Pesimizem romanov in novel Ivana Turgenjeva, ki so mu ga očitali nekateri kolegi, je bil še majhen in najmanj škodljiv davek, ki ga je plačal svojemu strašnemu, da ne rečem hoteno zavrženemu družinskemu okolju. Okrutnost, ozkosrčnost in barbarstvo njegove premožne in znamenite matere Varvare Petrovne je prekosila le njena lastna mati, Ivanova babica, o kateri je pisatelj povedal naslednjo prigodo: v starosti je trpela za paralizo, zaradi katere je večino časa nepremično presedela v svojem naslanjaču. Nekega dne pa se je tako hudo razjezila na nekega fanta, služabnika, ki ji je stregel, da je pograbila goreče poleno in ga z njim tako močno udarila po glavi, da je fant nezavesten obležal na tleh. Pogled nanj je bil za starko tako neprijeten, da ga je povlekla k sebi, mu krvavečo glavo namestila na svoj naslanjač, nanjo položila blazino, sedla nanjo ter ga zadušila, verjetno zato, da je ne bi motil s svojim neumestnim krvavenjem.
Treba je priznati, da je imel spričo takšnih prednikov Turgenjev veliko poguma in da je bila njegova zasluga še toliko večja po tem, ko je napisal svoje prvo pripovedno delo Lovčevi zapiski, o katerem je krožila legenda, da je car Aleksander tri dni po tem, ko ga je prebral, ukazal odpraviti tlačanstvo. Govorilo se je tudi, da je carica cenzorjem vsaj dvakrat ukazala, naj ne posegajo v knjige Turgenjeva, čeprav je težko vedeti, ali mu je bilo to čast ali v sramoto. Kljub tem znamenjem in njegovim številnim zapisom o ruskem vprašanju je bil Turgenjev pogosto v življenju primoran trpeti sovraštvo in zaničevanje rojakov, ki so v njem videli nepravega Rusa, zahodnjaškega in oddaljenega, ateističnega in lahkomiselnega, ki je vse preveč časa preživel v Franciji, Angliji ali Nemčiji, kjer ga je zanimal edinole lov na prepelice. Sicer je res oboževal lov, a zato še ni pozabil na zadeve, povezane z domovino, in krivično mu je neki prijatelj nekoč priporočil, naj si kupi daljnogled, da jih bo lahko ugledal.
V resnici je glede tega Turgenjev deloval razklano in si je morda svojo dvojnost sam odpustil zaradi dvojnih naslovnikov. V pismih slovanskim prijateljem je črtil Zahod, še posebej je zavračal prepričanja in navade Francozov; v pismih, ki jih je pošiljal ljudem, kot so bili Flaubert, Maupassant, Merimée in Henry James, pa se je goreče pridušal nad tem, nad čimer so se pritoževali vsi Rusi: nad vsem ruskim. V Parizu je veljal skorajda za francoskega avtorja, čeprav z aristokratskim pridihom, ki ga je označeval za tujca; v tem pogledu ni bilo razlike, ali je bil na svojem posestvu v okrožju Spasski ali v San Peterburgu, kjer so ga služabniki in stanovski kolegi prav tako imeli za tujca. Celo do te mere, da je nekoč, ko je v Spasski prišel v spremstvu svojega prevajalca v angleščino Ralstona, prišlo do pomenljive zamenjave. Raston je bil fizično zelo podoben Turgenjevu: oba sta bila gromozanske postave, imela sta zelo bele lase in brado. Ko so služabniki gospodarja zagledali v družbi tujega dvojnika, ki pa je govoril rusko in je na njihovo grozo obiskal vsako hišo in vsako kočo, zastavljal natančna vprašanja in si v zvezek zapisoval najrazličnejše podatke in besede, so mislili, da gre za znamenje nesreče, za nekaj vražjega ali celo nadnaravnega. Nazadnje so bili prepričani, da je skrivnostna prisotnost napoved kaznovanja: mnogi so v cule povezali vse svoje imetje ter se s svojimi ubornimi vozmi na cesti postavili v kolono in čakali na ukaz za odhod. Prišli so do zaključka, da bodo skupaj s satanskim dvojnikom svojega gospodarja izgnani v Anglijo, njihov prostor pa bodo poselila bolj podredljiva bitja, v neki nenavadni zamenjavi najverjetneje pripeljana iz Anglije.
Čeprav je bil Turgenjev zmeren in human gospodar, ni nič nenavadnega, da so si njegovi služabniki zaradi družinske tradicije predstavljali najokrutnejše oblike kaznovanja. Njegova mati Varvara Petrovna ni prav nič zaostajala za svojo mamo: govorila je o »tlačanih« in je z njimi ravnala še slabše, kot bi to zares bili.
/…/