Čas je le reka, v kateri lovim ribe.
Pijem iz nje; toda medtem ko pijem,
vidim peščeno dno in odkrivam, kako plitva je.
Njen lahni tok drsi mimo, večnost pa ostaja.
Pil bi globlje; lovil bi ribe na nebu,
katerega dno je posuto z zvezdami.
Henry David Thoreau,
Walden: Življenje v gozdu (1854)
Že tenkočutno razmišljanje o duhovnosti je žlahtno brbotanje duhovnega v posodi na gorilniku človeške duše. Toda ko mehurčki zamenjajo agregatno stanje in se na dušek zlijejo z atmosfero, v zrak, sapo, dih in duhá, celotno vzdušje alkimira v vesoljno Eno. Človek ga sprva nezaupljivo poduha, preden ga zaduha, duševnost odraste v duhovnost in duhovičenje v duhovitost in kar naenkrat ni več zlobnih duhovin, le še prijazne vile.
Duhovnost je v tej zamreženi digitalni eri zopet pogosto na jedilniku snobovskih klepetov, šibijo se knjižne police in mastno služijo njeni promotorji, brez preverjenih receptov in blagodejnega učinka na družbo, vsaj pri nas ga ni čutiti, razen nekaterih hvalevrednih izjem, ki se vendarle počasi množijo. Ampak ali ni duhovnost nekaj najdragocenejšega, kar je preresno za mazaško spakovanje, zato bi se je moral za prolog v neorazsvetljenstvo lotiti in neozdravljivo nalesti vsak izobražen človek? Nemara pa je ravno narobe, da pamet in poduhovljenje pač ne moreta skupaj pasti človeka, razen v kakšnem čudodelnem literarnem kraljestvu phisolophie perennis, o čemer sta razglabljala Gottfried Leibniz in še posebej osvežujoče Aldous Huxley iz pogumnega novega sveta glasnikov duhovne pomladi.
Doylov Sherlock Holmes je prisegal na izkustveno pravilo, da kadar izključi(mo) nemogoče, kar koli ostane, najsi bo še tako neverjetno, mora biti resnica. Jaz nočem ničesar in nikogar izključevati, ker premalo znam in sem že po priimku prijazen, bom raje napaberkoval prgišče najnovejših (ne)kontroverznih izsledkov, pa sami razmislite, v kolikšni meri so res Resnica.
V ustanovni listini planetarne zdravstvene organizacije je zdravje opredeljeno kot čim tesnejši približek popolnega telesnega, duševnega in socialnega blagostanja človeka, kar bi bil ideal naše psihofizične in družbene umeščenosti z medsebojnim sožitjem. Vzhajajoči kanček svobodnjaško pronicljive psihološke in antropološke vede takisto izpostavlja duhovno plast zdravja, ki izžareva neskončno ljubezen, notranjo človekovo svobodo za trezno in poglobljeno odločanje, razvijanje zrele odgovornosti in vesti, doživljanje smisla, lepote in dobrote ter verovanje v nekaj neotipljivega, nematerialnega in še ne povsem znanstveno dokazanega, denimo v Višjo Silo, Stvarstvo, Celoto, Vesolje ali Boga. To je metaspoznanje brezčasne in brezmejne prepojenosti slehernika z vsakim in vsem, torej zavedanje Enosti, kakor na Nebu, tako na Zemlji, po starodavnih indijskih Upanišadah tat tvam asi, človeško in božansko sta Eno.
Celostna antropohigiena preučuje človeka v telesni, duševni, duhovni, sožitni, razvojni in bivanjski razsežnosti, s čimer se denimo že desetletja ukvarja Jože Ramovš. Nedavno mi je slikovito zaupal, da so zanj možgani in vsa zavedna, nezavedna in druga zavest orodje, ki je sicer veliko bolj kompleksno kakor roke ali jetra, toda še vedno orodje. Vsa orodja, ki smo jih ljudje prejeli od narave ali jih izdelali s svojo kulturo, uporabljamo tudi kot orožja proti sebi, drugim in naravi. Zato je razvijanje duhovnih zmožnosti zdravilo proti zlorabi orodij v orožje, ker nam omogoča čudenje nad čudovitostjo nas, drugih in sveta, čudenje, občudovanje in strmenje navzgor v višino, ki je naša zaznavna orodja ne dosegajo, omogočajo pa nam, da zdržimo trnovo življenjsko pot. Lepše moj prijatelj ne bi mogel povedati.
Obstoj duhovne inteligence sta znanstveno dokazala Danah Zohar in Ian Marshall ter njeno bistvo opisala kot kreativnost, strpnost, sposobnost spreminjanja pravil in situacij, iskanje rešitev ugank o našem poreklu in identiteti, preobrazbo naše zavesti in širjenje domišljije, odkrivanje globljih plasti nas samih in iskanje smisla v Jazu, ki presega goli jaz.
Duhovnost je celovitejša kot vera (religija), ki je le ena od postaj na popotovanju v sebe in vesolje. Gre za doživljanje celosti onkraj umskega operacijskega sistema, ki je le Ego, zraščen iz podosebnosti. Z umom rešujemo probleme, ustvarjamo, načrtujemo in dojemamo občutke, čustva in domala vse površinsko zaznavno v sedanjosti, preteklosti in prihodnosti, upravlja pa ga Jaz oziroma Sebstvo s pomočjo Zavesti. Če ta »učitelj« ali »dirigent« vibrira na pravih frekvencah, oddaja in sprejema signale oziroma energijo iz Enosti, kar je duhovnost ali bistvo Duše.
Če vam tole zveni okultno, vas prijateljsko prosim, podobno kot sem nekoliko nazaj med pisarjenjem o duhovnosti med pravniki nagovoril kolegice in kolege na osrednjem pravniškem portalu Ius-Info, da dopustite vsaj drobceno možnost o obstoju srčike Vsega, kar znanost v tej fazi še ne zmore izmeriti in definirati. Celo razvpiti Sam Harris, kognitivni nevroznanstvenik in zagrizen zagovornik filozofske smeri »novega ateizma«, priznava, da je znanost o zavesti »še vedno v plenicah«; torej vemo, da skorajda nič ne vemo. /…/