Manja Žugman
Aleš Mustar: K(o)ronika.
Ljubljana: Književno društvo Hiša poezije, 2021.
Pesniško zbirko K(o)ronika lahko najprej opredelimo kot kroniko nekega časa, »pesniškega popisa«, ujetja določenega zgodovinskega trenutka, ko smo se zaradi epidemije koronavirusa znašli doma, ko so ulice zazevale v praznini in ko so se pisarne prenesle v dnevne sobe ter domače kabinete, ko so se vrtci in šole preselili v otroške sobe in je vzgojno-izobraževalno delo potekalo le na daljavo, ko smo bili omejeni na domači mehurček ali – kletko, kot pesnik zapiše že v posvetilu svojima »ptičicama, Emi in Lidiji«. To je čas, ki je povzročil mnoga oddaljevanja; od ljudi, sorodnikov, prijateljev, znancev, ne nazadnje tudi od samih sebe, a je ponudil vsaj (z)bližanja z naravo v neposredni bližini naših domovanj.
Razglasitev epidemije se začenja v razdelku Pesmi iz kletke. Na ulicah je zazevala gluha tišina. »Ceste so si oddahnile od avtomobilov, / nebo od letal, / morja in reke od ladij«, govorec pa je pomislil celo, da ga je objel »blažen, ustvarjalen mir«, a je kmalu zatem dodal: »Kako pošteno sem se motil!« (Ob razglasitvi epidemije). Začeli so se namreč pisati drugačni časi. Govorec se je lahko s prijateljem dobil le v ilegali, na televizijskem zaslonu so se iz dneva v dan začeli pojavljati smisli in nesmisli, kot zapiše avtor v pesmi Spregovorimo, da Američani pijejo razkužilo: »Na stari celini vsak dan eno in isto: / aktivni primeri, / novi primeri, / hospitalizirani, / v intenzivni terapiji, / UMRLI!« Stopnjevanje – tako v poetični maniri kot v življenjskem vsakdanu – se nadaljuje. V tem času so mestne oblasti dale porušiti ljubljanski Rog, govorec pa je dejanje pospremil s sklepom, da »Niso časi za kulturni molk!« Še več: dejstvo podkrepi z nasprotjem, na eni strani z nizanjem usode »golorokih in bosonogih beguncev« ter na drugi s projektom Združene rastoče knjige sveta. Pri obisku spomenika kmečkim uporom brez olepševanja z vso prepričanostjo zapiše, da se je čas tlačanstva vrnil. Poslužuje se literarnega kanona in kosovelovsko pridaja, da »Evropa umira«, sam pa poziva k uporu proti oblastnim strukturam z znanim puntarskim geslom Le vkup, le vkup, uboga gmajna! Oblasti ne potrebujejo izobraženega in samomislečega človeka, zato so zaprte šole, knjižnice, knjigarne. Umetnost je popolnoma nepotrebna in odveč, zato so zaprti gledališča, galerije, muzeji. Tukaj in zdaj se zdi, da je navkljub epidemiji pomembno le, da »tekoči trakovi delajo s polno paro«, da se zgodovina ponavlja ter suženjstvo nadaljuje. Ljudje naj ostanejo doma, zaprti v svojih mehurčkih, a pesnik se iz strašljive brezizhodnosti vselej znova rešuje z ironičnim pripisom, da je Župančičeve Mehučke zmeraj rad prebiral, in se po odgovore pravljično zateka k vilam, ki naj povedo, kdaj bo vsega tega konec. V groteskno čudnem, nedoumljivem svetu, ki spominja na dramatiko absurda, pa si vendarle privošči tudi občasni eskapizem. Iz, zdi se da brezizhodne, resničnosti si privošči pobeg v muzej, v osebno svobodo. Iz resničnega sveta se umakne v svet umetnosti. Iz kletke se zateče v hram kulture, kjer se počuti, kot bi bil v raju, in kjer pozabi na resničnost, saj »občasni eskapizem / zelo blagodejno učinkuje / na še tako kronično koronsko rano« (V Mestnem muzeju). Zaradi korone bo zamudil praznik pomladi v Bukarešti. S televizijskega ekrana / grozi in vzgaja / vladni govorec. / Toliko soljenja pameti že od vrtca / nisem bil deležen« (Marčnice). Omejevanje posameznikove svobode veje iz skorajda sleherne pesniške vrstice, zato nekdanje svetovljanstvo ostaja le še spomin v domači kuhinjski omarici, »med prisilnim zapečkarstvom«. Govorec bo navdih zdaj moral poiskati med pitjem »iz lončka / s Prešernovo glavo, / za jutri pa prihranim Shakespearovo« (Omarično postavanje). /…/