Majda Travnik Vode
Kristian Bang Foss: Ecce homo
Smrt se vozi v audiju je drobna umetnina mojstra z Danskega, Kristiana Banga Fossa, tako dovršena in izklesana, da ji ni mogoče ničesar odvzeti in ničesar dodati, samo žari v svoji (temni) popolnosti kot eno od Fabergéjevih jajc.
Takoj na začetku je treba poudariti, da za tako vehementnim vtisom romana v slovenščini stoji tudi prevajalec romana, Darko Čuden. Prevodni ideal je kongenialen prevod, con-genius, volja torej, da bi se en duh vzpel k drugemu v poskusu čim večjega zbližanja in razumevanja. Prevajanje kot fizična manifestacija želje po razumevanju Drugega. Kje drugje danes še najdeš kaj takega? Čeprav na tem mestu seveda ni mogoče izvesti natančnejše analize, Čudnov prevod deluje enako kirurško precizno kot izvirnik, izvornemu besedilu sledi v vsako formalno in pomensko nianso ter tako romanu omogoči polno drugo življenje v slovenščini.
Prevod zelo zvesto prenese tudi temeljno občutje romana: tesnobo. In zdi se, kot da ima tesnoba nekaj opraviti z Dansko, da ima tam enega svojih domicilov, eno svojih bivališč, kot bi rekel pesnik. Eno od najpomembnejših novoveških definicij tesnobe je izdelal Københavenčan Søren Kierkegaard v eseju Pojem tesnobe (dansko Begrebet Angest), kjer na ozadju krščanskega dogmatičnega problema izvirnega greha tesnobo opredeli kot »dejanskost svobode kot možnost možnosti«. Adam in Eva sta najprej nedolžna in njuno stanje je »stanje miru in spokoja, vendar je istočasno nekaj drugega, kar ni nemir in spor, ker ni še ničesar, s čimer bi se sprlo. In kaj je to? Nič. A kako deluje nič? Tako, da rojeva tesnobo.« Pozneje, ko Adam dobi možnost izbire (da jé od drevesa spoznanja ali pa ne), se tesnoba poraja iz same možnosti, da lahko nekaj naredi; tesnoba se poraja torej ob tem, ko imam možnost, da nekaj naredim, ob možnosti možnosti. Eden od silogizmov, ki jih Kierkegaard sintetizira pozneje v besedilu in zaradi kakršnih velja za predhodnika literarnega in filozofskega eksistencializma, z njegovo mislijo pa smo v živahnem dialogu tudi danes, je tudi: Tesnoba je odnos do niča.
Bolj nepričakovano povsem otipljive nastavke tesnobe najdemo pri Kierkeaardovem sodobniku Hansu Christianu Andersenu; njegove pravljice so drugačne od Grimmovih, imajo izrazitejšo osebno noto in čustveni naboj, ob številnih vedrih pa tudi med njegovimi najbolj znanimi deli najdemo veliko takšnih, ki dobesedno izžarevajo tesnobo, Mala morska deklica, Grdi raček, Snežna kraljica, Rdeči čeveljci, predvsem pa Deklica z vžigalicami … H. C. Andersen je večino svojih Pravljic (dansko Eventyr) napisal med letoma 1835 in 1850, Kierkegaard pa razpravo Pojem tesnobe leta 1844. Bila sta torej sodobnika in morda ob tem ni popolnoma nepomembno niti to, da je bil zgodovinski trenutek podoben današnjemu: po Evropi je med letoma 1830 in 1837 pustošila kolera.
Ob občutju tesnobe se spomnim še na dva danska avtorja, na Jensa Christiana Grøndahla in njegov odlični atmosferski roman Tišina v oktobru in na angažirano pisateljico Janne Teller, ki nas je obiskala leta 2019. Njen svetovno znani roman za mladino z naslovom Nič otvori razmišljanje fanta iz sedmega razreda: »Ne obstaja nič, kar bi kaj pomenilo, to sem že zdavnaj vedel. Zato se ne splača ničesar narediti, to sem pravkar ugotovil.« Roman je ob izidu naletel na zelo mešane odzive.
