Včasih se desetletja ne spremeni nič, potem pa v nekaj dneh toliko, da se sprememba zareže v desetletja, je menda parafraza Leninove misli. Stavek, ki morda enako dobro zadane spremembo, ki je – dobesedno ves – svet doletela pred dobrim mesecem. In katere globino preoranja, njegovo smer – dilema je očitno dvosmerna, avtoritarnost ali večja solidarnost – in trajanje je v tem trenutku nemogoče predvideti. Hočem reči : več je projekcij kot analiz, tudi zaradi vsak dan novih podatkov in njihove interpretacije.
Jasno mi je, da bo tokrat v gledališkem dnevniku več dnevnika in manj gledališča. Za prejšnji dnevnik sem po tem, ko je bilo tik pred zdajci, tako rekoč na licu mesta odpovedano gostovanje mariborskih gledališčnikov v kulturnem domu v bližini Ljubljane, na hitro skočil v Novo mesto. Na zadnjo predstavo v sezoni, naslednji dan so zaprli vse, v prostore Anton Podbevšek teatra, kjer je bilo nekaj malega publike, sumničavo smo pogledovali drug proti drugemu in med ogledom prisluškovali, ali bo kdo posmrkal ali zakašljal. Med čakanjem, da nas spustijo v dvorano, smo si intenzivno hodili militi roke na stranišče, drugi so se razkuževali s priročnimi pršili pred in po prevzemu vstopnice, odpirali vrata z rameni in se dotikali kljuk s komolci. Vsak od nas je očitno postal mikrobofob, če je prej uspel skrivati, je alarmantno stanje virusa, njegova vseprisotnost, predvsem pa negotovost, ki jo je z različnimi grafi uspešno podpiral tudi del stroke, to skrito bistvo izbezala na plan, ga manifestirala.
Potem smo zelo veliko brali. Manj knjige, bolj konspirativne teorije, kaj je zadaj. Se smejali – ne brez sočutja z vladanimi – nekaterim svetovnim voditeljem, ki so se dobesedno osebnostno topili in razkrajali pred kamerami v udarnih terminih. Menjali prepričanja in občutke, trditve in podobno kot gate, dokler niso našli sovražnika in ga hoteli oviti v lastno zabrazgotinjeno narcisistično biserovino.
Potem smo si prepošiljali spletne vice in linke, pri čemer smo morali kot pri darilih, ki jih podarimo naprej, paziti, da nismo vrnili točno tistega, kar smo prejeli, a s pretečenim rokom trajanja. Preklapljali smo na posnetke strokovnjakov. Pri tem, zaradi siceršnje bralne izkušnje, prežali na žanrske vzorce, pri tem pa opažali, da so jih pogosto navdahnile distopije. Prebrali, kaj si o virusu in stanju po tem mislijo filozofi in poznavalci umetnosti, do Alenke Zupančič do Žižka, Srećka Horvata in Oliverja Frljića, nemških in nekdanjih jugoslovanskih virologov (ki so se spopadali s črnimi kozami 1972. leta) in vse do Paula Giordana, ki je promptno spisal poročilo s premislekom iz enega od italijanskih žarišč epidemije. Se zraven nagoltali poročil, kako preživljajo dneve znani izseljeni Slovenci, tudi takšni, ki pravzaprav niso imeli pripomniti kaj tehtnega, so pa hkrati z novicami tipa okužen tudi lev v newyorškem ZOO pripomogli k podtalni miselni spremljavi in medijski orkestraciji. Potem smo rešili okuženega vojaka iz Malija in se nam je zazdelo, da so slovenski vojaški profesionalci najbolj krhek del populacije, nazadnje so jih s civilnim (! – kar namigne na resnično stopnjo tveganja) letalom reševali iz Sirije, ko je ponoči zapokalo, in zdaj verjamemo, da je to vojska, ki se je sposobna soočiti z golorokimi in premočenimi migranti na južni meji, ki jim uspe odplavati svoje. Kot verjamemo, da bodo nanovačeni amaterji, ko bo šlo za argumente za ponovno uvedbo naborniškega sistema, bolj žilavi in trdoživi. Khm.
Potem so nas strašili s pozivi, naj se nevladniki odrečejo izplačilu za že opravljeno delo. Knjižničnemu nadomestilu, na primer, honorarjem za festivale, ki so bili pripravljeni, vendar odpovedani, in takšni so na primer Teden slovenske drame v Kranju, Dnevi knjige in podobno.
Predvsem se je v tem času – da pokažemo še samokritično nase – razkrila nemoč kritike. Ko premišljam, komu in čemu naj posvetim dnevnik, sem vedno bolj v zagati. Ali naj pišem o spletnih predstavah, ki si jih nisem ogledal in o njih nisem pisal? O različni kvaliteti posnetkov, enkrat so bolj statični, drugič spretno izkoriščajo več kamer in so potem učinkoviti prehodi z velikih planov na obraze in takrat vidimo več in bolj od blizu, kot če bi sedeli v dvorani? Ali bi moral poiskati predstave, ki so bolj aktualne, omeniti, da je Grumova nagrajenka Tjaša Mislej v svoji igri Naše skladišče spregovorila o štirih delavkah, ki jim nadrejeni ves čas obljubljajo, da bodo – če bodo pridne – dobile nedeljo prosto, vmes pa jim malo grozijo z odpustom? Držijo jih z mešanico ustrahovanja in obljub, njihovo skladišče pa je skoraj taboriščniška, danes bi rekli karantenska ustanova.
