režija je precej komorna, predvsem v prvem delu, ko se pretikamo med spomini četniškega oficirja v Furlaniji, je ta na odru pogosto sam, in tudi v zadnjem delu, ko spregovori z invalidskega vozička postarani Jeranek, ki je ravno pokopal (še) enega iz partizanske tovarišije, je sredi glomaznega odra sam. Kar je zahtevna naloga: z omejenimi izraznimi sredstvi, ki so posledica starosti in (igralčeve, na voziček priklenjene) nemobilnosti, mora seči (tudi) do src in ušes tistih na vrhu balkonov kulturnega hrama. V osrednjem delu, ko imamo tri pripovedovalce, vsak zasede svoj kot velikega odra, centralnega Milena Zupančič kot Josipina, ki jo potem obiskuje mrtvi mož in napol sama zase dela teorije, kam bi lahko izginila Veronika, pa Horst in Joži, vsi trije so pretežni del časa prisotni in morajo otrpniti, da ne bi jemali pozornosti drugim. Pipan se je zmanjšane zasedenosti odra zavedal in je zato uprizoritev polnil z množičnimi prizori, včasih ti spominjajo na ljudsko igro, recimo opravila ob klepanju kose in košnji ob gradu s skupinskim popevanjem, drugič gre za bankete in veseljačenje okoli klavirja. Vendar ti prizori delujejo nekoliko ilustrativno, takšna, udarna in včasih preveč podčrtujoča, je tudi glasbena podlaga: na Je pa davi slanca pala se v skupini koscev pozibavajo dekleta, ob slavju na gradu pa ob Straži ob Renu po nekaj pijansko neartikuliranih popevanjih ob spremljavah pianista in Horstovem opotekanju in pijanskem zavijanju na oder z močno in strašljivo prezenco vkoraka esesovec Wallner (Alfonz Kodrič) z artikuliranim opernim glasom in gromoglasno, strašljivo odpoje zaključek in takrat smo učinkovito prestreljeni s to kultivirano revijo groze in grožnje: nedvomno je glasba tista, ki daje prizorom atmosfero, nabrana je pretežno iz zakladnice jugoslovanskih rojalistov, pozneje so himne in koračnice dopolnjene s partizanskimi pesmimi, Hej, brigade in Počiva jezero v samoti in Svobodna Slovenija so tisti udarni elementi, ki ob izseku iz Šubičeve slike Kolona, v katero je še dolgo po vojni zagledan Jeranek, kolorirajo čase vznesenosti, in ker je te vznesenosti precej in še več, je malce tudi strahu pred to udarno vznesenostjo – avtor glasbe je Milko Lazar, korepetitor in avtor priredb je Robert Mraček. /…/