Morda sta otožnost in hrepenenje, ki ju Slovenci prepoznavamo kot dve temeljni potezi svojega (tudi literarnega) značaja, njuno utelešenje pa predstavlja mit o lepi Vidi, bolj lirična toposa, medtem ko se zdi, da je naravni literarni habitat tesnobe epska forma, v prvi vrsti filozofija, skoraj nič manj pa se ji ne prilega roman. Nekakšna tesnoba je pravzaprav vsebovana že v genomu evropskega novoveškega romana, Cervantesovem Don Kihotu. Don Kihot se v svojem banalnem kmečkem okolju počuti nelagodno, eskapist je, ki dan in noč bere viteške romane (danes bi rekli, da se z njimi zadeva), dokler njegov nemir ne naraste do tolikšne mere, da preklopi v neko novo psihološko realnost (tudi to je tipična zasvojenska agenda), plane na noge in gre počenjat neumnosti – do onemoglosti in celo smrti. Danes se nam zdi seveda smešno in neprepričljivo, da nekdo izgubi pamet zaradi srednjeveških viteških romanov, toda kaj je danes drugače: virtualna resničnost z vsemi svojimi avatarji, s kupi smetja v drobovju, po katerem kar naprej brskamo, vsak dan generira vse polno novih don kihotov, vitezov žalostne postave. (Andrej Blatnik novodobne internetne klativiteze v uvodniku v zadnjo številko Literature po nevidnem zakonu izbirnih sorodnosti poimenuje spletni postopači.) Tako kot Don Kihot tudi mi izgubljamo stik z realnostjo in se podajamo na brezsmiselne križarske pohode, mlini na veter so velikani, čreda ovac smrtni sovražniki – in obratno, nemogoče je razločevati. V vzvišeni akademski retoriki takšno stanje stvari lahko zavijemo v vato, rekoč, da je v Don Kihotu nastal nepomirljiv notranji konflikt med njegovo notranjostjo in stvarnostjo, medtem ko Cervantes reče bobu bob in ves čas poudarja, da se je Don Kihotu zmešalo, da je tepec, trapec, norec (Don Kihot je morda najbolj ozmerjani romaneskni junak vseh časov), svojega junaka pa poganja v nove in nove absurdne epizode, ga stokrat poniža in pretepe (Don Kihot je na neki način tepežkarska saga v štirih debelih knjigah zbirke Sto romanov) ter na vse mogoče načine razodeva junakovo brezumnost. Ob vnovičnem prebiranju in prelistavanju obešenjaških, absurdnih prigod sem se nasmejala do solz. A Cervantes je že vedel, zakaj piše, kot piše, človeško naturo je spoznal do obisti, tudi na lastni koži, na svoji neverjetni življenjski poti, tako da nam še danes drži ogledalo. Odkril je nekaj univerzalno človeškega, večno veljavnega, tako kot Jung ali Caravaggio ali Shakespeare. Vzameš v roke najnovejšo knjigo o možganih, na začetku poglavja pa citat iz Lady Macbeth ali Viharja ali Kralja Leara … Za ilustracijo, ponazoritev najnovejših nevroznanstvenih dognanj, najzapletenejših psihičnih procesov, najkompleksnejših leg psihe. Shakespeare, slikovit, nazoren, razumljiv destilat človeške notranjosti. V blankverzih. Shakespeare in Cervantes. Umrla sta istega dne, 23. aprila, leta 1616.
Tako kot pri Don Kihotu tudi Bang Fossov roman skoraj v celoti sloni na dveh moških protagonistih, Asgerju in Waldemarju; Waldemar je gibalno ovirana oseba s številnimi pridruženimi boleznimi, Asger pa postane njegov Sančo Pansa oziroma osebni asistent, kot se temu reče danes. Njun Rosinant je električni voziček, pozneje tudi Wolksvagnov kombi. Preostali kontekst je nekoliko drugačen kot pri donu Kihotu – ali pa tudi ne.
/…/