Pogledal, ne pregledal sem, kako so na odsotnost publike reagirale slovenske gledališke hiše. Ne bom sistematičen, poudaril bi rad, da so se njihova vodstva očitno masovno zavedala, kaj lahko za publiko storijo, ne da bi bila ta prisotna. Kar nekaj ustanov, na primer ljubljansko Lutkovno gledališče, ljubljanska Drama, novogoriški SNG so dali na splet posnetke predstav in si lahko ogledamo Pandurjevo režijo Fausta in Richarda III.+ II., pa monodramo, čeprav s pomnoženim glasom MarieCurie – Hystérie v izvedbi Tine Vrbnjak – to omenjam tudi zato, ker je obakrat odpadla, ko sem imel že vstopnico v roki, tokrat pa spet zamudil –, nekaj otroških predstav, Kaligulo v Tauferjevi režiji in še marsikaj. Večina predstav je na voljo ob določenih dneh in urah, goriško gledališče je ob ostalem dalo na vpogled vse uprizoritve Cankarja, od Lepe Vide do Hlapcev in Kralja na Betajnovi, zraven veliko otroških in mladinskih predstav, podobno daje na ogled predstave Slovensko mladinsko gledališče, ki hkrati ponuja tudi pogovore z ustvarjalci in misleci, kakršni so se do zdaj odvijali v njihovi izpostavi Nova pošta. Drugi, koprsko gledališče, na primer, je Pintarjev Jašek izvedlo v živo, prek spletne aplikacije, torej sta se oba igralca, ki sta zadevo zvadila na odru, dokler je bilo to še dovoljeno, javljala prek domačih kamer in telefonov, nezmontirano. Potem so dijakom v naslednjih dneh ponudili bralne uprizoritve nekaterih Cankarjevih dram v režiji Jake Ivanca. Nasploh so gledališča poskrbela, da bodo maturanti videli, kaj je Cankarjeva dramatika, ne le brali učenosti o njej, tudi mladež se lahko namesto z risankami zabava s posnetki predstav. Založbe so odklenile nekatera svoja dela v PDF-formatu, tudi teoretska dela s področja gledališča, na primer založniški del Maske in založbe /cf*.
Vendar s tem (samo)spraševanja ni konec. Očitam si, na primer, da sem pri dvakratnem pisanju – torej sem jo tudi (vsaj) dvakrat prebral – o zbirki kratkih zgodb Andreja Tomažina Anonimna tehnologija sicer omenil tisto katastrofično epizodo, ko preskoči virus z netopirjev, ki naenkrat privrejo iz votlin, na človeka in se potem zadeva počasi uravnoteži, vendar ne dokler ni je število netopirjev in ljudi spet izenačeno. Vse ostale spekulacije o razdrobitvi družbe zaradi nedružabnih omrežij, zaradi algoritmov, ki nas pri ponudbi informacij in komentarjev utrjujejo v našem togem prepričanju, manjšajo pa zmožnost, da bi razumeli druga in drugačna mnenja, vsi literarni premisleki o razpadu sistema na nekdanje mestne državice, samozadostne in vase zaverovane, celo prešanke med ljudmi in stroji, torej kiborgi in vse z njimi povezano, vse se mi je zdelo bolj pomembno in bolje zadeto. Glede stvari prihodnosti. Zdaj pa tole.
Kritika je izgubila svoj teren. Gledališče kot prostor, v katerem se dogaja v živo, ob neposrednem stiku igralcev in publike.
Gledališča so zaprta, gledališke hiše – in tudi založniške, ki jim je promet padel za do 90 odstotkov – so zato angažirala člane svojih igralskih ansamblov, da ob dopoldnevih od doma spletno berejo pravljice in poezijo, odprla so arhive s posnetki predstav, menda, kolikor sem prebral v kolumni Janeza Pipana v Dnevniku, so to storile tudi največje gledališke hiše v nemškem govornem prostoru. Vendar, opozarja Pipan, to ni gledališče, to je gledališki surogat, s katerim se ne gre povsem zadovoljiti, saj posnetkom manjka bistvena razsežnost – volumen, telesnost, ob tem izgubimo tudi skupinsko odzivanje. Kar dobimo, so video posnetki, torej podoben približek, kot je posnetek koncerta živemu izvajanju. Gledališče se je sploščilo, predvsem pa umanjka živ in neposreden odziv publike, ne glede na to, da je ta včasih tudi mlačen ali težko predvidljiv. Je pa nujen, tega se zavedajo celo ustvarjalci televizijskih komedij in raznih razvedrilnih oddaj ter jih zato podlagajo z nasnetim smehom. Da je gledalec vsaj približno varen v svoji oceni, kdaj lahko reagira.
Gledališče izgublja ritualnost, ki jo zdaj nadomešča informacija.
/…/